Jedro

Standard zainteresirane osebe je treba interpretirati tako, da tožbo na razveljavitev lahko vloži vsak, ki je zainteresiran za to, da so v register vpisane le znamke, ki so resno in dejansko uporabljene. Zato je preozka taka razlaga določila prvega odstavka 120. člen ZIL-1, ki bi štela kot zainteresirano osebo samo imetnika identične znamke.

Dokazi o rabi znamke HUGO BOSS v latinici v obravnavanem primeru ne dokazujejo rabe izpodbijane znamke. Pri pojavnih oblikah znamke HUGO BOSS v latinici in cirilici ne gre za uporabo znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke, saj vizualna primerjava znakov pripelje do zaključka, da sta si znamki do take mere različni na izgled (vizualno), da gre za različni znamki, ki ju povprečen potrošnik v Republiki Sloveniji ne bi enačil in jima pripisoval identičnega izvora.

Tožena stranka je tista, ki se s trditvami in dokazi o rabi znamke s strani svojega pravnega prednika lahko razbremeni razveljavitve izpodbijane znamke, sama pa tudi nosi posledice odločitve, da je pridobila znamko, ki se ni uporabljala.

Morebitne ovire za reklamiranje blaga iz razreda 34 mednarodne klasifikacije same po sebi ne opravičujejo neuporabe znamke za zaznamovanje blaga. Slednje je bistvena funkcija znamke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna povrniti tožeči stranki 239,39 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da: - se mednarodno registrirana znamka „HUGO BOSS“ (v cirilici) štev. 688 698 tožene stranke z dnem pravnomočnosti sodbe v Republiki Sloveniji razveljavi za blago, razvrščeno v razred 34 mednarodne klasifikacije blaga in storitev (tobak in tobačni izdelki, proizvodi za kadilce, vžigalice), ker te znamke tožena stranka brez upravičenega razloga, neprekinjeno več kot pet let pred vložitvijo tožbe z dne 03.07.2006 ni ne resno, ne dejansko uporabljala v Republiki Sloveniji za označevanje blaga, za katerega je registrirana v razredu 34 (L točka izreka sklepa); - je dolžna tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 1.201,99 €, v roku 15 dni, po preteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

1) Glede pogoja zainteresirane osebe po 1. odstavku 120. člena ZIL-1 Zahtevek za razveljavitev znamke zaradi neuporabe po 120. členu ZIL-1 je oblikovalne narave, zato dokazovanje obstoja pravnega interesa ni vprašanje s katerim bi se moralo sodišče prve stopnje izrecno ukvarjati. Pri oblikovalni tožbi pravnega interesa ni potrebno dokazovati, saj je le ta vsebovan v oblikovalnem zahtevku. Vendarle pa je za utemeljenost tožbenega zahtevka sodišče moralo odločati o stvarno pravni legitimaciji stranke, kot materialno pravni postavki (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 146/2007 z dne 10. 05.2007, na katero opozarja tožena stranka sicer ločuje med postavkama pravnega interesa in zainteresirane osebe, a ne potrjuje stališča tožene stranke v pritožbi, da stranki, ki je v enakem položaju kot tožeča stranka v tem primeru, ne gre položaj „zainteresirane" osebe po 120. členu ZIL-1. Pojem zainteresirane osebe iz 120. člena ZIL-1 bi načeloma dopuščal tako milejšo, kot tudi strožjo razlago. Pravna teorija, ki je obravnavala navedeni pojem že v času, ko je veljal še Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 13/92) in nadalje v času veljavnosti novega ZIL-1, se je tako zavzemala za stališče, da so lahko za tak zahtevek aktivno legitimirane tako fizične (potrošniki), kot tudi pravne osebe. Med slednje so štele predvsem gospodarske družbe, ki so želele izkoriščati znamko za enako ali podobno vrsto blaga.

Za pravilno razlago tega pojma pa je sedaj, po presoji pritožbenega sodišča, treba upoštevati pravo Evropske skupnosti. Kot to določa 10. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti države članice ne smejo kršiti prava Skupnosti in ogroziti doseganja ciljev, ki jih določa pogodba. Prednostna uporaba prava velja tudi za sekundarno pravo Skupnosti, zato morajo sodišča nacionalno pravo uporabljati tako, da pri tem izkoristijo vso diskrecijo razlage, in uporabiti domače pravo v skladu z zahtevami prava Skupnosti. Načelo lojalne interpretacije (1) nacionalnemu sodišču omogoča, da določbo državnega prava razlaga drugače kot do tedaj, in sicer na podlagi namena evropskega predpisa, ki s strani domačega zakonodajalca ni bil upoštevan ob nastajanju pravila.

Področje varstva blagovnih znamk je v pravu Skupnosti urejeno z Direktivo 2008/95/ES (2) z dne 22.10.2008 (spremenjena, a ne v tem delu Direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21.12.1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (Direktiva)). Kot izhaja iz Direktive, ta ne omejuje kroga upravičencev za vložitev tožbe za razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Zato je treba pojem zainteresirane osebe razlagati po načelu lojalne razlage v duhu Direktive in šteti med "zainteresirane osebe" širok krog upravičencev. Ob drugačni razlagi tega pojma nacionalno pravo ne bi bilo v skladu s pravom Evropske skupnosti. V skladu z namenom in preambulo Direktive pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je treba standard zainteresirane osebe interpretirati tako, da tožbo na razveljavitev lahko vloži vsak, ki je zainteresiran za to, da so v register vpisane le znamke, ki so resno in dejansko uporabljene.

Kot sledi iz navedenega, je preozka taka razlaga določila prvega odstavka 120. člen ZIL-1, ki bi štela kot zainteresirano osebo samo imetnika identične znamke oziroma v tem primeru, samo osebo, ki bi izkazala uporabo oziroma namen uporabe znamke HUGO BOSS v cirilici. Pravilen je bil tako zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zainteresirana oseba po 120. členu ZIL-1 in da je v tem delu pritožba neutemeljena. Glede na povedano se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe glede domnevne asociacije potrošnikov med znamko „BOSS“ tožeče stranke in izpodbijano znamko, prav tako pa tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na morebitno zaščito sporne znamke na strani tožeče stranke, saj tožeči stranki v obravnavanem primeru ni treba izkazati, da ima namen uporabljati ali zaščititi znak zaobsežen z izpodbijano znamko.

2) Glede neuporabe znamke v obdobju 5 let Neutemeljeni so pritožbeni očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja pri ugotavljanju rabe izpodbijane znamke. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala rabe izpodbijane znamke v zadnjih 5 letih. Tožena stranka bi morala dokazati resno in dejansko uporabo znamke (3), pri čemer je ključna raba znamke, ki zagotavlja osnovno funkcijo znamke (v tem primeru znamke HUGO BOSS v cirilici za razred 34 mednarodne klasifikacije), to je označevanje izvora blaga ali storitev, to je uporaba takih znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja (4). Dokazi o rabi znamke HUGO BOSS v latinici v obravnavanem primeru ne dokazujejo rabe izpodbijane znamke, kot to trdi tožena stranka. Pri pojavnih oblikah znamke HUGO BOSS v latinici in cirilici tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za uporabo znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke (120/6(a) ZIL-1), saj vizualna primerjava znakov pripelje do zaključka, da sta si znamki do take mere različni na izgled (vizualno), da gre za različni znamki, ki ju povprečen potrošnik v Republiki Sloveniji ne bi enačil in jima pripisoval identičnega izvora. Povprečen potrošnik v Republiki Sloveniji ne zna brati pisave cirilice in jo posledično ne enači z zapisi v latinici. Ob taki stopnji vizualne razlike med znamkama, pa zaključki o isti slušni in pomenski enakosti znamk ne morejo spremeniti vtisa na povprečnega potrošnika, da gre za različni znamki. Zato niso upoštevni dokazi tožene stranke o uporabi znamke HUGO BOSS v latinici, za resno in dejansko uporabo izpodbijane znamke HUGO BOSS v cirilici, saj povprečen potrošnik rabe znamke HUGO BOSS v latinici ne bi dojemal kot rabo znamke HUGO BOSS v cirilici za označevanje predmetnega blaga (razred 34 mednarodne klasifikacije). Iz slednjega razloga pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil zaključek sodišča prve stopnje, o tem, da tožena stranka ni uspela dokazati resne in dejanske uporabe znamke HUGO BOSS v cirilici pravilen.

3) Glede res iudicata Prvostopno sodišče je pravilno obrazložilo, da je bil tožbeni zahtevek v zadevi IV Pg 5/2003 zavrnjen, ker še ni preteklo pet let neuporabe blagovne znamke št. 688698 iz 120. člen ZIL-1 od pravnomočnosti vpisa znamke v register. Prav ima pritožba, da je šlo za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku in ne za procesne razloge, slednje pa ne pomeni, da je bilo v sedaj obravnavani zadevi že meritorno in pravnomočno odločeno, saj je tožba v obravnavanem postopku vložena na drugi dejanski podlagi - ob vložitvi tožbe v obravnavani zadevi je bil pogoj pet let nerabe iz 120/1 ZIL-1 izpolnjen (v prejšnji pravdi temu se ni bilo tako). Pritožbeni očitek, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu neobrazložena je neutemeljen, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4) Dokazno breme po 120. členu ZIL-1 Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo dokazno breme za rabo izpodbijane znamke na toženi stranki, kot njenemu imetniku za celotno pet letno obdobje, ne glede na dejstvo, da je bila izpodbijana znamka prenesena na toženo stranko s pogodbo v teku navedenega roka. Iz trditev tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena sedanji imetnik predmetne znamke, kar izhaja iz izpiska iz registra. V skladu s 120/3 ZIL-1 v postopku razveljavitve znamke imetnik dokazuje uporabo znamke. Imetnik znamke je prevzel znamko v takšnem stanju, kot je bila in je v celoti stopil na mesto svojega pravnega prednika, prejšnjega imetnika izpodbijane znamke. Nasledstvo pravnega položaja tožene stranke izhaja iz pravnega posla prenosa imetništva in pravic ter obveznosti iz naslova znamke, pri čemer gre za singularno pravno nasledstvo, kot navaja tožena stranka. Pravica do znamke spada med subjektivne absolutne pravice, ki imetniku zagotavljajo možnost ravnanja, ki je drugim obenem prepovedana, pri znamki je to možnost uporabljati in komercialno izkoriščati določen znak v komercialni komunikaciji. Glede na prosto prenosljivost znamk, se znamke s pogodbo lahko prosto prenašajo, pri čemer pridobitelj znamke prevzame znamko takšno, kakršna je, prenos pa učinkuje proti tretjim osebam. Morebitna prejšnja neraba znamke s strani odstopnika znamke toženi stranki nikakor ne more biti po pravilu dokaznega bremena prenesena na tožečo stranko. Po določilu 120. člena /3 ZIL-1 je imetnik znamke tisti, ki dokazuje njeno uporabo, zato dokaznega bremena za uporabo znamko v nobenem primeru ni možno prevaliti na tožečo stranko. Tožena stranka je tista, ki se s trditvami in dokazi o rabi znamke s strani svojega pravnega prednika lahko razbremeni razveljavitve izpodbijane znamke, sama pa tudi nosi posledice odločitve, da je pridobila znamko, ki se ni uporabljala.

5) Glede upravičenega razloga za neuporabo po 120. členu ZIL-1 Pritožbeno sodišče načelno pritrjuje pritožbenem stališču, da mora biti presoja (5) razloga za neuporabo znamke celostna. Prav tako pa je treba navedeni pristop umestiti v okoliščine konkretnega primera in obenem upoštevati tudi stališče, da morebitne ovire za reklamiranje blaga iz razreda 34 mednarodne klasifikacije same po sebi ne opravičujejo neuporabe znamke za zaznamovanje blaga (6). Slednje je bistvena funkcija znamke. Tožena stranka se ponovno v pritožbi sklicuje na nevarnost za uporabo znamke HUGO BOSS na ostalih proizvodih (v latinici!), če bi znamko HUGO BOSS (v cirilici!) uporabljala za označevanje blaga v mednarodni klasifikaciji 34, zaradi obstoja Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI), ki prepoveduje oglaševanje tobačnih izdelkov (10. člen ZOUTI). Sodbe iz Kraljevine Nizozemske (priloga B80) in sodbe sodišče Evropske Unije (7) so dragocen vir interpretacije evropskega prava, ki pa v konkretnem primeru ne potrjujejo stališča pritožnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki jih zatrjuje tožena stranka v zvezi z uporabo izpodbijane znamke ne predstavljajo upravičenega razloga, določenega v 120. členu ZIL-1. Presoja, ali bo tožena stranka uporabljala izpodbijano znamko za označevanje tobačnih izdelkov ali pa v širokem spektru drugega blaga je poslovna odločitev, katere tveganje je prepuščeno imetniku znamke, kot poslovnem subjektu na trgu.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 32,84 EUR za sodno takso, 375 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 239,39 EUR. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 239,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) dr. Rajko Knez: EVROPSKO PRAVO: Kako do pravice v Evropi - pravno varstvo posameznika v EU; Podjetje in delo, 6/2003; Zadeva C -106/89 Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentacion SA [1990]; 1 ECR 4135

(2) 12. člen: „Razlogi za razveljavitev: „Blagovna znamka se lahko razveljavi, če se v neprekinjenem obdobju petih let ni resno uporabljala v državah Članicah v zvezi z blagom ali storitvam i, za katere je registrirana, in za neuporabo ne obstajajo upravičeni razlogi.“

(3) Zadeva C-246/05 Haupl proti Lidl [2007], ECR 1-04673; „genuine use“ v Zadevi C-442/07, Radetsky-Orden v. Feldmarschall Radetzky [2008], ECR 00000; enako tudi Zadeva C-495/07, Silberquelle v Maselli-Strickmode, [2009] stran 00000

(4) 8. odstavek Preambule k Direktivi 2008/95/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22.10.2008

(5) Zadeva C-246/05 Haupl proti Lidl [2007], E C R 1-04673

(6) VS RS Sodba III Ips 119/2004 z dne 1.2.2005

(7) Zadeva C-246/05 Haupl proti Lidl [2007], ECR 1-04673