Jedro

Institut nadaljevanega kaznivega dejanja se uporabi ob danosti vsaj enega spremenljivega elementa in stalnih elementov: istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, časovna povezanost dejanj in (subjektivni) enoten psihični odnos storilca. Problematizirana istovrstnost obsega ne samo isto kaznivo dejanje, pač pa tudi različne oblike kaznivih dejanj, ki so lahko zajete v različnih kazensko-pravnih določbah (členih). Tako je istovrstnost kaznivega dejanja podana ob ponovitvi istega dejanja v temeljni, kvalificirani ali privilegirani obliki, pri naklepnih kaznivih dejanjih tudi pri poskušenih ali dokončanih kaznivih dejanjih in tudi pri vseh oblikah udeležbe. V takšnem primeru je treba nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirati po najhujšem kaznivem dejanju.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.9.2003 je bil obsojeni I.D. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po 3. odstavku 183. člena KZ (točka 1) in kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ (točka 2). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za prvo dejanje določena kazen eno leto in šest mesecev zapora, za drugo sedem mesecev zapora in nato po pravilih o steku določena enotna kazen dve leti zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 60.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.1.2005, ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in delni ugoditvi pritožbi zagovornice prvostopenjsko sodbo spremenilo in obsojenčevo ravnanje, opisano pod točkama 1 in 2, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po 3. odstavku 183. člena KZ, in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, v to kazen pa mu je štelo tudi čas pridržanja od 4.4.2003 od 16. ure do 6.4.2003 do 12.25. ure. V ostalem je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato predlaga njeno zavrnitev, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1.) Zagovornica v točki I zahteve uveljavlja "kršitve kazenskega zakona", ki pa jih pobližje ne opredeli. Najprej navaja, da oškodovanka obsojencu ni bila zaupana v varstvo, da ji obsojenec ni bil nadrejen in da sodišči ugotavljata obstoj tega "kvalifikatornega elementa" kljub temu, da dokazi (izpovedbi oškodovanke in njene matere, izvedensko mnenje, izpovedbe učiteljic, GSM sporočila) zaključkov sodišč ne podpirajo in potrjujejo nasprotno, to je, da "kvalifikatorni element ne po 183. členu in ne po 184. členu KZ ni dokazan".

Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo ali če sploh ni uporabilo neke kazenske materialne določbe, pa bi to moralo storiti. Drugačna dokazna presoja izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje, ki jo ponuja vložnica zahteve, uveljavljane kršitve ne pojasnjuje, pač pa pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi; na tej podlagi pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

V tej zvezi je neupoštevno tudi vložničino sklicevanje na pritožbene navedbe, saj takšna zahteva ne zadosti kriterijem določbe 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri mora vložnik zahteve zatrjevano kršitev določno obrazložiti. Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni presojalo posplošene navedbe v zahtevi, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev obtoženčeve pritožbe.

Zagovornica sodišču druge stopnje očita tudi kršitev 47. člena KZ, ker je ocenilo, da je obsojenec storil eno nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ. To pa je po njenem mnenju nesprejemljivo, saj na ta način "združuje" v eno kaznivo dejanje obsojenčevo ravnanje, preden je oškodovanka dopolnila petnajst let in po dopolnitvi te starosti; v slednjem primeru pa zakonski pogoj za obsodbo po 3. odstavku 183. člena KZ naj ne bi bil izpolnjen, ker je mogoče to kaznivo dejanje storiti le zoper osebo, mlajšo od petnajst let. Z navedenim vložnica zahteve sodišču druge stopnje očita kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

Zagovornica problematizira uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v drugostopenjski sodbi glede na vrsto kaznivih dejanj, ki jih zajema uporabljena pravna konstrukcija. Uvodoma je treba spomniti, da Kazenski zakonik nima posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju. V slovenski kazensko-pravni praksi se je institut nadaljevanega kaznivega dejanja uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se na splošno uporablja takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki z življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezna dejanja pa sestavni del te celote. Pri uporabi te pravne konstrukcije velja omejitev, da se sme uporabljati le v okviru dovoljene razlage določb kazenskega zakonika ali drugače povedano, uporaba tega instituta ne sme iti v obdolženčevo škodo. Vprašanje enovitosti storilčevega ravnanja se presoja na podlagi povezovalnih elementov objektivne in subjektivne narave, od katerih imajo nekateri pomen stalnih (konstantnih), drugi pa le spremenljivih (variabilnih) elementov; prvi morajo biti vedno podani, od drugih pa vsaj eden. V skupino stalnih elementov sodijo: istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, časovna povezanost dejanj in kot subjektivni element enoten psihični odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja.

Pojem istovrstnosti kaznivega dejanja, ki ga smiselno problematizira vložnica zahteve, je širši od pojma istosti, saj obsega ne samo isto kaznivo dejanje, pač pa tudi različne oblike kaznivih dejanj, ki so lahko zajete v različnih kazensko-pravnih določbah (členih). Tako je istovrstnost kaznivega dejanja podana ob ponovitvi istega dejanja v temeljni, kvalificirani ali privilegirani obliki, pri naklepnih kaznivih dejanjih tudi pri poskušenih ali dokončanih kaznivih dejanjih in tudi pri vseh oblikah udeležbe pri istem kaznivem dejanju (tako dr. Ivan Bele, str. 312, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del). V takšnem primeru je treba nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirati po najhujšem kaznivem dejanju, ki je sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja, s čimer so zajeta tudi lažja kazniva dejanja.

Sodišče prve stopnje je najmanj petnajst spolnih dejanj, opisanih v točki 1 sodbenega izreka, ki jih je obsojenec storil zoper oškodovanko, ki mu je bila zaupana v varstvo in še predno je dopolnila petnajst let, pravno kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po 3. odstavku 183. člena KZ, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja. Najmanj dve enaki kaznivi dejanji, opisani pod točko 2 sodbenega izreka, storjeni v enakih okoliščinah, kot dejanje pod točko 1, vendar po tem, ko je oškodovanka že dopolnila petnajst let, pa je pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ.

Na podlagi primerjave obravnavanih inkriminacij je mogoče ugotoviti, da sta obe kaznivi dejanji umeščeni v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in da se zakonska opisa razlikujeta zgolj v eni okoliščini, to je starosti oškodovanca: po 3. odstavku 183. člena KZ je oškodovanec mladoletna oseba, ki še ni dopolnila petnajst let, pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 184. člena KZ pa je oškodovanec oseba, stara nad petnajst let in ki še ni dopolnila osemnajst let. Vsi ostali zakonski znaki navedenih kaznivih dejanj pa so (in abstracto in tudi in concreto) identični: enaka je izvršitvena oblika, v obeh primerih je spolni napad posledica zlorabe storilčevega položaja, kateremu je oškodovanec zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, enak pa je tudi krog oseb, ki prihajajo v poštev kot storilci obeh kaznivih dejanj (delicta propria).

Omenjeni okoliščini - starosti oškodovanca, po kateri se razlikujeta obe inkriminaciji, je zakonodajalec v tem primeru dal poseben pomen, tako da je v 2. odstavku 184. člena KZ glede na starost oškodovanca nad petnajst let, ustvaril nov dejanski stan kot posebno, manj hudo kaznivo dejanje v primerjavi s kaznivim dejanjem po 3. odstavku 183. člena KZ in zanj predpisal tudi drugačno, milejšo kazen. Vendar pa navedena modaliteta kaznivega dejanja sama po sebi ni tako pomembna, da bi spreminjala naravo kaznivega dejanja in s tem onemogočala konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja; osnovne značilnosti obeh kaznivih dejanj namreč še vedno ostajajo iste, tako v objektivnem kot tudi subjektivnem pogledu. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je v obravnavanem primeru obe kaznivi dejanji mogoče označiti kot istovrstni kaznivi dejanji, s čimer je izpolnjen eden od pogojev za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

Zato je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče s pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj kršilo kazenski zakon v obsojenčevo škodo, ker opisanih ravnanj pod točkama 1 in 2 ni pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ. Poleg istovrstnosti kaznivih dejanj namreč Višje sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni tudi vsi ostali, že omenjeni povezovalni elementi, ki so potrebni, da se obsojenčevo ravnanje pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ, torej po najtežjem kaznivem dejanju, ki v takšnem primeru, kot je že bilo pojasnjeno, zajema tudi lažje kaznivo dejanje po 2. odstavku 184. člena KZ. Vložena zahteva razlogov drugostopenjske sodbe, s katerimi ta utemeljuje enovitost obsojenčevega ravnanja tudi z "načelom inkluzije" v povezavi s kaznivim dejanjem po 2. odstavku 184. člena KZ, ne izpodbija. Zato ostaja ugotovitev, da zagovornica nima prav, kot trdi, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za obsojenčevo obsodbo po 3. odstavku 183. člena KZ.

V povezavi z omenjeno kršitvijo kazenskega zakona zagovornica uveljavlja tudi kršitev "določbe 41. člena KZ o odmeri kazni", ker naj bi bila obsojencu odmerjena kazen, ki ne ustreza okoliščinam primera, kot je po njenem mnenju bila kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. S takšnimi razlogi zagovornica ne pojasni prekoračitve zakonskih pravic sodišča pri izreku kazni, pač pa izraža zgolj nestrinjanje z izbiro in odmero kazni, kar pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

2.) V točki II zagovornica uveljavlja več kršitev določb kazenskega postopka; med njimi najprej kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Smiselno zatrjuje nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ker naj bi bil obsojenec v obrazložitvi sodbe označen kot varuh in skrbnik, v izreku sodbe pa kot druga oseba, ki je z zlorabo položaja storila drugo spolno dejanje zoper oškodovanko.

V 3. odstavku 183. člena KZ so kot možni storilci tega dejanja navedene osebe, ki imajo določene lastnosti (delictum proprium), to so: učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba. Kot takšna - druga oseba, je v opisu dejanja označen tudi obsojenec, glede katerega pravnomočna sodba v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je živel z oškodovanko in njeno materjo več let v skupnem gospodinjstvu, da mu je bila oškodovanka v času materine odsotnosti zaupana v varstvo in da je obsojenec takšen svoj položaj zlorabil za izvršitev spolnih dejanj zoper oškodovanko. Z navedbami v obrazložitvi, da je obsojenec oškodovanko tudi varoval in skrbel zanjo, je opredeljena obsojenčeva dejavnost, za katero mu je bila oškodovanka zaupana, ne pa morebitna (drugačna) lastnost obsojenca kot storilca, kot zmotno sklepa zagovornica; zato zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ni podano.

Dvomi vložnice zahteve v verodostojnost oškodovankine izpovedbe, očitek, da naj bi sodišče ocenjevalo pričevanja v kontekstu obtožbe, tedaj v nasprotju z določbo 2. odstavka 354. člena ZKP ter zanikanje, da bi obsojenec imel kakršenkoli vpliv na oškodovanko oziroma, da bi mu bila ta zaupana v varstvo - vse te navedbe sodijo v okvir dejanskega stanja, zato so neupoštevne. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo sklicevanja zagovornice na njene pritožbene navedbe pri utemeljevanju kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj tudi takšno uveljavljanje kršitve zakona ne zadošča kriterijem določbe 1. odstavka 424. člena ZKP.

Po navedbah vložnice zahteve sodišči prve in druge stopnje tudi naj ne bi rešili predmeta obtožbe, "ker nista posebej obravnavali in dokazovali vsako od dveh kaznivih dejanj, katerih je obsojenec obtožen", s čimer naj bi storili kršitev 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornica zatrjevane kršitve ne pojasni. Zato je takšne posplošene trditve treba zavrniti kot neutemeljene z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe v celoti sprejelo obtožbo, vključno z njeno pravno opredelitvijo kaznivih dejanj in da tudi višjemu sodišču, ki je prvostopenjsko sodbo spremenilo in obe posamezni dejanji, opisani pod točkama 1 in 2 sodbenega izreka, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ, ni mogoče očitati, da je s tem nepopolno rešilo obtožbo. Kot je že bilo navedeno pa s takšno spremembo tudi ni bil kršen kazenski zakon (4. točka 372. člena ZKP).

Z navedbami o nedokazanosti časa storitve kaznivega dejanja, oziroma da sodišče ni izvajalo dokazov v tej smeri, vložnica zahteve ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Iz istega razloga, pa tudi zaradi tega, ker se povsem pavšalno sklicuje na kršitve "temeljnih določb ZKP in kršitev pravice do obrambe", Vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo navedb zahteve, da naj bi zaradi neizvedbe predlaganih dokazov bila izrečena nepravična sodba in s tem kršena določba 355. člena ZKP, ki sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Po mnenju Vrhovnega sodišča je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji tej zakonski zahtevi v celoti zadoščeno.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP.