23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 23. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 732/99 z dne 21. 3. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2470/97 z dne 9. 6. 1999 in zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 733/99 z dne 14. 3. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča U 2471/97 z dne 26. 5. 1999 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V postopku zaradi obnove denacionalizacijskega postopka, ki ga je Vrhovno sodišče končalo s sodbo št. I Up 732/99 z dne 21. 3. 2001, je bil pritožničin predlog zavrnjen, ker premoženje, glede katerega je tekel denacionalizacijski postopek, ni bilo podržavljeno njenemu pravnemu predniku pok. B. B., temveč pok.

C. C. C., v zvezi s katerim pa pritožnica pravnega nasledstva sploh ni zatrjevala. Ugotovljeno je bilo torej, da predlog za obnovo ni utemeljen, ker pritožnica ni mogla biti stranka v denacionalizacijskem postopku. Iz istega razloga je bila s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 733/99 z dne 14. 3. 2001 potrjena odločitev upravnega organa druge stopnje o zavrženju pritožbe zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o vrnitvi premoženja in plačilu odškodnine denacionalizacijskemu upravičencu C. C. C. Navedeni sodbi Vrhovnega sodišča pritožnica izpodbija z ustavno pritožbo.

2.Iz pritožničine ustavne pritožbe izhaja, da pritožnica izpodbijanima odločitvama očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, komu je bilo podržavljeno premoženje, njenemu pravnemu predniku pok. B. B. ali C. C. C. To je razvidno zlasti iz navedbe, da naj bi bili odločitvi v nasprotju z dokazi. Zaradi tega naj bi Vrhovno sodišče ne imelo podlage za odločitev po 59. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS).

Poleg tega izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo o zavrnitvi pritožbenega ugovora glede odločanja Upravnega sodišča brez glavne obravnave. Z izpodbijanima sodbama naj bi ji bile tako kršene pravice iz 14., 22., 23., 24., 25. in 33. člena Ustave.

Pravica iz 23. člena Ustave pa naj bi ji bila kršena še s tem, ko naj bi pri odločanju sodelovali strokovni sodelavci, ki so navedeni kot zapisnikarji.

3.Poleg navedenega pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, ker naj bi še ne odločilo o njeni pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2469/97, ki naj bi jo med vsemi navedenimi zadevami prejelo prvo.

B.

4.Glede pritožničinih navedb o napačni presoji dokazov in zmotni uporabi prava Ustavno sodišče poudarja, da ni instanca, ki bi ugotavljala, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče ugotavlja le, ali je v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in svoboščine. Morebitna napačna ugotovitev dejanskega stanja in nepravilna uporaba materialnega prava sami po sebi ne pomenita kršitve ustavno zagotovljene pravice do poštenega sojenja v smislu 22. člena Ustave, ki na področju sodnih postopkov izraža pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato se Ustavno sodišče ne spušča v to, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in ali je njegova dokazna ocena oziroma pravna presoja dejanja pravilna, temveč presoja le, ali ni pri tem ravnalo samovoljno oziroma arbitrarno. Pritožnica sama navaja, da zahteva denacionalizacijo po pok. B. B. Z zatrjevanjem, da je bilo premoženje podržavljeno že leta 1954 in da je C. C. C. postal dedič šele leta 1958, ni izkazala, da bi bila ugotovitev, da je bilo premoženje podržržavljeno C. C. C., arbitrarna. Iz priloženih odločb upravnih organov je namreč razvidno, da se nanašajo le na denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno z odločbami o podržavljenju iz let 1960, 1961 ter 1963, in ne na premoženje, ki je bilo podržavljeno z odločbo iz leta 1954. Zgolj okoliščina, da je sodišče utemeljilo svojo odločitev s tem, da pritožnica ni pravna naslednica po pok. C. C. C. in da zato ne more biti stranka v postopku denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržržavljeno njemu, pa ustavne pritožbe ne utemeljuje. Zato ji z izpodbijanimi sodbami tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ni bila kršena.

5.Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča z zakonom ustanovljeno sodišče. Kako naj bi ji bila ta pravica s sodbama Vrhovnega sodišča kršena, pritožnica ne navaja. Zgolj okoliščina, da je pri odločanju kot zapisnikar sodeloval strokovni sodelavec, pa tudi ne pomeni, da o zadevah ni odločalo z zakonom ustanovljeno sodišče.

6.Za kršitev pravice do javnosti sojenja iz 24. člena Ustave gre v primeru, ko sodišče v nasprotju z zakonom izključi javnost sodne obravnave. Taka kršitev se lahko zgodi le v primeru, ko sodišče tako obravnavo opravi. V obeh izpodbijanih primerih je prvostopenjsko sodišče na seji (torej brez glavne obravnave) odločalo v skladu z zakonom (drugi odstavek 50. člena ZUS). Vrhovno sodišče pa je pritožničin ugovor v zvezi s tem zavrnilo, ker je ugotovilo, da glavna obravnava ni bila zahtevana. Glede na to pritožnici pravica iz 24. člena ni mogla biti kršena.

7.Pritožničino zatrjevanje kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave je zgolj pavšalno, saj ne pove niti kdo niti kako naj bi ji to pravico kršil. Zato ob dejstvu, da sta obe izpodbijani sodbi obširno utemeljeni, Ustavno sodišče te kršitve ni moglo ugotoviti.

8.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče v tem delu ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.V zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), ki jo pritožnica zatrjuje glede pritožbenega postopka zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2469/97, je Ustavno sodišče po poizvedbi na Vrhovnem sodišču ugotovilo, da je Vrhovno sodišče o tej pritožbi s sodbo št. I Up 731/99 odločilo že 7. 12. 2000, torej pred vložitvijo ustavne pritožbe. Morebitna kršitev ustavne pravice je torej že pred vložitvijo ustavne pritožbe prenehala. Smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice je v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ni več in ga tudi v bodoče ni več mogoče preprečiti. Povračilo morebitne škode iz naslova domnevne kršitve pravice pritožnica v takem primeru lahko uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica ni izkazala, da bi to možnost sodnega varstva izkoristila, kar pomeni, da procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/47 - v nadaljevanju ZUstS) za odločanje o tem delu ustavne pritožbe ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba

[1]Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je to presojanje v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami zaupano sodnikom pristojnih pritožbenih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakonom.