Jedro

Domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode je natančno zamejen: a) z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in b) s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 7.928,56 EUR (prej 1.900.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadki, ki naj bi ji nastala zaradi njenemu možu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Presodilo je, da tožnica ni zatrjevala pravno priznane škode, prav tako pa toženka ni ravnala protipravno.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču pritožbenega sodišča zadošča za odločitev v tej zadevi že status tožnice kot posredne oškodovanke. Škoda, kakršno je zatrjevala tožnica (nepremoženjska škoda zaradi prenehanja delovnega razmerja tožničinega moža), namreč ni pravno priznana škoda posrednih oškodovancev.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker je obrazložitev sodbe povsem nejasna in nerazumljiva, razlogi pa so med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje naj bi povsem ignoriralo pritožbo in jo s tem naredilo neučinkovito. Nadalje naj bi zamolčalo pravnomočno sodbo delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Sodišče bi prav tako moralo opozoriti tožnico na nesklepčnost tožbe. S tem je kršilo določbe ZPP o materialnem procesnem vodstvu. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Nadalje je materialnopravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica le posredna oškodovanka, saj je sama trpela. Tožnica predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica v pritožbi kršitve materialnega procesnega vodstva ni uveljavljala. Zato se sodišče druge stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Po drugem odstavku 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkuša izpodbijano sodbo v mejah tistih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi le na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba. Zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Zatrjevanje kršitve materialnega procesnega vodstva, ki ni bilo uveljavljeno že v pritožbi, pomeni t. i. preskakovanje

pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

7. Razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (z nanjo navezujočim se pojmom tako imenovanega posrednega oškodovanca), ki je izhodišče za sklep pritožbenega sodišča o „pravni nepriznanosti“ tožničine škode, ima pravno teoretično oporo v ustreznem razumevanju vprašanja vzročne zveze – namreč relevantnosti vzroka tožničine škode glede na njegovo oddaljenost. V odškodninskopravni sodni praksi se je že udomačil pojem tako imenovane „lastne škode“ kot (praviloma) edine pravno priznane škode. To pa nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem: oba namreč praviloma zatrjujeta lastno škodo, na primer lastne duševne bolečine ali lastni strah (bodisi za svojo usodo ali za usodo drugega). S tega vidika je zato za odgovor na vprašanje tožničine upravičenosti do odškodnine pomembna določba 201. člena ZOR, s katero je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode natančno zamejen: a) z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in b) s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev). Ker v danem primeru že kriterij pod a) ni uresničen (ni bil niti zatrjevan), je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo že iz tega razloga materialnopravno pravilna. Glede na obrazloženo se revizijsko sodišče z ostalimi revizijskimi očitki ni ukvarjalo.

8. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).