Jedro

Bistven del hipoteke je poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira - da ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo. Sodno uveljavljanje poplačilne pravice s t.i. hipotekarno tožbo pa po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno.

Pravice, pridobljene pred uveljavitvijo novega zakona 1. 1. 2003, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene (prim. drugi odstavek 266. člena SPZ), kar za obravnavani primer pomeni, da je hipoteka ostala v veljavi vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V breme tožničinih nepremičnin, vpisanih v vl. št. 97 k.o. ..., je bila 27. 6. 1991 vknjižena zastavna pravica v višini 6,500.000 DIN v korist toženke C. d.d. Vknjižba je bila izvedena na podlagi pogodbe o hipoteki z dne 25. 6. 1991, s katero je bilo dogovorjeno zavarovanje terjatev, ki izvirajo iz kreditnega razmerja med družbo D. d.o.o. in toženko C. d.d., s t.i. maksimalno hipoteko do zneska 500.000 DEM, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 6,500.000 DIN.

2. Tožnica je tožbo za izbris hipoteke utemeljevala z dvema argumentoma: 1) z ugasnitvijo (zastaranjem) hipoteke zaradi poteka časa in 2) s prenehanjem zavarovane terjatve iz razlogov poplačila in zastaranja terjatve. Od sodišča je zahtevala, da ugotovi, da je navedena hipoteka zastarana in ugasla ter brez pravne veljave in učinka, ter da ji toženka izstavi listino, primerno za vknjižbo izbrisa hipoteke.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

5. Zoper drugostopenjsko odločitev je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišč o izostanku pogojev za zastaranje hipoteke in o nemožnosti uporabe pravila o krajšem desetletnem zastaralnem roku. Po mnenju revidentke je 154. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) jasen, ko pravi, da se izbris hipoteke lahko zahteva, če hipoteka s potekom časa ugasne, v tretjem odstavku pa določa, da hipoteka ugasne s potekom desetih let od dneva dospelosti zavarovane terjatve. Načeloma se strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča, da SPZ v drugem odstavku 266. člena predpisuje, da zastavne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene, vendar poudarja, da je določba jasna in govori o vsebini zastavne pravice, ta pa se nikakor ne nanaša na potek roka za prenehanje oziroma zastaranje hipoteke. Zato ni potrebno upoštevati določb starega Zakona o zemljiški knjigi in ODZ, temveč določila sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi in SPZ, ki za zastaranje hipoteke predpisujeta desetletno obdobje. Z maksimalno hipoteko zavarovana terjatev je zapadla že 26. 9. 1991. Do vložitve tožbe je preteklo več kot deset let, toženka pa v vseh teh letih glede izterjave terjatve ni bila aktivna. Sicer pa terjatev sploh ne obstoji več, saj je bila že davno poplačana oziroma je zastarala. Glavni dolžnik in zastavitelj nista bila ista oseba, zato ni več razloga za obstoj hipoteke. Sodišče prve stopnje se do teh trditev ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa se ni spuščalo v ugotavljanje, ali terjatev sploh še obstoji in bi jo bilo mogoče izterjati, temveč je navedlo, da tožnica ni dokazala, da bi poslovno razmerje med D. C. in toženko že prenehalo, zato dokazi, ki jih je v ta namen predložila tožnica, niso potrebni. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da se toženka več kot deset let sploh ni zanimala za svojo terjatev, kar le še dodatno utemeljuje, da terjatev zaradi poplačila in zastaranja sploh ne obstaja več.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

O ugasnitvi hipoteke

8. Nižji sodišči sta pri odločanju pravilno izhajali iz sedaj veljavne določbe 154. člena SPZ o prenehanju hipoteke. Eno od materialnopravnih dejstev, ki utemeljujejo prenehanje hipoteke in posledično njen izbris iz zemljiške knjige, je tudi ugasnitev hipoteke s potekom časa (peta alinea drugega odstavka 154. člena SPZ). Kaj je hipoteka, v čem je njena vsebina in kakšna so upravičenja hipotekarnega upnika, opredeljujejo vsakokratna stvarnopravna pravila, ki veljajo v času nastanka hipoteke. V obravnavanem primeru je hipoteka nastala z vknjižbo v zemljiški knjigi 27. 6. 1991, torej po določbah tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in naslednji; v nadaljevanju ZTLR), ki je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika (hipoteka), ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (prim. prvi odstavek 63. člena ZTLR). Bistven del hipoteke je torej poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira - da ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo. To sodno uveljavljanje poplačilne pravice s t.i. hipotekarno tožbo pa po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je zakonodajalec v prehodnih in končnih določilih SPZ predpisal, da zastavne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo novega zakona 1. 1. 2003, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene (prim. drugi odstavek 266. člena SPZ), kar za obravnavani primer pomeni, da je hipoteka ostala v veljavi vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice. Le-tega pa lahko upnik uresniči vse do tedaj, ko hipoteka zaradi takšnega ali drugačnega razloga preneha.

O prenehanju zavarovane terjatve

9. Očitek revizije, da se sodišče prve stopnje do številnih trditev (o poplačilu in zastaranju terjatve, o neaktivnosti toženke pri izterjavi terjatve, o zastaranju hipoteke) ni opredelilo, ne drži. Ker gre za maksimalno hipoteko, je pritrditi stališču drugostopenjskega sodišča, da bi tožnica prenehanje hipoteke lahko utemeljevala le z okoliščino o prenehanju poslovnega razmerja med D. C. d.o.o. in toženko, a tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Okoliščine o prenehanju in zastaranju posamezne terjatve, ki izvira iz navedenega poslovnega razmerja, zato za rešitev spora niso pravno pomembne, zavrnitev dokazov, ki jih je tožnica predlagala v tej smeri, pa je pravilna. Glede na trditveno podlago tožbe, v kateri tožnica drugih načinov prenehanja zavarovane terjatve ni zatrjevala, je odločitev sodišč o neutemeljenosti zahtevka povsem pravilna.

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).