Jedro

Toženec je utečeno poslovno sodelovanje na podlagi mandatnega razmerja z nevložitvijo odgovora na tožbo prekršil ter ni ravnal s skrbnostjo, ki mu jo nalaga poostrena odvetnikova poklicna odgovornost, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podano njegovo protipravno ravnanje.

Ker deleža vzroka izdaje zamudne sodbe pri končni višini nastale škode ni bilo mogoče ugotoviti oziroma bi se mogel ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, je sodišče prve stopnje o višini odškodnine odločilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti 931,47 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji tožničina terjatev do toženca v višini 15.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 (I. točka izreka), da obstoji toženčeva terjatev do tožnice v višini 842,29 EUR z zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2014 (II. točka izreka), ter da je po medsebojnem pobotanju terjatev toženec dolžan tožnici plačati 14.804,87 EUR z zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 (III. točka izreka). V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka), tožnici naložilo, da tožencu povrne 100,25 EUR in stranskemu intervenientu 902,26 EUR stroškov postopka (V. točka izreka) ter obračun obresti od zneska glavnice 15.000 EUR določilo kot sestavni del izreka sodbe (VI. točka izreka).

2. Tožnica sodbo izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija glede lastništva objekta in sončne elektrarne, glede izdaje zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Krškem v zadevi P 86/2013 z dne 7. 11. 2013 ter glede ugotovljenega toženčevega protipravnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sporna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. V zvezi s tem izpostavlja, kot je zatrjevala v postopku na prvi stopnji, da je zamudna sodba, ki je bila izdana v teku pogajanj o prodaji sončne elektrarne, izključni in odločilni faktor pri spremembi pogodbene cene iz 485.333 EUR na 425.000 EUR. Navedeno jasno izhaja iz v sodbi izpostavljene elektronske korespondence. Dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija tudi glede zaslišanih toženca in prič A. A., B. B. in C. C. Pri tem navaja, da je sodišče A. A. izpovedbo zmotno štelo za neverodostojno in neprepričljivo, saj so toženec in priči B. B. in C. C. ob zaslišanju izkazovali precej večjo interesno obarvanost. Elektronska korespondenca kaže povsem drugačno sliko, kot izhaja iz B. B. pričanja, C. C. izpovedb pa ni šteti za prepričljive in verodostojne, saj se je okoliščin sklenitve posla in sestanka pri njem v pisarni izrazito slabo spominjal. Pritožba izpostavlja tudi nasprotujoče si izpovedbe C. C. in B. B. Ob navedenem se izkaže, da je sodišče prve stopnje, ko se je oprlo na pričanje C. C. in B. B., dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovilo, posledično pa je zmoten zaključek, da je znižanje kupnine posledica celokupnega tehtanja več razlogov, predvsem tehničnih pomanjkljivosti, in ne le zamudne sodbe. Zamudna sodba je izkazano edini razlog za spremembo cene. Tudi če bi se sprejelo stališče, da so na znižanje dogovorjene cene poleg zamudne sodbe vplivale še druge okoliščine, je bila izdaja zamudne sodbe odločilen razlog za znižanje cene in bi moralo sodišče ob sklicevanje na pooblastilo iz 216. člena ZPP temu dejstvu dati bistveno večjo težo ter določiti višji delež pri nastanku škode. Predlaga ugoditev zahtevku, podredno, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril, stranski intervenient pa v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku ni bilo sporno, da je tožničina pravna prednica X., d. o. o., na objektu v lasti podjetja Z. d. o. o., v L. izgradila oziroma postavila dve sončni elektrarni.1 Eno sončno elektrarno je tej družbi takoj prodala, za drugo pa je plačevala najemnino. Ni bilo sporno, da je med obema družbama prihajalo do konfliktov in sporov, zato sta bili v pogajanjih o prodaji tudi druge elektrarne družbi Z. Ni bilo sporno, da je bila v času, ko so pogajanja že potekala, po tožbi družbe Z. s strani Okrajnega sodišča v Krškem 7. 11. 2013 pod opr. št. P 86/2013 izdana zamudna sodba (A3), s katero je bilo tožničini pravni prednici naloženo, da sončno elektrarno s strehe objekta v celoti odstrani, prepovedano ji je bilo tudi nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice družbe Z. Prav tako ni bilo sporno, da je 24. 12. 2013, to je po izdaji zamudne sodbe, prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe za prodajo sončne elektrarne (A22). Tožeča stranka v postopku zatrjuje, da je toženec kot odvetnik v času, ko je prejela tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice, zanjo opravljal odvetniške storitve in odgovora na tožbo ni podal, kar predstavlja njegovo protipravno ravnanje. Izdana zamudna sodba je vplivala na tožničino pogajalsko pozicijo tako, da je za prodajo sončne elektrarne dosegla za 60.333 EUR nižjo ceno, kar predstavlja škodo, ki ji jo mora toženec povrniti. Toženec se je ob pomoči stranskega intervenienta branil, da med pravdnima strankama ni obstajalo mandatno razmerje in da ni dobil naročila za podajo odgovora na tožbo, ugovarjal je višini zahtevka in vzročni zvezi med izdajo zamudne sodbe in znižanjem kupnine, saj se je cena znižala že pred izdajo zamudne sodbe in je bila posledica pogajanj. Zamudna sodba zato ni bila edina in bistvena okoliščina za zmanjšanje kupnine.

6. Sodišče prve stopnje je toženčevo ravnanje presojalo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti. Ugotovilo je obstoj dalj časa trajajočega ustno dogovorjenega pooblastilnega razmerja, to je mandatne pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da je toženec utečeno poslovno sodelovanje na podlagi mandatnega razmerja z nevložitvijo odgovora na tožbo prekršil ter ni ravnal s skrbnostjo, ki mu jo nalaga poostrena odvetnikova poklicna odgovornost, zato je ugotovilo, da je podano njegovo protipravno ravnanje. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnica uspela izkazati vzročno zvezo med izdano zamudno sodbo in spremembo pogodbene cene, pri presoji vzročne zveze pa je štelo za odločilno, da je obstoj zamudne sodbe, ne glede na njeno nepravnomočnost, vplival na prerazporeditev pogajalske pomoči obeh pogodbenih strank. A je v nadaljevanju ugotovilo tudi, da so k nastanku škode, ki se kaže v znižanju pogodbene cene, vplivali tudi drugi samostojni vzroki, ki so bili neodvisni od toženčevega ravnanja, ter da izdaja zamudne sodbe ni predstavljala ne izključnega, ne odločilnega razloga za znižanje kupnine. Ker deleža vzroka izdaje zamudne sodbe pri končni višini nastale škode ni bilo mogoče ugotoviti oziroma bi se mogel ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, je o višini odškodnine odločilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP ter jo je določilo na 15.000 EUR.

7. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama obstajalo mandatno razmerje ter da je podano toženčevo protipravno ravnanje s tem, ko ni vložil odgovora na tožbo. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi o obstoju vzročne zveze med izdano zamudno sodbo in spremembo pogodbene cene. Pritožbeno pa je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izdaja zamudne sodbe ne predstavlja edinega ali vsaj odločilnega vzroka za tožnici nastalo škodo, posledično je za tožnico sporna tudi višina priznane odškodnine. V zvezi s tem pritožba izpodbija ugotovljeno stanje s strani sodišča prve stopnje v zvezi z elektronsko korespondenco ter izpovedbami toženca in prič A. A., B. B. in C. C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je glede vzročne zveze in višine odškodnine podalo od 16. do 25. točke obrazložitve, celovita, prepričljiva, konsistentna in skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. V izogib ponavljanju jo v celoti sprejema in potrjuje ter se v nadaljevanju izreka do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi z njo.

8. Tožnik selektivno povzema elektronsko korespondenco med A. A., ki je v pogajanjih sodeloval na strani tožničine pravne prednice in lastnika D. D. ter B. B., ki je v pogajanjih sodeloval na strani družbe Z. kot prokurist te družbe v Sloveniji.2 Ni mogoče pritrditi pritožbi, da iz korespondence (A6, A8, A14) izhaja, da je bila cena za nakup in prodajo sončne elektrarne pred izdajo zamudne sodbe že dokončno dogovorjena. Na to bi sicer lahko kazalo elektronsko sporočilo z dne 16. oktobra 2013, vendar pa tudi iz tega sporočila jasno izhaja, da glede tehničnih stvari še ni bilo vse dorečeno, ter da je končni dogovor res neto kupnina 485.333 EUR brez DDV, vendar je treba pri tem rešiti tehnične postavke ter še nekatera druga odprta vprašanja, kot izhaja iz elektronskega sporočila prav tako na ta dan (A6). Sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva in ga je 19. točki sodbe pravilno upoštevalo, da je izdaja zamudne sodbe v določeni meri vplivala na pogajanja, kar je razvidno iz elektronske korespondence (A4, A8, A14), to je, da se je predstavnik podjetja Z. iz Nemčije po prejemu zamudne sodbe posvetoval s svojim odvetnikom C. C. Po oceni sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče potrjuje, se je tudi B. B. „nekoliko potegnil nazaj“, saj je navedel, da je zamudna sodba naredila veliko zgage, 15. novembra 2013 pa je A. A. napisal, da je dogovorjen termin, da se končno dobijo vsi odločujoči za skupno mizo in dokončajo, kar sta onadva začela, tako da ne bo samo poštar. Vendar iz elektronskih sporočil, kot tudi iz izpovedi B. B. in C. C. izrecno izhaja, da B. B. ni bil tisti, ki je imel pri določitvi cene zadnjo besedo, ampak je to bil predstavnik lastnikov E. E., ki se je sestanka v Sloveniji pri odvetniku C. C. tudi udeležil. Pritožbene navedbe, da je bila pred izdajo zamudne sodbe pogodbena cena v višini 485.333 EUR dokončno izpogajana, so ob povedanem neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje svoje odločitve pravilno ni oprlo zgolj na elektronsko korespondenco, ampak jo je pravilno primerjalo s preostalimi dokazi, to je izpovedbami strank in prič ter z listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ni oprlo zgolj na izpovedbi tožničinega predstavnika D. D. in toženca, ki sta si bili v pretežnem delu nasprotni, saj je jasno, da imata v pravdi določen interes po uspehu. Glede interesne obarvanosti prič A. A., B. B. in C. C., kar pritožba izrecno izpostavlja, pa gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje A. A. izpovedbe ni štelo za neverodostojno zaradi tega, ker naj bi bila interesno obarvana, ampak zaradi tega, ker je bila v nasprotju z izpovedbami ostalih prič. Pritrditi gre pritožbi, da A. A. ob zaslišanju ni izkazoval posebnega interesa izpovedovati v korist tožnici, glede na to, da je izpovedal, da že od leta 2015 ni več družbenik v tej družbi in je svoje deleže odprodal drugemu lastniku D. D. A je treba pojasniti, da tudi B. B. in C. C. nista imela nobenega interesa izpovedovati v toženčevo korist. Namreč v obravnavani zadevi poteka pravda med tožnico in njenim odvetnikom, ki je storitve zanjo opravljal v času pogajanj za prodajo sončne elektrarne. Družba Z., njegov prokurist B. B. in priča C. C., ki je kot odvetnik zastopal to družbo, pa z navedenim odvetniškim pooblastilnim razmerjem niso imeli nobene povezave. Sodišče torej pravilno izpovedb nobene od prič ni štelo za interesno pogojene.

10. B. B. je najprej res izpovedal, da je bil D. D. prisoten na sestanku pri C. C., vendar je kasneje dopustil možnost, da ga na tem sestanku ni bilo, če ostali navedeni tako trdijo, ker se ne spominja več (list. št. 124), prav tako se C. C. v začetku res ni spominjal, da bi bil E. E. na sestanku prisoten, vendar je dopustil možnost, da je bil, ker se stvari več ne spominja (list. št. 120). Pritožbeno izpostavljena določena nasprotovanja med izpovedbama C. C. in B. B. pa zgolj potrjujejo njune bistvene izpovedbe, saj kažejo na to, da se po več letih od sklenitve pogodbe vsega nista več spomnila. Pritožba ne more omajati bistvenega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil končni dogovor glede cene izpogajan z obojestranskim popuščanjem obeh pogodbenic, glede na to, da sta imeli že pred izdajo zamudne sodbe obe interes po nakupu oziroma prodaji sončne elektrarne. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila končna cena določena glede na številne tehnične težave. Da so te težave bile, je potrdil tudi A. A., B. B. pa je jasno izpovedal, da o polni ceni elektrarne, torej o 485.333 EUR, zaradi različnih nepravilnosti ni več bilo govora, zato je bila cena znižana. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, in sicer, da je bilo znižanje kupnine v višini vtoževanega zneska posledica celokupnega tehtanja več razlogov in okoliščin ter da zamudna sodba ni bila niti edini, niti izključni razlog za spremembo cene. Zato je tudi pritožbeno zavzemanje za določitev bistveno večjega deleža pri nastali škodi, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, neutemeljeno.

11. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje pritožbene stroške, stranskemu intervenientu pa mora povrniti 931,47 EUR pritožbenih stroškov, ki predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.250 točk, kar znaša 750 EUR, materialni stroški znašajo 13,5 EUR, 22 % DDV na oboje 167,97 EUR, skupaj 931,47 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Prim. izpovedbi prič A. A. in B. B. 2 Prim. izpovedbo te priče list. št. 122.