Jedro

Predhodna vprašanja, ali je gradnja res nedovoljena, kdo je inšpekcijski zavezanec in na kakšni podlagi, so bila že pravnomočno rešena s posamičnim aktom, ki ga je izdal pristojni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste Polje, je tožeči stranki (in več drugim zavezancem) z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 180,27 EUR, zaradi gradnje objekta brez gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 18/4 k.o. ... (Mestna občina Ljubljana). V obrazložitvi svoje odločbe je prvostopenjski upravni organ med drugim navedel, da je prejel odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Ljubljana, z dne 29. 5. 2007, s katero je bilo investitorjem oziroma lastnikom nelegalne gradnje, med ostalimi tudi tožeči stranki, naloženo, da morajo ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta na parc. št. 18/4 k.o. ... . Svojo odločitev je oprl na določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1, po kateri je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, med katere spada tudi nelegalna gradnja, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski upravni organ podrobno pojasnjuje in razčlenjuje kriterije za odmero višine nadomestila.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ s svojo odločbo št. 35113-72/2007/6 z dne 3. 11. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je inšpekcijska odločba, s katero je bilo odločeno o tem, da je tožeča stranka inšpekcijska zavezanka glede ustavitve gradnje in odstranitve nelegalnega objekta na zemljišču št. 18/4 k.o. ..., postala pravnomočna s sodbo tukajšnjega sodišča U 477/2008 z dne 30. 10. 2008. Tožeča stranka je torej investitorica nedovoljene gradnje, zato je v skladu z zgoraj navedeno določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Drugostopenjski upravni organ pojasnjuje še, da so na tožečo stranko z nakupom obravnavanega objekta prešle tudi z njim povezane obveznosti, zato se ne more utemeljeno sklicevati na to, da spornega objekta ni gradila sama. Tudi drugostopenjski upravni organ poleg tega obsežno in podrobno razčlenjuje merila in način izračuna nadomestila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po določbi 1. odstavka 157. člena ZGO-1 primarni zavezanec za plačilo za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, le če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem ta gradnja stoji. Investitorica obravnavane gradnje ni tožeča stranka, temveč podjetje A., kar so tožeča stranka in drugi inšpekcijski zavezanci v tej zadevi pojasnili na zaslišanju. Upravni organ je svojo odločitev oprl le na tisti del njihovih izpovedb, ki mu je ustrezal, investitorja pa niti ni iskal, temveč je nadomestilo prevalil na lastnike zemljišča. S tem je napačno uporabil navedeno zakonsko določbo, saj je investitor objekta znan, zato ni zakonske podlage za naložitev plačila nadomestila tožeči stranki. S tem, ko ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, saj ni raziskal, kdo je resnični investitor sporne gradnje, je upravni organ kršil 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Prav tako upravni organ tožeče stranke na zaslišanju ni opozoril, da za gradnje, zgrajene pred letom 1963, ni potrebno gradbeno dovoljenje, s čimer je storil kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj je tožeča stranka prava neuka in bi zato organ moral poskrbeti, da bi čim lažje uveljavljala svoje pravice. S tem v zvezi tožeča stranka navaja še, da ji ni znano, kdaj je bil obravnavani objekt dejansko zgrajen, kar je bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi, saj je možno, da je bil zgrajen še pred letom 1963, kar bi pomenilo, da gradbeno dovoljenje zanj ni potrebno. Vprašanje, ali je za ta objekt gradbeno dovoljenje sploh potrebno, bi bilo treba rešiti še pred izdajo odločbe o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču posredovala spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni dogovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja tožeča stranka, je po določbi 1. odstavka 157. člena ZGO-1 zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, le če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Sodišče se zato v celoti strinja s tožečo stranko, da je za pravilno odločitev o plačilu nadomestila potrebno zanesljivo ugotoviti, ali je gradnja res nedovoljena in kdo je sploh zavezanec za plačilo tega nadomestila.

Vprašanje, ali je gradnja dovoljena ali ne, pa tudi, kdo je njen lastnik oziroma investitor, je predmet inšpekcijskega postopka po 145. in 146. členu ZGO-1, torej samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost gradbenega inšpektorja, torej drugega upravnega organa. To pomeni, da gre za predhodno vprašanje po 1. odstavku 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP). Po določbi 3. odstavka 147. člena ZUP je organ v primeru, če je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, na ta posamični akt vezan.

Kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu in tudi iz obrazložitve drugostopenjske upravne odločbe, je gradbeni inšpektor o dovoljenosti obravnavane gradnje in o tem, kdo je lastnik oziroma investitor te gradnje, izdal posamično upravno odločbo, ki je postala pravnomočna. Na to odločbo se v obrazložitvi svoje odločbe izrecno sklicuje in jo deloma tudi povzema drugostopenjski upravni organ, z njo pa je bil tožeči stranki skupaj z več drugimi inšpekcijskimi zavezanci izrečen inšpekcijski ukrep kot lastnici oziroma investitorici nedovoljene gradnje. Predhodna vprašanja, ali je gradnja res nedovoljena, kdo je inšpekcijski zavezanec in na kakšni podlagi, so bila torej pravnomočno rešena s posamičnim aktom, ki ga je izdal pristojen organ. Tožena stranka je svoje ugotovitve, ki so predstavljale podlago za odločitev v tej zadevi, v celoti oprla na ta akt (kar je tudi ustrezno obrazložila) in s tem ravnala povsem v skladu z določbami upravnega postopka, saj je na ta akt vezana po zgoraj navedeni določbi 3. odstavka 147. člena ZUP.

Nobena od tožbenih navedb, namreč, da tožeča stranka ni lastnica oziroma investitorica nedovoljene gradnje ter da tožena stranka ni ustrezno razjasnila okoliščin v zvezi z vprašanjem, ali je obravnavana gradnja res nedovoljena, ne presega okvira zgoraj opisanih predhodnih vprašanj, rešenih s pravnomočno odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku. Zato sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.