Jedro

Dvoletno življenje uporabnika z imetnikom stanovanjske pravice po določbi 5. člena ZSR ima za posledico pridobitev imetništva stanovanjske pravice ob izpolnjenem pogoju ekonomske skupnosti s pokojnikom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti trisobno stanovanje s pritiklinami v Ljubljani in ga izročiti tožeči stranki. Istočasno je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, po katerem naj bi se ugotovilo, da je imel tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona na spornem stanovanju stanovanjsko pravico, zaradi česar bi tožeča stranka morala z njim skleniti najemno pogodbo za stanovanje za nedoločen čas. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, ker uporabniki stanovanja po smrti prejšnje imetnice stanovanjske pravice niso določili novega imetnika, tega pa ni določil niti stanodajalec. Razmerje proti stanodajalcu prvenstveno zadeva toženčevo mater M.Z., ki je stanovanje souporabljala s pokojno M.M. kot njena hči pred njeno smrtjo. Sicer pa je napačno uporabljeno določilo 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Toženec je resnično živel s pokojno staro materjo v ekonomski skupnosti. Skupna uporaba za obstoj ekonomske povezanosti ni pomembna. Ali je konkretno situacijo šteti za ekonomsko skupnost ali ne, je pravno vprašanje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Postavili sta se na stališče o "nelegitimnosti" toženčevega ugovora pasivne legitimacije; prvo sodišče iz razloga dejanskih ugotovitev o tem, da po določbi 18. člena zakona o stanovanjskih razmerjih toženčeva mati in hči pokojne imetnice stanovanjske pravice ni bila uporabnica spornega stanovanja skupaj s pokojnico, drugo pa s stališča kontradikcije lastnih toženčevih stališč o tem, da za obdobje, ko naj bi njegova mati bila uporabnica, šteje sebe celo za imetnika stanovanjske pravice po določbi 5. člena ZSR. Že to osnovno protislovje v stališčih tožene stranke je ob ugotovljeni dejanski podlagi sodišču druge stopnje utemeljeno narekovalo pritrditev pravni presoji sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije.

Ker pa revizijske trditve ponovno načenjajo vprašanje dejanskih okoliščin, ki naj bi dokazovale status toženčeve matere v spornem stanovanju glede na določbo 18. člena ZSR, pri čemer posegajo v ponovno preverjanje dokazne ocene o tem, ali je z materjo pred njeno smrtjo v stanovanju živela skupaj kot uporabnica, jih glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP o nedopustnosti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stranja niti ni mogoče obravnavati. Zahteva toženčeve matere za odkup spornega stanovanja po določbah stanovanjskega zakona pa v tem obsegu ni relevantna.

Dvoletno življenje uporabnika z imetnikom stanovanjske pravice po določbi 5. člena ZSR ima za posledico pridobitev imetništva stanovanjske pravice ob izpolnjenem pogoju ekonomske skupnosti s pokojnikom. Revizija pravilno izhaja iz stališča, da je vprašanje ugotavljanja obstoja te ekonomske skupnosti tudi pravno vprašanje. Vendar pa je obstoj te pravne kategorije mogoče utemeljevati le z dejanskimi okoliščinami, od katerih je skupno bivanje z imetnikom stanovanjske pravice temeljna kategorija. Če te kategorije ni, je odveč razpravljati o drugih, ekonomsko skupnost morda dodatno dokazujočih okoliščinah. Vezanost na dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa tudi revizijskemu sodišču narekuje enako utemeljitev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da toženec do decembra 1990, ko je umrla M.M., ni mogel z njo 2 leti živeti v ekonomski skupnosti, ker bi o elementih skupnega bivanja bilo mogoče govoriti le od začetka šolskega leta 1989/90 dalje.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).