Jedro

Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da se znesek stroškov disciplinskega postopka zniža na 791,23 EUR, višji tožbeni zahtevek do zneska 994,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2012 pa se zavrne, ter - v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža na 377,34 EUR.

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 1. 2015 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku osmih dni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 56,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo kot nezakonita razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke z dne 29. 12. 2011 in sklep sveta tožene stranke z dne 9. 3. 2012 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku osmih dni tožnici plača stroške disciplinskega postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 994,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2012 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku osmih dni povrniti pravdne stroške v višini 538,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje navedeno sodbo glede pravdnih stroškov dopolnilo tako, da je toženi stranki naložilo, da v roku osmih dni tožnici povrne še pravdne stroške v višini 41,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka in prvi odstavek II. točke) in zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je vsak delavec že na podlagi zakona dolžan vzdržati škodljivega ravnanja do delodajalca, pri čemer za kršitev te obveznosti zadostuje že verjetnost, da bi neko dejanje delodajalcu lahko povzročilo škodo. Ker je na podlagi tožničinih izjav (za katere je tudi sodišče prve stopnje zaključilo, da niso resnične) prišlo do zahteve s strani ustanovitelja, da direktor tožene stranke poroča oziroma pojasni, ali se pri toženi stranki krši delovnopravna zakonodaja, so bili izrečeni disciplinski ukrepi primerni in zakoniti. Tožnica je s svojim ravnanjem prestopila meje dopustnega. Njene neresnične izjave o kršenju delovnopravne zakonodaje na področju ocenjevanja javnih uslužbencev so škodile toženi stranki, pri čemer je treba upoštevati, da mora direktor tožene stranke poročati ustanovitelju o morebitnih nepravilnostih, kar se je v tem primeru tudi zgodilo. Tožnica ni prišla k ustanovitelju tožene stranke preprosto potožiti, temveč je tja odšla z namenom, da opozori na nezakonitosti, ki naj bi se dogajale pri toženi stranki. Jasno je izpovedala, da je bil njen namen seznaniti ustanovitelja javnega zavoda o nepravilnostih v poslovanju tega javnega zavoda. Subjektivno dojemanje tožnice, ali ji je bila ocena delovne uspešnosti obrazložena ali ne, nikakor ne more vplivati na dejstvo, da je tožnica ustanovitelju tožene stranke dajala informacije, ki tudi po presoji sodišča prve stopnje ne vzdržijo. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnica predsednica sveta delavcev pri toženi stranki in so ji dobro znane posledice tovrstnih razgovorov z ustanoviteljem. Nenazadnje je sama izpovedala, da se ji je zdelo, da bi moral biti ustanovitelj s tem seznanjen. Izpostavlja izpoved direktorja tožene stranke o tem, da ga je A.A. vprašala, kako vodijo postopke ocenjevanja delavcev in o tem, ali takšne trditve delavke pred ustanoviteljem lahko škodijo javnemu zavodu. Da je bila z ravnanjem tožnice povzročena škoda toženi stranki, je potrdila tudi priča A.A.. Vendar se sodišče prve stopnje do navedenega ni opredelilo. Priča B.B. pa je izpovedala, da je bilo s strani tožnice čutiti neko napetost. Namen tožnice je bil več kot očitno očrniti toženo stranko pred ustanoviteljem. Tožnica je kršila zakonsko prepoved škodljivega ravnanja, ki je bila povzeta tudi v njeno pogodbo o zaposlitvi, in storila kršitev iz 8. alineje a) odstavka 55. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da iz spisa Pd 111/2011, ki ga je sicer vpogledalo v celoti, čeprav tožnica ni substancirala svojega dokaznega predloga, ni pridobilo tudi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je pravdni stranki obravnavalo bistveno različno. Sicer pa je vsebina tožničine pogodbe o zaposlitvi razvidna tudi iz disciplinske odločbe direktorja, tožnica pa ni nikoli trdila, da v njej navedena vsebina pogodbe o zaposlitvi ne drži, zato gre za nesporno dejstvo. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti toženo stranko na pomanjkljivosti v njenih trditvah. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za povračilo stroškov disciplinskega postopka navaja, da sodišče ne more mimo navedb strank odločati o stroških, kot da bi šlo za pravdne stroške. Računi se sploh ne glasijo na tožnico, pa je sodišče prve stopnje vseeno delno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku. Računi tudi sicer ne temeljijo na Zakonu o odvetniški tarifi. Sodba je v tem delu v nasprotju sama s seboj. Tožnici sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati več nagrad za narok. Obrestni del je neutemeljen in nelogičen. Sodišče prve stopnje bi moralo določiti paricijski rok, saj pri odločitvah o stroških obresti ne tečejo na isti način. Materialne stroške bi morala tožnica izkazati, cena ene fotokopije pa je previsoka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje, ki ga prav tako vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa, ki je po vsebini dopolnilni sklep, po uradni dolžnosti ne bi smelo izdati. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnica je na pritožbi tožene stranka odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je delno, pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje pa v celoti utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je pri izdaji sodbe delno zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi zoper sodbo:

8. Tožena stranka na več mestih v pritožbi sodišču prve stopnje smiselno očita, da izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Gre za očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju, ter jasen in razumljiv izrek. Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi zaslišanih prič, tožena stranka smiselno napada ugotovljeno dejansko stanje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Sicer pa toženi stranki s poizvedovanjem A.A. pri direktorju tožene stranke o postopkih ocenjevanja zaposlenih javnih uslužbencev niti teoretično ne bi mogla nastati škoda, kot bo prav tako pojasnjeno še v nadaljevanju, zato izpovedi zaslišanih prič o navedenem niti niso relevantne. Sodba ni sama s seboj v nasprotju niti v obrazložitvi odločitve o zahtevku za povračilo stroškov disciplinskega postopka, saj je iz obrazložitve povsem jasno, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

9. Tožnici je bil v disciplinskem postopku pri toženi stranki izrečen javni opomin, ker naj bi namerno dajala netočne podatke, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu ter kršila obveznost vzdržati se ravnanj, ki lahko delodajalcu moralno škodujejo, kar predstavlja kršitev, ki se nanaša na opravljanje dela, stike z obiskovalci, javnostjo in organi zavoda. Kršitev naj bi storila s tem, ker je na občini C., ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, v zvezi z vprašanjem ocene njene delovne uspešnosti v letu 2010 na sestanku dne 29. 9. 2011 trdila, da je od direktorja tožene stranke terjala tudi obrazložitev znižanja ocene, ki pa je do tistega dne še ni prejela, kar je bil tudi vzrok, da je vložila tožbo na pristojno delovno sodišče. Direktor tožene stranke je v odločbi z dne 29. 12. 2011 (A8) tožničino ravnanje opredelil kot kršitev po 4. točki b) odstavka 55. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 45/1994 in nadalj.) in po tretjem odstavku 10. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Svet tožene stranke je v sklepu z dne 9. 3. 2012 (A2) kvalifikacijo tožničinega ravnanja spremenil v kršitev 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, torej iz hujše v lažjo kršitev, kršitev tretjega odstavka 10. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi pa je ohranil. 10. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica z očitanimi dejanji ni kršila niti pogodbenih niti drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 174. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Stališče sodišča prve stopnje, da je sklep sveta tožene stranke nezakonit že zato, ker spreminja kvalifikacijo tožnici očitane kršitve (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je materialnopravno zmotno, vendar na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Tožnica namreč z očitanim ravnanjem, to je, da je dne 29. 9. 2011 na sestanku na občini C., ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda(1) , trdila, da ni prejela obrazložitve ocene njene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila niti zakonskih obveznosti niti obveznosti iz kolektivne pogodbe. Ker se navedena kršitev ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dejanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu, iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe (katere ji sicer tožena stranka v sklepu sveta niti ne očita več), saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je na dan spornega sestanka ravnala v prepričanju, da so ji bile pri postopku ocenjevanja njene delovne uspešnosti v letu 2010 kršene nekatere zakonsko zagotovljene pravice, s čimer je želela seznaniti ustanovitelja tožene stranke. Ker gre za tožničino videnje situacije, zaradi katerega je vložila tudi tožbo, ni mogoče zaključiti, da je tožnica s tem namerno dajala kakršnekoli netočne informacije, tega pa ni pokazal niti dokazni postopek. Prav tako dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnica na kakršenkoli način blatila, žalila, poniževala ali na drug način posegala v čast in dobro ime predstavnikov tožene stranke. Tak zaključek ni mogoč niti na podlagi izpovedi priče B.B., da je bilo s strani tožnice čutiti neko napetost. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadalj.), niti ni mogoče označiti za nerazumne. S takšnim ravnanjem toženi stranki tudi ni mogla biti povzročena moralna (ali kakšna druga) škoda(2) , pri čemer tožena stranka sploh ne navede, zakaj bi ji škoda lahko nastala oziroma v čem se ta škoda kaže. Zato na pravilni dejanski zaključek tudi ne mora vplivati pavšalna izpoved A.A. o tem, da je z ravnanjem tožnice toženi stranki nastala škoda. Tudi preverjanje pri direktorju tožene stranke o načinu vodenja postopkov ocenjevanja javnih uslužbencev (do česar bi zaradi vložene tožbe v vsakem primeru prišlo), pomeni zgolj zakonsko možnost ustanovitelja tožene stranke in hkrati dolžnost direktorja tožene stranke(3) , ki je odgovoren za zakonitost dela zavoda(4). Da je tožena stranka zoper tožnico sprožila disciplinski postopek in ji očitala kršitve njenih obveznosti z ravnanjem, s katerim je skušala zgolj zavarovati svoje pravice, je tako nesprejemljivo in v nasprotju s splošnim delovnopravnim načelom o prepovedi povračilnih ukrepov.

11. Sodišče prve stopnje je tudi preverjalo, ali je tožnica kršila kakšno svojo obveznost iz pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je na vsebino njenih pogodbenih obveznosti sklepalo glede na trditve strank (9. točka obrazložitve), ker namreč nobena od njih pogodbe o zaposlitvi ni predložila, niti ni predlagala njene pridobitve iz spisa, opr. št. Pd 111/2011. Tožena stranka, na kateri je breme, da dokaže, da je tožnica očitane kršitve storila, bi morala bodisi predložiti tožničino pogodbo o zaposlitvi bodisi predlagati, da jo sodišče prve stopnje pridobi iz drugega spisa. Ker tožena stranka nič od tega ni storila, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da je sodišče prve stopnje pridobilo vse ostale listine iz navedenega drugega spisa, zato bi lahko pridobilo tudi pogodbo o zaposlitvi. Tudi dejstvo, da se v izpodbijani disciplinski odločbi tožena stranka sklicuje na pogodbo o zaposlitvi, še ni razlog, da bi jo sodišče prve stopnje moralo pridobiti brez substanciranega predloga tožene stranke. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da vsebine pogodbe o zaposlitvi toženi stranki ni bilo treba dokazovati, ker tožnica ni prerekala njene vsebine, kot izhaja iz disciplinske odločbe. Pravilo o nedokazovanju nespornih dejstev (prvi odstavek 214. člena ZPP) se namreč ne nanaša na priznanje vsebine dokazov, ampak na priznanje trditev o dejstvih nasprotne stranke.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje očita, da je iz spisa, opr. št. Pd 111/2011, pridobilo listine, čeprav nobena od strank ni substancirano navedla, katere listine naj pridobi in zakaj. Gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tožena stranka namreč kršitve ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2014, v pritožbi pa sedaj ne navede, zakaj kršitve ni mogla uveljavljati pravočasno (prvi odstavek 286.b člen ZPP). Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek kršitve 285. člena ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo, saj tudi, če bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi predložila, navedeno ne bi vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje, ki je preverjalo tudi, ali je tožnica s svojim ravnanjem kršila prepoved škodljivega ravnanja.

12. Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z očitanimi kršitvami disciplinskega postopka, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ugovori tožnice v tej smeri neutemeljeni in da do kršitev disciplinskega postopka ni prišlo. Prav tako pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale obsežne pritožbene navedbe, ki za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Delno utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku za povračilo stroškov disciplinskega postopka (II. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je sicer pri odločitvi o tem zahtevku pravilno upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), vendar tožnici res ne bi smelo priznati nagrade za vsak opravljen narok pred disciplinskim organom, ampak zgolj nagrado za narok pred prvostopenjskim organom in nagrado za narok pred drugostopenjskim organom. V preostalem delu pa je izpodbijana odločitev pravilna. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo brez ustreznih navedb tožnice v tem delu, saj je tožnica v svojih vlogah podala ustrezno trditveno podlago. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrniti, ker se računi odvetniške družbe D., o. p., d. o. o. (A1 - A4), ne glasijo na tožnico, ampak na njenega moža. Brez dvoma je, da so tožnici stroški disciplinskega postopka nastali, da jih je že v postopku priglasila in da se izdani računi nanašajo prav na te stroške. Zato niti ni bistveno, kdo je naslovljena oseba na izdanih računov in zgolj iz tega razloga tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o tožbenem zahtevku za povračilo stroškov disciplinskega postopka (II. točka izreka) spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). Tožnica je upravičena do naslednjih stroškov disciplinskega postopka: nagrada za postopek v znesku 183,30 EUR, dve nagradi za narok v znesku 169,20 EUR, plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in potni stroški v znesku 117,66 EUR. Skupaj z DDV (20 %) so tožnici nastali stroški disciplinskega postopka v višini 791,23 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo v II. točki izreka tako, da je znesek stroškov disciplinskega postopka znižalo z 994,27 EUR na 791,23 EUR, v presežku (do zneska 994,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2012) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V veljavi je pritožbeno sodišče ohranilo odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zakonske zamudne obresti tečejo šele od zamude paricijskega roka dalje, kot to velja za obresti od stroškov postopka, saj gre pri stroških disciplinskega postopka po vsebini za denarno terjatev, ki jo tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom in ne za povračilo stroškov postopka po določbah ZPP.

14. Zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti tudi o stroških postopka v III. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP), pri tem pa je upoštevalo določbe ZOdvT in Odvetniško tarifo.

Glede na vrednost spornega predmeta, kot ga je določila tožnica (5.237,55 EUR) je tožnica uspela v 85,32 %, tožena stranka pa v 14,68 %.

Tožnici se od priglašenih stroškov postopka priznajo naslednji: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 183,30 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 169,20 EUR, potni stroški za dva naroka (skupaj 120 km) (tar. št. 6003) v višini 44,40 EUR, plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6001) v višini 20,00 EUR, pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov - 148 strani za sodišče in nasprotno stranko (tar. št. 6000) v višini 17,30 EUR in sodna taksa v višini 41,00 EUR. Navedeno skupaj z DDV znese 570,72 EUR.

Toženi stranki se od priglašenih stroškov postopka priznajo naslednji: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 284,70 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 262,80 EUR, potni stroški za dva naroka (skupaj 120 km) (tar. št. 6003) v višini 44,40 EUR in plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6001) v višini 20,00 EUR. Navedeno skupaj z DDV znese 746,52 EUR.

Upoštevaje uspeh strank v postopku in po medsebojnem pobotu stroškov postopka je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 377,34 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo v III. točki izreka tako, da je znesek stroškov postopka znižalo s 538,39 EUR na 377,34 EUR.

15. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka), saj je ugotovilo, da niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja tožena stranka s pritožbo (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

16. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 1. 2015 in navaja, da dopolnilni sklep, kar je po vsebini izpodbijani sklep, ne more biti izdan po uradni dolžnosti. Ker nobena od strank izdaje tega sklepa ni predlagala, ga sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke ne bi smelo izdati.

17. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopolnilo svojo odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe, in sicer tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici plača še stroške sodne takse v višini 41,00 EUR. V obrazložitvi je navedlo, da ni odločilo o priglašenem strošku tožnice za povračilo plačane sodne takse in da je sklep o dopolnitvi sodbe izdan na podlagi 325. člena ZPP. Po vsebini je torej sodišče prve stopnje izdalo dopolnilni sklep o stroških, ki pa ga lahko sodišče izda le na predlog strank (prvi odstavek 325. člena ZPP)(5). Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo po uradni dolžnosti, ni zakonit in ga je potrebno razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka:

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP, določbah ZOdvT in Odvetniški tarifi.

Tožena stranka je s pritožbo zoper sodbo uspela v 6,8 % (vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša 5.210,21 EUR). Od priglašenih stroškov se ji priznajo naslednji: nagrada za postopek (tar. št. 3210) v višini 254,40 EUR in plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6001) v višini 20,00 EUR, kar skupaj z DDV znese 334,77 EUR. Tožena stranka je glede na uspeh v postopku upravičena do povračila 22,76 EUR pritožbenih stroškov.

S pritožbo zoper sklep je uspela v celoti (vrednost izpodbijanega sklepa znaša 41,00 EUR). Od priglašenih stroškov se ji priznajo naslednji: nagrada za postopek (tar. št. 3210) v višini 27,20 EUR in plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6001) v višini 0,54 EUR, kar skupaj z DDV znese 33,84 EUR, do povračila katerih je upravičena v celoti.

19. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da mora tožnica toženi stranki v roku osmih dni povrniti 56,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške odgovora na pritožbo tožnica nosi sama, saj niso bili potrebni za odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) 1. člen Odloka o ustanovitvi javnega zavoda tožene stranke (v nadaljevanju: odlok; Ur. l. RS, št. 53/2011).

(2) 35. člen ZDR.

(3) 11. člena odloka.

(4) 8. člen odloka.

(5) Tako tudi Ude, L. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem. 3. knjiga. GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 196.