Jedro

Posebnost prokure je v tem, da ko je ta podeljena, obseg pooblastil prokurista določa zakon. Ker ga ta upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe (izjema sta le odtujitev in obremenitev nepremičnin), morebitne omejitve pooblastil pa proti tretjim osebam ne učinkujejo, je upravičen podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je B. B. imela mešano prokuro, na obseg pooblastil, ki jih je imela, ne vpliva, temveč pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le skupaj z direktorjem, oziroma je zanjo potrebovala njegovo soglasje, pri čemer pa njegovo poimenovanje ni bistveno (pooblastilo, soglasje, dovoljenje, privolitev, itd.).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2021 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2021, temveč se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 8. 12. 2021. V presežku - „da delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja traja do odločitve sodišča prve stopnje„ - je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je nadalje zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse do odločitve sodišča prve stopnje, priznati obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi z delovno dobo, ga prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in druga obvezna socialna zavarovanja, ter nadalje, da mu je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za čas zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter za čas prepovedi opravljanja dela, priznati vse pravice iz delovnega razmerja na delovnem mestu "A." po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 6. 2019 ter mu iz naslova neizplačane oz. premalo izplačane plače od vključno 6. 9. 2021 dalje do odločitve sodišča prve stopnje obračunati nadomestila plače kakor da bi delal, in sicer v višini 3.515,39 EUR z dodatkom za stalnost v višini 8,00 % ter dodatkom za skupno delovno dobo v višini 12,50 % ter od navedenega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve in tožeči stranki izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plače z dodatkom na stalnost ter na delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova denarnega povračila obračunati denarni znesek v višini 59.304,56 EUR bruto, od navedenega bruto zneska denarnega povračila odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve in mu izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 9. dan po prejemu te sodbe dalje do plačila, v presežku (za znesek 16.944,16 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.824,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del izpodbijane sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da B. B. ni bila pooblaščena tožniku podati izredne odpovedi. Slednja je odpoved podpisala na podlagi pooblastila, ki ji ga je dne 1. 5. 2021 povsem veljavno izdal direktor tožene stranke C. C., in sicer za vodenje in odločanje v postopkih rednih in izrednih odpovedi delavcem. Razlogi sodišča glede navedenega stališča so nerazumni, argumentacija se logično ne izide. Obrazložitev je nejasna, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče ne pojasni, zakaj ni sprejelo povsem logičnih pojasnil tožene stranke o tem, zakaj se na pooblastilu navaja naslov „D.“ ter nov naziv organizacijskega področja. Tudi sicer pa te nedoslednosti na pooblastilu označi za nebistvene. Zmotno, predvsem pa v nasprotju s smislom besedila je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj B. B. ne bi bila veljavno pooblaščena za odpoved zaradi določbe 12.1 točke Akta o ustanovitvi tožene stranke, po katerem lahko direktorji izvrševanje določenih zadev prenesejo na vodilne delavce s posebnimi pooblastili. Če lahko direktor na podlagi te določbe pooblasti vodilnega delavca, lahko še toliko bolj pooblasti prokurista, ki je kot poslovodni delavec hkrati statusno tudi vodilni delavec. Poslovodna oseba (prokurist) glede zastopanja družbe tako že v osnovi ne more imeti manj pravic od vodilnega delavca. Določba 20. člena ZDR-1 ne omejuje kroga oseb, na katere zakoniti zastopnik lahko veljavno prenese pooblastila za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja. Nerazumljiva je tudi razlaga o domnevno usodni distinkciji med pooblastilom z dne 1. 5. 2021 kot „generalnim“ in istim pooblastilom kot „posebnim“ pooblastilom. Ne glede na to, kako se ga poimenuje, je iz njega povsem jasno razvidno, kdo koga za kaj pooblašča. Nejasna pa je obrazložitev tudi glede domnevne dolžnosti toženke, da na običajen način pisno obvešča delavce o na vodilne delavce prenesenih pooblastilih. To naj bi ji domnevno nalagala KP za dejavnost elektroindustrije Slovenije, ki naj bi po neobrazloženi kontinuteti veljala tudi za toženo stranko. Tudi če bi vse domneve veljale (in bile obrazložene), sodba ne pojasni, kako in zakaj naj bi bilo takšno pooblastilo neveljavno zgolj zato, ker (še) ni bilo objavljeno. Tudi v primeru, da bi bila izredna odpoved nezakonita, pa je povsem v neskladju s sodno prakso odločitev sodišča glede višine priznanega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (vključno s stroškovno odločitvijo) prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Materialno pravno napačna je odločitev sodišča, da tožniku delovno razmerje prizna samo do 8. 12. 2021 iz razloga, ker je s tem dnem z delom v polnem delovnem času nadaljeval kot samostojni podjetnik. Statusa samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se ne izključujeta. Pri t.i. faktičnih delovnih razmerjih se celo vzpostavlja domneva delovnega razmerja. Ker tožnik v tem smislu ni enako obravnavan z osebami, ki so v faktičnem delovnem razmerju, čeprav za razlikovanje ni razloga, je podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Tožniku je tako potrebno priznati delovno razmerje z vsemi pravicami (vključno z zahtevanim nadomestilom plače) do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je nepravilno zavrnilo zahtevek iz naslova nadomestila plače, saj med strankama ni bilo sporno, da je bila tožniku vročena prepoved opravljanja dela, pri čemer pa iz sklepa z dne 16. 9. 2021 (A2) izhaja, da se v tem času tožniku izplača nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih. Tožnik je tudi sicer v 8. vlogi navedel, da je od 6. 9. 2021 do 8. 12. 2021 prejemal zgolj 50 % nadomestilo plače, slednje pa je zaslišan tudi potrdil. Glede na navedeno in upoštevajoč 214. člen ZPP ter izpoved tožnika, bi torej sodišče moralo ugotoviti, da je bilo tožniku izplačano nadomestilo plače v višini, kot izhaja iz sklepa z dne 16. 9. 2021 in mu torej priznati razliko v višini 50 %. Nepravilno so bile uporabljene določbe 7., 212. in 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP). Nepravilno je sodišče odmerilo denarno povračilo po 118. členu ZPP, saj ni prave teže dalo predvsem dejstvom, da je tožnik pri toženki zaposlen več kot 17 let, da je bil predsednik sveta delavcev, da mu je odpoved podala nepooblaščena oseba ter da v času trajanja nezakonitosti ni prejel nobenega nadomestila s strani pristojnega zavoda. Zmotna je tudi stroškovna odločitev, saj točka 16 OT ločuje med dajatvenimi in ugotovitvenimi oziroma oblikovalnimi zahtevki. Prav tako je neutemeljena odločitev v delu nepriznanja potnih stroškov pooblaščenca. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe v pritožbah in predlagata zavrnitev pritožb. Obe stranki priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Ker pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

7. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 14. 9. 2021 iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana odpoved nezakonita, saj naj bi jo podala oseba, ki za to ni pristojna, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so tudi sicer pritožbeno nesporne, izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki in njenih pravnih prednikih od 17. 10. 2004 dalje, na delovnem mestu "A.". Toženka mu je dne 14. 9. 2021 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena 16. 9. 2021. Toženko kot direktorja zastopata C. C. in E. E., oba samostojno, pooblastilo je bilo prvemu podeljeno 18. 12. 2019 in drugemu 24. 2. 2020. B. B. je v sodni/poslovni register vpisana kot prokuristka, pooblastilo ji je bilo podeljeno 10. 12. 2019, toženko pa lahko zastopa skupno z enim izmed direktorjev. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2021 (kot tudi obdolžitev in vabilo na zagovor) je v imenu toženke podala in podpisala B. B., kot prokuristka in izvršna podpredsednica, na podlagi posebnega pooblastila direktorja. C. C. je B. B. dne 1. 5. 2021 podal „generalno pooblastilo“, med drugim tudi za vodenje in odločanje v postopkih rednih in izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da Akt o ustanovitvi toženke določa, da morajo direktorji pri svojem ravnanju upoštevati navodila in omejitve družbenika (točka 10.7), da prokurist zastopa družbo skupno z enim izmed direktorjev (11.5.), da lahko direktor, pri uresničevanju svojih pooblastil, izvrševanje določenih zadev veljavno prenese na vodilne delavce s posebnimi pooblastili, vključno s pravico, da zastopajo družbo v okviru poslovnega področja, ki ga vodijo (12.1) ter da direktor ne sme prenesti celotnega obsega svojih pooblastil (12.3). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pooblastilo direktorja prokuristki ni veljavno, saj je tožena stranka z navedenim aktom omejila podeljevanje pooblastil na vodilne delavce. Ker prokuristka ni imela zahtevanega pooblastila, za samostojno sprejemanje odločitev pa ni bila upravičena, je izredna odpoved nezakonita. Stališče je materialnopravno zmotno.

_K pritožbi toženke_

9. Pritožba na več mestih uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da dejstev, ki so mu zbujala dvom v pristnost pooblastila (naslov toženke, poimenovanje organizacijskega področja), ni štelo kot podlago za svojo odločitev, zato sodba glede tega ni nejasna, kot zmotno izpostavlja pritožba. Ker B. B. ni bila vodilna delavka, ni bistveno, ali je toženka o prenosu pooblastila nanjo pisno obvestila delavce, kar naj bi bila (zgolj) za vodilne delavce zavezana storiti po Kolektivni pogodbi za dejavnost elektroindustrije (Ur. l. RS, št. 108/05 do 58/20). Zato tudi ob morebitni nejasni tozadevni razlagi v izpodbijani sodbi, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Slednje pa velja tudi za morebitno nejasnost razlikovanja sodišča prve stopnje, ko je pooblastilo z dne 1. 5. 2021 presojalo najprej kot generalno in nato kot posebno. Kot generalnega ga je namreč presojalo zaradi njegovega poimenovanja, kot posebnega pa zaradi vsebine.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa je materialno pravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da odpovedi ni podala za to pooblaščena oseba, kar utemeljeno opozarja toženka v pritožbi. Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 v njegovem imenu nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ta določba torej izrecno določa možnost pisnega prenašanja pooblastila zakonitega zastopnika delodajalca, ki je pravna oseba, tako na posamezne zaposlene, kot tudi tretje osebe. Tako široko opredeljena zakonska možnost prenašanja pooblastila za zastopanje delodajalca pri urejanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pa je podlaga tudi za sporni prenos pooblastila z direktorja na prokuristko. Pooblastilo z dne 1. 5. 2021 dokazuje, da je zakoniti zastopnik toženke - direktor C. C., za podajo izrednih odpovedi, torej tudi tožnikove, pooblastil B. B., ki ji je toženka tudi sicer že podelila tudi prokuro. Zato je izpodbijano izredno odpoved podala za to upravičena oseba.

11. Točka 12.1. Akta o ustanovitvi toženke ne prepoveduje niti ne izključuje možnosti podaje pooblastila za zastopanje oziroma prenosa izvrševanja določenih zadev (tudi) na prokuristko, kot to navaja sodišče prve stopnje, in zato s tem napačno razloguje svojo nasprotno odločitev. Prav tako ni bistveno, da je v uvodu izredne odpovedi navedeno, da je ta dana na podlagi posebnega pooblastila, na predloženem pooblastilu pa piše, da je to generalno, kot zmotno izpostavlja sodišče prve stopnje. Odločilna je namreč zgolj njegova vsebina (in ne poimenovanje), iz katere pa nedvomno izhaja upravičenost B. B. za podajo in podpis rednih in izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem in tako tudi tožniku.

12. B. B. je bila v času podaje odpovedi prokuristka toženke. Prokura je posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila za zastopanje družbe, katere vsebino in obseg ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji). V zvezi s slednjim določa, da je prokurist upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pri čemer pa lahko prokurist, glede na Akt o ustanovitvi, družbo zastopa le skupaj z enim ali več zakonitimi zastopniki (tretji odstavek 34. člena ZGD-1), kar, glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, velja tudi v konkretnem primeru1. Posebnost prokure je torej v tem, da ko je ta podeljena, obseg pooblastil prokurista določa zakon. Ker ga ta upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe (izjema sta le odtujitev in obremenitev nepremičnin)2, morebitne omejitve pooblastil pa proti tretjim osebam ne učinkujejo (drugi odstavek 35. člena ZGD-1), je upravičen podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je B. B. imela mešano prokuro3, na obseg pooblastil, ki jih je imela, ne vpliva4, temveč pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le skupaj z direktorjem, oziroma je zanjo potrebovala njegovo soglasje, pri čemer pa njegovo poimenovanje ni bistveno (pooblastilo, soglasje, dovoljenje, privolitev, itd.). Ob smiselni uporabi določbe 19. člena OZ lahko direktor, če je za sklenitev pogodbe potrebno njegovo soglasje, tega da pred njeno sklenitvijo kot dovoljenje ali po njeni sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 19. člena OZ), tako dovoljenje kot tudi odobritev pa morata biti dana v obliki, ki je predpisana za pogodbe, za katere se dajeta (drugi odstavek 19. člena OZ). Če taka določba velja za sklenitev pogodbe (o zaposlitvi), smiselno seveda velja tudi za njeno odpoved. Ker je za slednjo z ZDR-1 predpisana pisna oblika5, mora biti v taki obliki podano tudi soglasje za njeno podajo. Pisno pooblastilo z dne 1. 5. 2021, glede na vsebino, nedvomno predstavlja tudi soglasje za podajo in podpis tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem primeru pa sta torej nebistvena čas njegovega nastanka in njegovo poimenovanje, odločilna je zgolj njegova vsebina. Na odločitev tudi ne vpliva navedba v odpovedi, da je bila ta dana po posebnem pooblastilu direktorja, temveč le še dodatno dokazuje, da je njegovo soglasje (že takrat) zagotovo imela.

13. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, je torej preuranjena, saj temelji na zmotnih stališčih o razlogih za nezakonitost podane izredne odpovedi tožniku, to je, da izpodbijane odpovedi ni podala pristojna oseba. Glede na takšna stališča sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo dejanskega stanja glede ostalih ugovorov tožnika kot tudi glede utemeljenosti očitkov v odpovedi. Ker je zato pritožba toženke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo, tudi v delu, ki se nanaša na višino denarnega povračila zaradi sodne razveze, ki ga toženka s pritožbo prav tako izrecno izpodbija.

**_14. K pritožbi tožnika:_**

15. Na pritožbo toženke je bila razveljavljena odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi (I. točka izreka), skupaj z odločitvijo o sodni razvezi (II. točka izreka), denarnem povračilu (prvi odstavek IV. točke izreka) in stroških postopka (V. točka izreka). S tem pa je neločljivo povezana tudi odločitev o tožnikovem zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas po 8. 12. 2021 do odločitve sodišča prve stopnje (2. odstavek II. točke izreka), o reparacijskem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, o premalo izplačanem nadomestilu plače za čas prepovedi opravljanja dela in za čas zadržanja učinkovanja odpovedi (III. točka izreka) ter o višjem denarnem povračilu zaradi sodne razveze (2. odstavek IV. točke izreka) kot tudi odločitev o stroških postopka (V. točka izreka), ki jih tožnik izpodbija s svojo pritožbo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnika, ne da bi se opredeljevalo do njegovih pritožbenih navedb, ker te na drugačno odločitev ne morejo vplivati (360. člen ZPP). Vseeno pa pritožbeno sodišče pripominja, da sta reparacija in zahtevek za plačilo denarnega povračila del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zato se stroški zanju ločeno ne priznavajo.

16. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (341. člen v zvezi s 350. členom ZPP), in je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ugotavljanje dejanskega stanja, še posebej pa tako obsežnega ter bistvenega sklopa dejstev, je namreč v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji in ne na pritožbeno raven, zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo na pritožbeni obravnavi. Pritožbeno sodišče namreč le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. To naj v ponovljenem postopku vsebinsko presoja utemeljenost izpodbijane izredne odpovedi, in oceni s tem v zvezi izvedene dokaze ter dokazni postopek po potrebi tudi dopolni, nato pa odloči o utemeljenosti zahtevka. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v tem delu, glede na datum vložitve tožbe (14. 10. 2021), ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Točka 11.5. Akta o ustanovitvi toženke določa, da prokurist zastopa družbo skupno z enim izmed direktorjev. 2 Povsem enako v točki 11.7. določa tudi Akt o ustanovitvi toženke. 3 Točka 11.5. Akta o ustanovitvi toženke. 4 Prim. točko 11.6. člena Akta o ustanovitvi toženke. 5 Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti izražena v pisni obliki (prvi odstavek 87. člena ZDR-1).