Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru, če za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja nobena kolektivna pogodba, delavci do dodatka (za nadurno delo; enako velja za druge dodatke za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa) upravičeni; izhaja se iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah. Poleg tega je sodišče upoštevalo, da je toženka sama tožniku dodatek za nočno delo obračunala v višini 30 %, dodatek za delo v nedeljo pa v višini 50 %. Toženka niti v pritožbi ne ponudi druge pravne podlage za določitev višine dodatkov, kot je upoštevana KpCPP.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.
1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača dodatek za nadurno delo, nočno delo in delo med prazniki v skupnem znesku 3.561,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od dni zamude, ki so razvidni iz izreka (točka I izreka), stroške prehrane med delom v skupnem znesku 1.299,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od dni zamude, ki so prav tako razvidni iz izreka (točka II izreka), regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 842,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 (točka III izreka), sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 v znesku 498,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 (točka IV izreka). V delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo predpravdnih stroškov v znesku 298,66 EUR, povečanih za davek na dodano vrednost, je zahtevek zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožniku pa je dolžna plačati znesek 790,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun sodišča (točka VI izreka) ter da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka VII izreka).
2. Zoper odločitev v točkah I, II, VI in VII izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da tožnik ni zatrjeval, da je moral opravljati nadurno delo in da je bila toženka s tem seznanjena niti tega ni ugotavljalo sodišče prve stopnje. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje. Tožnik sam je izpovedal, da je vsaj od maja 2018, ko je imel nesrečo, delo opravljal v 8-urnih izmenah od 6.00 ure do 14.00 ure. Od takrat dalje ni več opravljal nadurnega dela ali nočnega dela. Navedbe o 12-urnih izmenah je toženka prerekala. Če določena dejstva izhajajo iz izpovedi direktorja, bi jo sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi navedb. Zmotno je kot neprepričljive ocenilo izpovedi direktorja, A. A. in B. B., da so si delavci sami izbrali, kdaj bodo opravljali delo. Toženka je začela poslovati v letu 2017 in ni imela toliko dela, da bi delavcem odrejala nadurno delo in delo ponoči. To delo so opravljali zunanji izvajalci. Sklepanje sodišča prve stopnje, da v primeru tovrstnega opravljanja dela toženka sploh ne bi imela delavcev, ni dokazno podprto in nedopustno posega v njeno poslovno odločitev. Pri ugotavljanju bistvenih dejstev je spregledalo izpoved C. C., da so se delavci sami odločali, kdaj bodo opravljali delo in kdaj bodo imeli odmor, in A. A., da so ponoči in za praznike delo opravljali zunanji izvajalci. Ni pojasnilo, zakaj je kot verodostojno ocenilo izpoved D. D., ki ima zamere do toženke. Obsega nadurnega dela sploh ni ugotavljalo. Zmotno je upoštevalo delo, kot so ga opravljali drugi delavci toženke, in ni utemeljilo, zakaj je evidence delovnega časa, ki jih je predložil tožnik, štelo za verodostojne. Iz izpovedi prič izhaja, da je toženka prilagajala delovne pogoje posameznemu delavcu. Ugotovitev, da je tožnik sproti beležil svoj delovni čas, ni dokazno podprta. Njegova evidenca še ne dokazuje, da je delo dejansko opravil. Toženka je pred sodiščem prve stopnje prerekala vse tožnikove navedbe. Ves čas je trdila, da zanjo KpCPP ne velja. Opravlja dejavnost 49.320 obratovanje taksijev in ni podpisnica KpCPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo razširjeno veljavnost KpCPP, do katere je prišlo šele po koncu vtoževanega obdobja, in sodbo VSRS VIII Ips 191/2018. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Ker tožnik nadurnega dela ni opravljal, ni upravičen do stroškov za prehrano, ki mu jih je sodišče prve stopnje prisodilo. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških. Tožniku je neutemeljeno priznalo 50 točk za vlogo z dne 23. 12. 2021, ki je toženki ni vročilo, in 120 točk za odsotnost iz pisarne, saj rabi pooblaščenka od pisarne do sodišča največ deset minut. Zmotno je določilo zavezanca za plačilo sodne takse. Izpodbijana sodba je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodne odločbe je samostojna prvina pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS (odločbi US RS Up-1273/09, Up-147/09). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti.
6. V pritožbi toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni podal trditev, da bi nadurno in nočno delo ter delo ob nedeljah in praznikih opravil po odredbi toženke oziroma z njeno vednostjo, saj je jasno navedel, da je delo opravljal v skladu z njenimi razporedi (v 12-urne izmene; od maja 2018 praviloma v 8-urne izmene), pri čemer je nekaj razporedov za vtoževano obdobje tudi predložil (A9). Ko je bil zaslišan, je izpovedal o razporejanju v izmene. Njegovo izpoved, da je od maja 2018 opravljal delo le še v 8-urnih izmenah, pritožba povzame le deloma. Tožnik je res izpovedal, da je "po tem imel zmeraj samo 8 ur", hkrati pa, da misli, da je bil kakšen dan izjemen. Potrdil je vsebino evidenc, ki jih je ročno vodil. 7. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje obsega tožnikovega dela ni ugotavljalo, saj je ravno v zvezi s tem vodilo dokazni postopek. Tožnik je predložil ročno vodeno evidenco (A10), računalniško prepisano (A7), toženka pa evidenco delovnega časa (B2), v zvezi s katero je predlagala zaslišanje direktorja, prokurista A. A. in vodjo voznikov B. B. Že direktor toženke je v zvezi z evidenco delovnega časa svojo izpoved spreminjal, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri oblikovanju dokazne ocene, z njene strani predlagani priči pa nista potrdili, da bi se takšna evidenca vodila oziroma je A. A. sploh ni poznal. 8. Obstoj razporedov, ki jih je tožnik predložil za del spornega obdobja, toženka pa kljub sklepu sodišča prve stopnje ne (navedla je, da z njimi ne razpolaga), so potrdile priče C. C., katerega izpoved se je nanašala tudi na delo tožnika, D. D. in E. E., ki jih je v spornem obdobju tudi pripravljal. Slednji je izpovedal, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je pri pripravi razporedov skušal upoštevati želje voznikov. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi direktorja toženke, da so bili razporedi dela le predloge, pa tudi če bi bili in bi bilo delavcem prepuščeno, da se sami odločijo, kdaj bodo delali, to ne pomeni, da za svoje delo (preko polnega delovnega časa, ponoči, ob nedeljah in praznikih) ne bi bili upravičeni do plačila. Pravilno je sodišče prve stopnje sledilo skladnim izpovedim prič C. C., D. D. in E. E., podprti z vsebino predloženih razporedov, saj je njihova izpoved tudi življenjsko sprejemljiva. Nelogično je, da bi toženka zaposlila delavce, nato pa jim prepustila, da sami odločajo, kdaj bodo opravljali delo, izpad pa bi pokrivala z zunanjimi izvajalci. S takšnim sklepanjem sodišče prve stopnje ni z ničemer poseglo v poslovne odločitve toženke. Dokazno oceno, ki je skladna zahtevam iz 8. člena ZPP in vsebinsko prepričljiva, je v obrazložitvi izčrpno utemeljilo.
9. Toženka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da ni upoštevalo izpovedi priče C. C., da se je sam odločal, kdaj bo opravljal delo, ki se očitno nanaša na vprašanje razporejanja v izmene. V zvezi s tem je priča na začetku izpovedal, da jih je toženka razporedila v izmene in da je imel sam stalen urnik. Izpoved A. A., da so ponoči, za vikende in praznike delo opravljali večinoma zunanji izvajalci, sodišče prve stopnje ni prezrlo, ampak jo je izrecno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in tudi dokazno ocenilo.
10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal na podlagi razporedov toženke, in sicer najprej v 12-urnih in nato od maja 2018 v 8-urnih izmenah, pri čemer je še vedno opravljal delo preko polnega delovnega časa, ponoči, ob nedeljah in na proste dneve. Priča B. B., ki ga je za zaslišanje predlagala toženka, je v svoji izpovedi dopustil možnost, da je tožnik delo opravljal za vikende, ob praznikih in ponoči, enako velja za direktorja toženke. Toženka tožnikove navedbe o razporejanju v 12-urne izmene niti ni prerekala, kar je ustrezno upoštevalo sodišče prve stopnje. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da bi jo moralo (v okviru materialnega procesnega vodstva, 285. člen ZPP) pozvati na dopolnitev navedb, saj jo je na to opozoril tožnik v vlogi z dne 15. 11. 2021. 11. Tretji odstavek 127. člena ZDR-1 določa, da se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu, četrti odstavek istega člena ZDR-1 pa višino dodatkov prepušča urejanju v kolektivni pogodbi. Prvi odstavek 128. člena ZDR-1 daje delavcu pravico do teh dodatkov, drugi odstavek 128. člena ZDR-1 določa, da se višina določi s kolektivno pogodbo dejavnosti.
12. Tretji odstavek 40. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (KpCPP; Ur. l. RS, št. 192/2021 in nadalj.) določa višino dodatkov za nočno delo in delo preko polnega delovnega časa 30 %, delo v nedeljo, na dneve državnih praznikov in dela proste dneve pa 50 %. Kljub temu da ta kolektivna pogodba v spornem obdobju ni veljala, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. Pravilno se je s tem v zvezi sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, da so tudi v primeru, če za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja nobena kolektivna pogodba, delavci do dodatka (za nadurno delo; enako velja za druge dodatke za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa) upravičeni; izhaja se iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah. Poleg tega je upoštevalo, da je toženka sama tožniku dodatek za nočno delo obračunala v višini 30 %, dodatek za delo v nedeljo pa v višini 50 %. Toženka niti v pritožbi ne ponudi druge pravne podlage za določitev višine dodatkov, kot je upoštevana KpCPP.
13. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova dodatkov k plači. Zaradi več ur opravljenega dela mu je utemeljeno prisodilo tudi razliko v stroških prehrane med delom. Pravilno je odločilo o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse. Tožniku je priznalo za pravdo potrebne stroške, kot mu nalaga prvi odstavek 155. člena ZPP, po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer mu je za vlogo z dne 23. 12. 2021, s katero je sporočil naslov predlagane priče, utemeljeno priznalo 50 točk po tar. št. 19/4 OT, ki določa nagrado za sestavo dokaznega predloga in druge vloge v pravdnem postopku (enako bi bilo po tar. št. 39/3 za obrazložene dopise), za odsotnost iz pisarne pa na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT za vsako začeto potovanje 20 točk, skupaj za tri naroke 120 točk. 14. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške. Tožniku je pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in OT ter vrednost izpodbijanega dela sodbe (4.861,06 EUR) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Stroške v tej višini mu je po načelu uspeha v pravdi dolžna plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.