Jedro

Ker je uradni zaznamek o izjavi, ki jo je obsojenec dal policiji, iz spisa izločil že preiskovalni sodnik, niso bile prekršene določbe 2. in 3. odstavka 83. člena ZKP. Zato tudi ni moglo priti do kršitve 4.a točke 39. člena ZKP in dvoma o nepristranskosti sodnikov zaradi nezakonite seznanitve z nedovoljenimi dokazi in vpliva takih dokazov na odločitev sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni K.K. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu K.K. zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora, ki je bila združena s kaznijo zapora štirih let in enajst mesecev, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 4.2.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 17.6.2002 in mu je bila izrečena enotna kazen pet let in dva meseca.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. odstavkom 371. člena tega zakona. Trdi, da je bilo sodišče pristransko, saj bi morali biti sodniki v skladu z določbo 4.a točke 39. člena ZKP izločeni, ker so se seznanili z vsebino uradnih zaznamkov o izjavah obsojenca in njegovega brata, ki sta jih dala policiji. Uradna zaznamka o njunih izjavah naj bi bila namreč izločena šele na zadnji glavni obravnavi dne 18.4.2002. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da je uradni zaznamek o izjavi obsojenca, ki jo je dal policiji, izločil že preiskovalni sodnik dne 10.10.2000, obsojenčev brat pa v kazenskem postopku sploh ni bil zaslišan, zato ni podlage za izločitev sodnikov po 4.a točki 39. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 83. člena ZKP je treba iz spisov izločiti obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po 4. odstavku 148. člena tega zakona, ter od prič, ki ne smejo biti zaslišane kot priče ali so se kot privilegirane priče odrekle pričevanju.

Trditev v zahtevi, da je sodišče šele na glavni obravnavi dne 18.4.2002 izločilo iz spisov uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je obsojenec dal policiji, ni točna: ta uradni zaznamek je izločil že preiskovalni sodnik s sklepom z dne 10.10.2000 (list. št. 94), kar je označeno tudi v popisu spisa. To je obsojencu in zagovorniku pojasnilo že pritožbeno sodišče na 3. strani svoje sodbe.

Res pa je sodišče na glavni obravnavi dne 18.4.2002 izločilo uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je policiji dal obsojenčev brat R.K.. Toda R.K. sploh ni bil zaslišan in se ni odrekel pričevanju, zato ni bilo zakonske podlage za izločitev njegove izjave. Sicer pa izločenega uradnega zaznamka sodišče ni sprejelo in izvedlo kot dokaz in ni oprlo sodbe nanj. Na glavni obravnavi sta bila navzoča obsojenec in njegov zagovornik, ki nista zahtevala izločitve sodnikov. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da določbe 2. in 3. odstavka 83. člena ZKP niso bile prekršene, zato ni moglo priti do kršitve 4.a točke 39. člena ZKP in dvoma o nepristranskosti sodnikov zaradi nezakonite seznanitve z nedovoljenimi dokazi in vpliva takih dokazov na odločitev sodišča. Ker zahteva zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo slabše premoženjske razmere obs. K.K., ki je bil nezaposlen in brez premoženja, toda tudi brez preživninskih obveznosti, ter razmeroma nezapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.