Jedro

Pri modifikaciji nasprotne tožbe v vlogi z dne 4.12.1992 ni šlo za njeno spremembo. Sprememba vrednosti denarja ni upošteven razlog za spremembo ocene vrednosti spora. Zato lahko revizijsko sodišče upošteva le oceno vrednosti spora, ki jo je tožnica navedla ob spremembi nasprotne tožbe v vlogi z dne 3.1.1991, torej znesek 2.500 SIT. Tej oceni toženec ni ugovarja. Ker navedeni znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, reviziji nista dovoljeni.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Vsaka stranka krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Tožnik je v dne 7.11.1988 vloženi tožbi zahteval, da sodišče ugotovi, da je na določenih premičninah on izključni lastnik, na določenih drugih, ki so skupno premoženje, pa da znaša njegov delež 80%. V dne 4.10.1989 vloženi nasprotni tožbi pa je toženka zahtevala ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje še številne druge premičnine, da je delež pravdnih strank na njih enak in da je enak tudi na nepremičnem skupnem premoženju, stanovanjski hiši, zaradi česar da mora tožnik izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Vsaka pravdna stranka je ob vložitvi tožbe oziroma nasprotne tožbe ocenila vrednost spora po 25 milijonov takratnih dinarjev, torej sedaj 2.500 SIT. Toženka je nasprotno tožbo ob enaki oceni vrednosti spora spremenila še z vlogo z dne 3.1.1991. Kasneje je oceno vrednosti spora zvišala na 15.000.000 SIT z vlogo z dne 4.12.1992, ki jo je označila kot modifikacijo tožbe.

Sodišče prve stopnje je s prvo delno sodbo odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Zato je v nadaljevanju postopka kot tožečo stranko opredelilo tožnico iz nasprotne tožbe, kot toženo stranko pa toženca iz nasprotne tožbe. S sodbo z dne 28.11.2002 je odločilo o vseh zahtevkih iz nasprotne tožbe tako, da je ugotovilo, da določene premičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da sta deleža obeh enaka, za druge zatrjevane skupne premičnine je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožnica na določenih premičninah izključna lastnica in še odločilo, da spada v skupno premoženje tudi stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem, delež tožnice na njej pa je 24/100, toženčev pa 76/100. Tožbeni zahtevek za večji delež na nepremičnini je zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo še tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje z enakim deležem tudi parcelna številka 1459/3 k.o...

Pritožbi obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti drugostopenjski sodbi sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki. Tožnica opisno uveljavlja vse revizijske razloge, dodatno tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, predlaga pa, da "se dovoli vrnitev v prejšnje stanje in da se izpodbijana sodba razveljavi...".

Toženec v svoji reviziji izpodbija odločitev obeh sodišč o stanovanjski hiši, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijanih delov obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, vsaka od revizij tudi nasprotni stranki, ki v odgovorih predlagata zavrnitev revizije nasprotne stranke (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Reviziji nista dovoljeni.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367.člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Kadar je predmet tožbenega zahtevka denarna terjatev, je to vrednost mogoče ugotoviti brez težav. Pri nedenarnih zahtevkih pa tudi zaradi ugotovitve pravice do revizije ZPP v drugem odstavku 180. člena določa, da mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (enako je določal tudi v času vložitve nasprotne tožbe veljavni ZPP/77). Pravkar navedene zakonske določbe mora revizijsko sodišče uporabiti zato, ker zakonodajalec vprašanja dovoljenosti revizije v zadevah, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo novega zakona, ni uredil drugače, kot je to storil v nekaterih novelah prej veljavnega zakona.

Tožnica je v nasprotni tožbi in njeni spremembi v vlogi z dne 3.1.1991 ocenila vrednost spora z zneskom 2.500 SIT. Ob tako imenovani modifikaciji nasprotne tožbe je sicer oceno vrednosti spora zvišala na 15.000.000 SIT, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da te zadnje ocene spora ne more upoštevati. V vlogi z dne 4.12.1992, opredeljeni kot modifikacija tožbe, ni šlo za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP (vsebinsko enako je spremembo tožbe opredelil prvi odstavek 191. člena takrat veljavnega ZPP/77). Ob primerjavi tožbenih zahtevkov v spremembi z dne 3.1.1991 in modifikaciji z dne 4.12.1992 je vrhovno sodišče ugotovilo, da je v kasnejši opredelitvi premičnih stvari "sprememba" v tem, da je tožnica izpustila tri premične stvari, pri opredelitvi tožbenega zahtevka glede nepremičnine pa v tem, da je pri parcelni št. 1459/3 k.o... izraz pravice uporabe nadomestila z izrazom lastninska pravica, kar tudi ne predstavlja spremembe tožbe v smislu navedene zakonske določbe. Do drugačne ocene vrednosti spora v obravnavani vlogi je očitno prišlo zaradi spremembe vrednosti denarja, kar izhaja tudi iz tožničinega poravnalnega predloga z dne 4.12.1992, (torej z istega dne, kot je bila sestavljena modifikacija tožbe), v katerem tožnica med drugim navaja, naj bi ta znesek predstavljal takratno vrednost celotnega spornega premoženja.

Pri modifikaciji nasprotne tožbe v vlogi z dne 4.12.1992 torej ni šlo za njeno spremembo. Sprememba vrednosti denarja ni upošteven razlog za spremembo ocene vrednosti spora. Zato lahko revizijsko sodišče upošteva le oceno vrednosti spora, ki jo je tožnica navedla ob spremembi tožbe v vlogi z dne 3.1.1991, torej znesek 2.500 SIT. Tej oceni toženec ni ugovarjal. Ker navedeni znesek (ne glede na dodatno dejstvo, da vsaka od revizij izpodbija le del odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku) ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, reviziji nista dovoljeni.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeni reviziji pravdnih strank. Odločitev o stroških revizij in odgovorov nanju temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha) in prvim odstavkom 155. člena ZPP (nepotrebni stroški vsebinskega odgovora na nedovoljeno revizijo).