Jedro

Nekatere mednarodne konvencije zavezujejo države pogodbenice, da oprostijo tuje državljane in tudi pravne osebe plačila tožniške varščine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke, da tožeča stranka položi varščino za pravdne stroške zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na 83. člen ZMZP ter na dvostransko pogodbo o trgovini in plovbi, sklenjeno med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Nizozemsko v zvezi z Ustavnim zakonom Republike Slovenije.

Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim navaja, da je potrebno ugotoviti ali je Kraljevina Nizozemska priznala suksecijo Republike Slovenije v dvostranski pogodbi, ki jo navaja sodišče prve stopnje.

Toženi stranki je znano, da Kraljevina Nizozemska ni priznala sukcesije v tej pogodbi in zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi pri Ministrstvu za pravosodje RS poizvedbe o dejstvu, ki ga zatrjuje pritožnica. Iz dopisa Ministrstva izhaja, da nasledstvo dvostranske pogodbe o trgovini in plovbi,ki sta jo 28.5.1930 sklenili Kraljevina Jugoslavija in Kraljevina Nizozemska s strani Nizozemske še ni bilo potrjeno. Nadalje pa iz dopisa izhaja, da tožniško varščino urejajo določbe večstranske Haaške konvencije o civilnem postopku z dne 1.3.1954 (Ur.l. FLRJ, dodatek štev. 6/62), katere državi pogodbenici sta tudi Kraljevina Nizozemska in Republika Slovenija, ki je status države pogodbenice v Haaški konvenciji o civilnem postopku pridobila 1.9.1992. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog tožene stranke, da tožeča stranka položi varščino za pravdne stroške. Vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da je zavrnitev predloga utemeljena na podlagi drugačne materialnopravne podlage, kot jo navaja prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Po določilu 83. člena ZMZP toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, med drugim, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Slovenije niso dolžni dajati varščine. Nekatere mednarodne konvencije zavezuje države pogodbenice, da oprostijo plačila tožniške varščine državljane drugih držav pogodbenic. Haaška konvencija o civilnem sodnem postopku iz leta 1954 v 17. členu določa, da so države pogodbenice dolžne oprostiti plačila tožniške varščine državljane držav pogodbenic, ki imajo prebivališče v eni od teh držav, kadar nastopajo kot tožniki ali intervenienti pred sodišči, katere od držav pogodbenic te konvencije. Haaška konvencija govori o oprostitvi plačila tožniške varščine za državljane držav pogodbenic in po stališču nekaterih teoretikov se določila konvencije nanašajo tudi na tuje pravne osebe, ki imajo sedež v tujini. Vendar obstoji tudi Haaška konvencija o olajšanju mednarodnega pristopa k sodišču iz leta 1980 (notifikacija o nasledstvu objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe štev. 2/93), ki k oprostitvi plačila tožniške varščine zavezuje države članice te Haaške konvencije, članici pa sta tudi državi Slovenija in Nizozemska, kot izhaja iz obvestila Ministrstva za zunanje zadeve (objavljenega v Ur.l. RS) po katerem je Republika Slovenija pridobila status države pogodbenice v mednarodnih večstranskih pogodbah in sicer z notifikacijo o nasledstvu za Konvencijo o civilnem sodnem postopku iz leta 1954 in tudi za Konvencijo o olajšanju mednarodnega pristopa k sodišču. Izjava o nasledstvu glede teh omenjenih konvencij je bila deponirana 18.6.1992 in se Republika Slovenija šteje kot naslednica omenjenih konvencij, članica te konvencije pa je med drugim tudi Nizozemska. Po 14. členu navedene konvencije (objavljene v Ur.l. SFRJ mednarodne pogodbe 4/88) se od fizičnih ali pravnih oseb s stalnim prebivališčem v eni izmed pogodbenic, ki so se pojavili kot tožniki ali intervenienti pred sodiščem druge pogodbenice, ne sme zahtevati kakršnakoli varščina ali depozit samo zato, ker so tujci ali ker nimajo domicila ali stalnega prebivališča v državi, v kateri se je spor začel. To pravilo se uporablja tudi za plačilo, ki bi se zahtevalo od tožnika ali intervenienta kot varščina za sodne stroške.

Glede na navedene določbe materialnega prava je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 380. člena ZPP.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka,ker s pritožbo ni uspel (166. in 154. člen ZPP).