Jedro

Tudi zaznamek o datumu prejema spisa, ki ga je drugo sodišče prejelo od prvega na podlagi sklepa predsednika višjega sodišča po 105.a členu ZS, je pomemben za presojo poteka dveletnega relativnega zastaralnega roka za pregon za prekršek.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Maribor (prekrškovni organ) je z odločbo z dne 7. 4. 2006 storilca spoznala za odgovornega prekrška po 1. točki prvega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter mu izrekla globo 60.000 SIT in stransko sankcijo 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo PR 1200/2007 z dne 8. 1. 2010 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prekrškovnega organa.

2. Zoper navedeno sodbo vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega in drugega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na način iz 3. točke 156. člena ZP-1, saj je sodišče prekoračilo dveletni zastaralni rok, ko pregon ni več dopusten. Predlaga naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da odločbo o prekršku z dne 7. 4. 2006 odpravi in postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, vendar se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je Okrajno sodišče v Mariboru po prejemu zahteve za sodno varstvo zadevo s sklepom PR 7829/06 z dne 4. 9. 2007 odstopilo v postopek Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni, ki je o zadevi odločilo s sodbo z dne 8. 1. 2010. Sodbo je prekrškovni organ storilcu poslal 14. 2. 2010, ta pa jo je prejel 25. 2. 2010. S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega in drugega odstavka 42. člena ZP-1 na način iz 3. točke 156. člena ZP-1. Ker je sodišče prejelo spis po 4. 9. 2007, a gotovo še v letu 2007, saj ima opravilno številko PR 1200/2007, o zahtevi za sodno varstvo pa je sodišče odločilo dne 8. 1. 2010, je s tem prekoračilo dveletni relativni zastaralni rok, ko pregon ni več dopusten. Iz listin v spisu in obrazložitve sodbe namreč izhaja, da v tem času ni opravilo nobenega dejanja, ki bi meril na pregon storilca in bi pretrgal tek zastaralnega roka.

5. Ker v spisu Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni ni podatka o tem, kdaj je to sodišče prejelo spis, ki mu ga je v reševanje na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru po 105. a členu Zakona o sodiščih poslalo Okrajno sodišče v Mariboru, je Vrhovno sodišče samo opravilo poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni. Iz uradnega zaznamka, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo po faksu dne 19. 7. 2010 izhaja, da je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni spis prejelo v reševanje dne 18. 10. 2007. Iz spisa ter iz sodbe, s katero je sodišče zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, izhaja, da sodišče od tega dne do 8. 1. 2010 ni opravilo nobenega dejanja, ki bi merilo na pregon storilca, zato je zaradi poteka dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 42. člena ZP-1 pregon za prekršek 18. 10. 2009 zastaral. 6. Sodišče je z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo po poteku relativnega zastaralnega roka prekršilo prvi odstavek 42. člena ZP-1 v zvezi z določbo 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo.