Jedro

Če je obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odst. 196. čl. KZ, da je z namenom nadaljnje prodaje kupil mamilo ne da bi kaj mamila že prodal, ni mogoče sklepati, da pomeni zasežena gotovina že doseženo premoženjsko korist. Med krivdorekom in odvzemom premoženjske koristi tako obstaja nasprotje v samem sodbenem izreku.

Izrek

Pritožbi obtoženega G. P. se delno u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi s p r e m e n i tako, da se zasežena gotovina v znesku 7.000,00 SIT ne o d v z a m e .

V ostalem se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora ter preizkusno dobo dveh let. Obtoženi je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati stroške za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Po 96. členu KZ je bilo obtoženemu odvzetih 7.000,00 SIT v dobro državnega proračuna.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obvestilo o seji pritožbenega senata.

Sodišče druge stopnje je obvestilo o seji obtoženega, zagovornika in višjega državnega tožilca Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju. Slednji je upravičil izostanek s seje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik ima prav, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo dejanske podlage za odvzem premoženjske koristi. Obtoženemu je bilo hkrati z zasegom mamila na P. p. v C. dne 6. 2. 2002 zaseženo še 7 bankovcev po 1.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje o tem denarju ni izvedlo prav nobenega dokaza in je zgolj menilo, da je to premoženjsko korist obtoženi že pridobil z uspelo delno prodajo kasneje zaseženih količin mamil. Ne glede na to, da zgolj mnenje brez kakršnihkoli dokazov, ki bi ga potrdili, ne more biti podlaga za tak ukrep, je odvzem premoženjske koristi celo nasproten krivdoreku, v katerem je naveden le namen nadaljnje prodaje mamil, ne pa tudi že opravljena dejanska prodaja. Tako ni dvoma, da sodišče prve stopnje tega ukrepa ne bi smelo izreči. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tej odločbi spremenilo v obtoženčevo korist. Zaseženih 7.000,00 SIT bo tako treba vrniti obtoženemu.

Pač pa sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v dejansko stanje glede obtoženčeve nadaljnje prodaje kupljenih mamil. Predvsem ne drži pritožbena navedba, da je imel obtoženi vrečko z mamili na armaturni plošči pod vetrobranskim steklom osebnega avtomobila. Po že omenjenem zapisniku o zasegu so bila vsa mamila najdena v avtomobilu v obtoženčevi športni torbi. Vsaj lastnega uživanja mamil tega večera, kakor se je zagovarjal, ni skrival, kar velja tudi za mamilo, pripravljeno za uživanje, ki ga je odstopil priči B. E., pa čeprav ta o tem nič ne ve. Sodišče druge stopnje opozarja, da je prav priča P. Ž. pred prijetjem zalotil oba z B. E. z mamilom na atlasu oziroma ga je slednji z atlasa že užival. Tudi spremenjen zagovor glede načina plačila mamil ob nakupu v K., pa prepakiranje 15 zavitkov v 25, ne kažeta na namen, da bi ta mamila kupil za osebno porabo. Zlasti prepakiranje ni bilo potrebno, saj bi lahko obtoženi količino zase namenjenega mamila sproti prilagajal tudi brez prepakiranja. Končno je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenke dr. M. Z. K. zanesljivo ugotovilo, da bi bil obtoženi zelo nenavaden uživalec mamil, če bi resnično na zabavah zaužil takšno količino mamil, kakor je trdil v zagovoru, saj bi s tem tvegal nastanek resnih zdravstvenih težav. Ni dvoma, da je imel obtoženi v času storitve tega kaznivega dejanja že izkušnje z mamili. Na to ugotovitev napotujejo poleg zagovora še podatki o prekrških s tega področja. Zato ni sprejemljivo, da bi na isti zabavi užival obe vrsti mamil, ki se po učinkih izključujeta, kakor je to pojasnila že omenjena izvedenka. Končno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo podatek, da je bilo zaseženega mamila količinsko preveč za dve zabavi. Resnično se postavlja vprašanje, čemu bi nosil s seboj takšno količino, še posebej, ker je pred prihodom v C. anfetamin celo prepakiral, prodajalcu pa ga ob prevzemu sploh še ni plačal, ker ni imel denarja. Zato sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obtoženi prinesel mamilo v C. z namenom, da bi ga na zabavi v H. G. prodal. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obtoženčevo korist. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi delno spremembe izpodbijane sodbe v obtoženčevo korist je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.