Jedro

Po ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v pritožbenem postopku delno ugodila pritožbi tožnika in odpravila sklep Davčnega urada Maribor, št. DT 42918-145631/2013-1 09-3401-00 z dne 17. 9. 2013 v delu, ki se nanaša na izvršilne naslove, navedene v tabeli izreka pod zaporednimi št. od 2 do 171, št. 211, 214, 219, 230, 232, 236, 241, 243, 250, 251, 257, 262, 265, 270, 274, 279, 281, 287, 292, 299, 302, 305, 314, 324, 325, 330, 333, 338 in 343, ter v odpravljenem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je davčni organ zoper tožnika začel izvršbo zaradi plačila dolga v znesku 5.557,92 EUR. Pri izvršilnih naslovih navedenih v izreku pod zaporednimi št. 211, 214, 219, 230, 232, 236, 241, 243, 250, 251, 257, 262, 265, 270, 274, 279, 281, 287, 292, 299, 302, 305, 314, 324, 325, 330, 333, 338 in 343 prvostopni organ ni navedel številk in datumov odločb, zato tabela v izreku prvostopnega sklepa ni opremljena v skladu s 164. členom Uredbe o upravnem poslovanju, posledično pa tudi ne predstavlja veljavnega izvršilnega naslova v skladu s 145. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Pri izvršilnih naslovih pod zaporednimi št. od 2 do 171 je njihova izvršljivost nastopila več kot pet let pred izdajo prvostopnega sklepa, iz podatkov spisa pa ni razvidno, da bi bilo v vmesnem času storjeno kakšno dejanje, ki bi zastaranje pretrgalo. Zaradi navedenega je tožena stranka zadevo v tem obsegu vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.

Glede preostalih izvršilnih naslovov, navedenih v tabeli izreka prvostopnega sklepa, pa je tožena stranka zaključila, da pritožba ni utemeljena. Davčni organ začne postopek izvršbe, če davek ni plačan v roku. Ni pa mogoče v okviru izvršbe izpodbijati izvršilnih naslovov, prav tako je vprašanje odpisa dolga predmet samostojnega postopka in se ne more reševati v okviru izvršbe.

Tožnik v laični tožbi navaja, da mora organ pri odločanju stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopkih podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori, prav tako mora skrbeti, da nevednost in neukost stranki ne moreta iti v škodo. Pomoč neuki stranki se ne omejuje le na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah, temveč sega tudi na pouk o materialnih pravicah. Nepravilnosti, zaradi katerih je do tega postopka sploh prišlo, se morajo popraviti za nazaj. Za nastanek dolga je kriv Zavod za pokojninsko zavarovanje, ki ga je samovoljno prezavaroval kot samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti. Na podlagi navedenega davčna vodi evidenco o skonstruiranem dolgu. Ima le 3 ha zemlje, zato ne more biti zavarovan iz katastrskega dohodka, ker je ta premajhen. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in razlogih za njo, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato se v smislu določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje tudi to sodišče. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga med drugim predstavlja tudi odločba o odmeri davka in obračun davka (člen 145 ZDavP-2). V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. Glede na to, da je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika ter v odpravljenem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek, je predmet tožbe v tem upravnem sporu sklep davčnega urada Maribor, št. DT 42918-145631/2013-1 09-3401-00 z dne 17. 9. 2013 in sicer v delu, ki ni bil odpravljen, to je od zaporedne št. od 171 do 210, od 212 do 213, od 215 do 218, od 220 do 229, 231, od 233 do 235, od 237 do 240, od 244 do 249, od 252 do 256, od 258 do 261, od 263 do 264, od 266 do 269, od 271 do 278, 280, od 282 do 286, od 288 do 291, od 293 do 298, od 300 do 301, od 303 do 304, od 306 do 313, od 315 do 323, od 326 do 329, od 331 do 332, od 334 do 337, od 339 do 342 in od 344 do 374. Navedene obveznosti se nanašajo na obračune prispevkov za socialno varnost za osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost za čas od novembra 2007 do 31. 10. 2012. Gre za mesečne obračune prispevkov, pri tem pa je iz vsakega izvršilnega naslova razviden datum izvršljivosti ter zneski obveznosti iz naslova glavnice in zamudnih obresti. Sklep o izvršbi v tem delu tako vsebuje predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da v skladu z določbami ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in jih sedaj ponavlja v tožbi, da ni zavezanec za plačilo navedenih dajatev ter da je dolg nastal zaradi napake pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga je samovoljno prezavaroval v samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti. Prav tako spor o zavarovanju med tožnikom in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni stvar obravnave v upravnem sporu, temveč o tem odloča socialno sodišče. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka tožnika ni poučila o njegovih pravicah, saj mu je dala pravilne napotke glede odpisa dolga.

Ker tožnik drugih ugovorov, ki so lahko predmet davčne izvršbe, ne navaja, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v delu, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu, pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.