Jedro

S tem, ko tožnik zahteva solastniški delež na nepremičnini, dejansko zahteva, da se v pravdnem postopku odloči o delitvi nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje. Delitev skupne lastnine je mogoča le v nepravdnem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma, če so izkazane posebne predpostavke in soglasje nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nepremičnina, posamezni del št. 3 v stavbi 4 k. o. X (ID 001),(1) skupno premoženje pravdnih strank (točka I). Kar je tožnik zahteval več, kot mu je bilo priznano v I. točki izreka, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek tožnika v katerem zahteva, da se mu prizna solastniški delež in sicer ½ od celote in da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, primerno za vpis v zemljiško knjigo, iz katere izhaja zemljiškoknjižno dovoljenje, da toženka pri nepremičnini ID znak 001 dovoljuje vpis solastninske pravice v korist tožnika do ½ od celote, sicer bo to listino nadomestila sodba. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke po nasprotni tožbi in sicer: da se ugotovi, da toženki pripada na skupnem premoženju pravdnih strank pri nepremičnini parc. št. 5, k. o. X ID znak 002 in nepremičnini ID znak 003 solastninska pravica do ¾ glede na celoto (točka IV/1); da toženki pripada iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank na nepremičnini, posamezni del št. 16 v stavbi št. 1, k. o. X (ID znak ...) in posamezni del št. 206 v stavbi št. 105, k. o. X (ID znak ...) odškodnina v višini 43.221,15 EUR, ki jo je tožnik dolžan plačati tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV/2); da se ugotovi, da toženki pripada iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank za nepremičnine, posamezni del št. 19, v stavbi št. 6 k. o. X (ID znak ...), posamezni del št. 52, stavba št. 6, k. o. X (ID znak ...), posamezni del št. 54, v stavbi št. 6, k. o. X (ID znak ...), parc. št. 2/11, k. o. X (ID znak ...), parc. št. 2/39 k. o. X (ID znak ...), odškodnina v višini 41.223,00 EUR, ki jo je dolžan tožnik plačati toženki v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV/3); da se ugotovi, da toženki pripada iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank za nepremičnine parc. št. 8, k. o. X (ID znak ...), parc. št. 3/8, k. o. X (ID znak ...), parc. št. 83, k. o. X (ID znak ...), parc. št. 86/2, k. o. X (ID znak ...), parc. št. 88, k. o. X (ID ...), parc. št. 85/14, k. o. X (ID znak ...), parc. št. 89, k. o. X (ID znak ...), odškodnina v višini 11.250,00 EUR, ki jo je dolžan tožnik plačati toženki v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV/4). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ostale tožbene zahtevke iz nasprotne tožbe in sicer; da se ugotovi, da toženki pripada iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank za premičnino – motorni čoln ..., odškodnina v višini 96.750,00 EUR, ki jo je tožnik dolžan plačati toženki v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV/5), da se ugotovi, da toženki pripada iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank in sicer za dve štirikolesi in za motor ... odškodnina v višini 21.600,00 EUR, ki jo je tožnik dolžan plačati tožnici v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da se ugotovi, da toženki pripada iz naslova skupnega premoženja terjatev iz naslova najemnin za nepremičnine in sicer za posamezni del št. 16 po stavbi št. 1 k. o. X (ID znak ...) in posamezni del št. 206 v stavbi št. 105 k. o. X (ID znak ...), na kateri pripada toženki delež v skupni višini 29.250,00 EUR, ki ga je dolžan tožnik plačati toženki v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da se ugotovi, da spada terjatev v višini 127.224,33 EUR v skupno premoženje pravdnih strank, na kateri pripada toženki delež v višini 95.418,24 EUR, ki ga je dolžan tožnik plačati toženki v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV/8). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka V).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) zoper III. in V. točko izreka sodbe, prav tako pa izpodbija odločitev v IV. točki, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke iz nasprotne tožbe, ker je sodišče te tožbene zahtevke zavrnilo iz napačnih materialnopravnih razlogov. Tožnik zatrjuje, da je ugotovitev sodišča, da sta pravdni stranki zahtevali delitev skupnega premoženja, zmotna, zato sodišče ni odločalo v okviru tožbenih zahtevkov. Tožnik je zahteval določitev deleža na skupnem premoženja in ne delitve skupnega premoženja pravdnih strank. Iz tožbenega zahtevka tožnika ne izhaja, da zahteva delitev skupnega premoženja v smislu solastnine, temveč določitev deleža na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja dejstva, ki iz vsebine tožnikove tožbe in trditev ne izhajajo, zato je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da tožnik želi solastninski delež, saj govori izključno o njegovem deležu in soprispevku k skupnemu premoženju, temu pa sledi tožbeni zahtevek. Tožnik ni zahteval solastninskega deleža, temveč ugotovitev polovičnega deleža na skupnem premoženju pravdnih strank v skladu z zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zaradi posebnih okoliščin pri nakupu nepremičnine, med pravnima strankama ni bilo sporno, da sta deleža nekdanjih zakoncev na tem delu skupnega premoženja enaka. V delu, v katerem se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso, da se lahko določijo le enotni deleži pri vseh predmetih skupnega premoženja, kar pomeni, da pravnomočna določitev deležev zaradi učinka res iudicata zavezuje v naslednji pravdi, tožnik opozarja, da je takšna sodna praksa življenjsko nevzdržna, še posebej glede na okoliščine konkretnega primera. Za nepremičnini v T. je tožnik navajal, da ne gre za skupno premoženje pravdnih strank. Izključno iz procesne previdnosti je moral tožnik navesti, da je njegov delež na teh nepremičninah 99 %, saj zaradi učinka pravnomočno razsojenega ne bi mogel več učinkovito uveljavljati, da je njegov delež na poslovnem prostoru v T. višji od toženkinega. Zaradi vsega navedenega tožnik ni postavil tožbenega zahtevka, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem je glede na tožnikov soprispevek njegov delež 99 %, toženkin pa 1 %. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da določi, da je solastniški delež vsake pravdne stranke na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ½ od celote. Tožnik je deloma uspel z zahtevkom, toženka pa ni uspela s svojimi zahtevki, čeprav je vrednost njenih zahtevkov presegla 650.000,00 EUR. Sodišče je spregledalo vrednost zahtevkov toženke. Tožnik je postavil le zahtevek v zvezi z eno nepremičnino, kateremu je bilo delno ugodeno. Toženka bi zato morala tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

3. Toženka je po svoji pooblaščenki odvetnici A. A.(3) vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. V skladu s citirano določbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nobenih nasprotij med tem, kar se navaja v izreku in obrazložitvi sodbe ter trditvami in postavljenimi zahtevki pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je na naroku 2. 9. 2015(4) opravilo obsežno in konkretno materialnoprocesno vodstvo, kjer je pravdnima strankama podrobno, jasno in določno predstavilo procesna in materialnopravna stališča ter jih opozorilo, da tožbene zahtevke in trditveno podlago uskladita z veljavnimi procesnimi in materialnopravnimi predpisi ter sodno prakso, s tem, da postavita ustrezne tožbene zahtevke in ustrezno (substancirata) trditveno podlago. Pravdni stranki sta zastopala pooblaščenca, ki sta odvetnika, pooblaščenec tožnika tudi v pritožbi pojasnjuje, da mu je znana sodna praksa, zato ni utemeljenih razlogov, da pravdni stranki nista postavili tožbenih zahtevkov, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko s sodbo določilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank in njuna deleža na tem premoženju. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo procesne in materialnopravne predpise.

6. Sodišče prve stopnje je podrobno predstavilo zakonske določbe, ki jih je tudi citiralo, zato se v tem delu v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru, če je obseg skupnega premoženja in delež na skupnem premoženju sporen, lahko vsak od nekdanjih zakoncev v pravdnem postopku zahteva, da se ugotovi obseg skupnega premoženja in delež na skupnem premoženju. Ko je pravnomočno odločeno v pravdnem postopku o obsegu skupnega premoženja in deležih nekdanjih zakoncev na tem premoženju, nekdanja zakonca lahko predlagata delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku. Sodišče določi v pravdnem postopku deleža nekdanjih zakoncev na celotnem skupnem premoženju, kar pomeni, da takšna deleža veljata tako za premoženje, ki je bilo med pravdnima strankama sporno in je zato bilo predmet obravnavanja v pravdnem postopku, kakor tudi za skupno premoženje, ki med nekdanjima zakoncema ni bilo sporno oziroma bi se izkazalo, da je sporno šele po pravnomočnosti pravdne zadeve, v kateri so se ugotavljali deleži nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju. V nepravdnem postopku pa se opravi delitev skupnega premoženja, za katera veljajo posebna pravila nepravdnega postopka, določene pa so tudi zakonske predpostavke, na podlagi katerih sodišče razdeli skupno premoženje.(5) Vzpostavitev solastnine, kot jo v tožbenem zahtevku predlaga tožnik, ni vedno posledica delitve skupne lastnine. S tem, ko tožnik zahteva solastniški delež na nepremičnini, dejansko zahteva, da se v pravdnem postopku odloči o delitvi nepremičnine, pri tem pa tudi ne navede odločilnih predpostavk, ki bi utemeljevale takšno delitev nepremičnine, kot jo predlaga. V postopku tudi niso bile zatrjevane okoliščine, ki bi izjemoma opravičevale delitev že v pravdnem postopku, saj ni bilo takšnega soglasja toženke, med pravdnima strankama pa je tudi spor o obsegu in deležih na skupnem premoženju.(6)

7. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ne zahteva delitve skupnega premoženja, hkrati pa predlaga, da se mu prizna ½ solastniški delež na nepremičnini. Ob predpostavki, da bi s takšnim tožbenim zahtevkom uspel, toženka pa bi v bodoči pravdi uspela dokazati, da obsežno premoženje, ki ga je navajala v nasprotni tožbi ali njen del, predstavlja skupno premoženje, tožnik (ali toženka) pa bi uspel(a) dokazati, da je njegov (njen) prispevek višji od polovičnega,(7) bi to pomenilo, da bi se za različne stvari iz skupnega premoženja lahko določili različni deleži, kar pa je v nasprotju z zakonom,(8) ki zahteva določitev deleža posameznega zakonca na celotnem skupnem premoženju. Tožnik zatrjuje, da je predlagal določitev deležev na skupnem premoženju, vendar tudi v pritožbi navaja, da želi ½ delež na nepremičnini in ne predlaga, da se določi ½ delež vsakega zakonca na celotnem skupnem premoženju, kar le dodatno potrjuje, da tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom želi pridobiti upravičenja, ki mu ne pripadajo, še posebej iz razloga, ker je nesporno, da je med pravdnima strankama spor tako o obsegu, kot tudi o deležih na skupnem premoženju.(9)

8. Tožnik je uspel le s tožbenim zahtevkom, da nepremičnina spada v skupno premoženje, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, ostali tožbeni zahtevki so bili zavrnjeni, enako zahtevki toženke iz nasprotne tožbe, ker so bili materialnopravno zmotno postavljeni, zato je glede na že opisana ravnanja tožnika oziroma okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju nepremičnina.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Ki je toženki 8. 6. 2016 odpovedala pooblastilo.

Op. št. (4): Glej str. 95 – 97 sodnega spisa.

Op. št. (5): Glej 128., 129. in 130. čl. ZNP in 70. člen Stvarnopravnega zakonika.

Op. št. (6): Glej sklep VSRS II Ips 211/2014. Op. št. (7): V tem postopku je zatrjeval, da je njegov delež 99/100. Op. št. (8): V tem delu glej povzete zakonske določbe iz 10. 11. in 13 tč. obrazložitve sodbe.

Op. št. (9): Prav navedena dejstva so tudi odločilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.