Jedro

Od odmeri odškodnine za vse ugotovljene oblike tožnikove nepremoženjske škode sta bili ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Dolgoletne ustaljene sodne prakse pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 468.007,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopne sodbe. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu škode spričo udarnine palca leve noge ob padcu na stopnicah 29.7.1998, za katero je po ugotovitvi sodišča odgovorna zavarovanka tožene stranke (C.C.) - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 230.000,00 SIT (od zahtevanih 900.000,00 SIT), za strah v višini 90.000,00 SIT (od zahtevanih 300.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 140.000,00 SIT (od zahtevanih 500.000,00 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 8.007,00 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 1,240.000,00 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 1.1.1998 (v resnici pravilno od 1.11.1998) do 23.10.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo, upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid pa je toženi stranki naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 166.568,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopne sodbe (s sklepom pa tožnika oprostilo plačila sodnih taks).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo in (v tem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju prisojene odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji ponovno in ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode niza vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnine zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Prisojeno mu odškodnino ocenjuje kot takšno, ki ni pravična in ki je v hudem nasprotju s sodno prakso. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas 1.1.1998 (pravilno najbrž 1.11.1998) do 23.10.2001 pa graja z obrazložitvijo, da bi priznavanje zamudnih obresti po junija 2002 sprejetem načelnem pravnem mnenju vrhovnega sodišča šele od 1.1.2002 dalje postavilo v neenakopraven položaj vse oškodovance, katerih terjatev je zapadla v plačilo pred 1.1.2002. Za določitev tega datuma kot mejnega ne vidi tožnik nobenega razloga, saj se po 1.1.2002 veljavna zakonodaja vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pred tem datumom veljavne, neprepričljiva pa je tudi argumentacija, da mora sprememba sodne prakse veljati za vse oškodovance enako. To je le izgovor za večletno zamudo s sprejemom takšnega pravnega mnenja. Vsak oškodovanec je imel možnost zahtevati plačilo zamudnih obresti za ves čas dolžnikove zamude s plačilom odškodnine. Če določeni oškodovanci tega niso storili in niso zahtevali zamudnih obresti tudi za čas pred 1.1.2002, je to "njihov problem"; to še ni razlog, da bi moral ostati brez obresti tudi tožnik. Sicer pa vrhovno sodišče ni zakonodajalec in zato z zamudo sprejetemu pravnemu mnenju ni treba določati še časa za uveljavitev oziroma uporabo. Dejstvo je, da je tožena stranka neupravičeno uporabljala njegov denar in da tožnik v to ni privolil. Zato je prepričan, da je upravičen do nadomestila za uporabo njegovega kapitala. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe - to je na način, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V odgovor neutemeljenim revizijskim trditvam o tožniku prenizko priznanih odškodninah za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode je treba opozoriti na nujno upoštevnost minimalnega obsega prizadetosti tožnikove telesne integritete spričo škodnega dogodka. Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) je namreč že vrsta in teža tožnikove poškodbe tista, ki spričo njenih posledic upoštevno determinira višino tožniku pripadajoče pravične denarne odškodnine za vsako izmed oblik pretrpljene nepremoženjske škode. Tožnikova poškodba je bila diagnosticirana kot udarnina palca leve noge, z medicinskega vidika pa opredeljena kot lahka telesna poškodba, katere zdravljenje je potekalo brez nekih posebnosti in je ostalo znotraj pričakovanih okvirov običajnega. Ker tožnik v oporo svojemu prepričanju o upravičenosti do celotne zahtevane odškodnine za vsako izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode v reviziji le ponavlja (poudarjeno in ločeno po posamičnih oblikah) vse tiste posledice njegove poškodbe, ki so bile v ugotovljenem obsegu upoštevane znotraj okvirov posamičnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode že ob odločanju o odškodninah zanje v postopku na prvi in drugi stopnji, zadošča v odgovor revizijskim očitkom, da sta jih sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnin za sleherno izmed oblik nepremoženjske škode ustrezno upoštevali. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da sta bili ob odmeri odškodnine za vse ugotovljene oblike tožnikove nepremoženjske škode ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Celotna tožniku prisojena odškodnina je v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - torej materialnopravno pravilno.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopne sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A; Ur. l. RS, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo. Zato je ta dan v načelnem pravnem mnenju predviden kot dan, po katerem se priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje. V odgovor revizijskim trditvam to pomeni, da tudi oškodovanci, ki so že pred 1.1.2002 zahtevali plačilo zamudnih obresti za ves čas od nastanka zamude dalje, ne bi bili uspešni - vendar ne iz razloga, ker takšnega zahtevka niso postavili tudi drugi oškodovanci, temveč zato, ker do njih po ustaljeni sodni praksi ne bi bili upravičeni. Dolgoletne ustaljene sodne prakse pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati (in torej ne različno, na primer v odvisnosti le od različnega trenutka zaključka nekega postopka). S pravkar obrazloženim pa je odgovorjeno tudi na tožnikov revizijski očitek o po njegovem mnenju neupravičeni uporabi njegovega denarja s strani tožene stranke.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revzijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.