Jedro

Po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Za tak preizkus je predvsem potrebno, da je izrek odločbe jasen, da je dejansko stanje v obrazložitvi odločbe v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano ter da so dovolj natančno navedeni materialni predpisi in njihove določbe, na katere je odločitev, kot jo obsega izrek odločbe, oprta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor št. 06102-281/2014 z dne 25. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 300,97 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo naložil tožniku kot povzročitelju oziroma izvajalcu del na izravnavi zemljišč na parcelah s številkami 426/5, 426/6, 427/7 in 426/10, vse k.o. …, v lasti A.A., da mora po naročilu koncesionarju, to je B. d.d., izvesti na območju regionalne ceste R 3 – 651, na odseku kot tam navedeno oziroma na parcelah regionalne ceste s številkami 3160/1 in 3160/3, obe k.o. …: a) brežino oseka, na katero se je izvajalo spuščanje zemljine, urediti tako, da bo zagotovljen nagib in oblika, odstraniti nestabilni material, ustrezno hortikulturno urediti, da bo zagotovljeno učinkovito zavarovanje brežine in ceste, z ureditvijo bankine v prvotno stanje, b) prepove se uporaba priključka na regionalno cesto R 3 – 651 v km 14,0 – 94 metrov, desno, na parceli regionalne ceste s št. 3160/3 v k.o. … tako, fizično oviro, ki bo preprečevala z novega priključka oziroma prispevnih površin pretok meteornih in drugih voda preko ceste, v glavni prometni smeri (v 1. točki izreka), odločil, da je izpolnitveni rok 30 dni po prejemu odločbe (v 2. točki izreka), tožniku naložil, da mora o odpravljenih pomanjkljivostih in nepravilnostih takoj obvestiti organ, ki je odločbo izdal (v 3. točki izreka), ugotovil, da stroškov postopka ni (v 4. točki izreka) in navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (v 5. točki izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektor za ceste po obvestilu, da se je ob regionalni cesti R 3 – 651 na odseku Trebnje Novo mesto (Bučna vas) izvedel nedovoljen poseg, 8. 4. 2014 opravil inšpekcijski pregled na kraju samem ter ugotovil, da se je na parcelah s številkami 426/5, 426/6, 426/7 in 426/10 izvedla izravnava terena tako, da se je del zemljine izrinil proti regionalni cesti tako, da se je na dolžini približno 30 metrov zemljo porinilo na parcelo 3160/3, ki je v naravi vsek regionalne ceste, in del na samo parcelo regionalne ceste s št. 3160/1, v dolžini 30 do 45 metrov. Obstajala je možnost rušenja oziroma spiranja nasipane brežine na vozišče regionalne ceste, nasuta brežina ni bila izvedena v nagibu in obliki, da se utrjuje, ni odstranjen nestabilni material oziroma ni zagotovljeno učinkovito zavarovanje brežine. Izvajalo se je spuščanje zemlje, pomešane s kamenjem, z navedenih parcel, na in v cestno telo regionalne ceste, kar je v skladu z drugim odstavkom 2. točke 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) prepovedano. S parcel št. 426/5 in 426/6 se je izvedel priključek na regionalno cesto, ki je v zemeljski izvedbi, za katerega pa Direkcija RS za ceste ni izdala soglasja v skladu s 74. člena ZCes-1. Priključek je nivelentno više, kot je vozišče regionalne ceste in obstaja možnost, da se bodo meteorne vode preko priključka pretakale na vozišče regionalne ceste. Tožnik kot izvajalec del je imel možnost zapisnik inšpekcijskega pregleda vpogledati ter odgovoriti na inšpektorjeva vprašanja.

Organ svojo odločitev opira na 83. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki se nanaša na obveznosti izvajalca del na gradbišču, 1. točko drugega odstavka 5. člena ZCes-1, ki prepoveduje ob brežini regionalne ceste spuščati zemljo, 70. člen ZCes-1, ki nalaga pridobitev soglasja za izvedbo priključka na regionalno cesto, 18. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest, 27. člen ZCes-1, ki nalaga pridobitev soglasja upravljalca javne ceste, peti odstavek 5. člena ZCes-1, ki govori o obveznostih izvajalca rednega vzdrževanja ceste, da odstrani s ceste vse ovire ali druge posledice prepovedanih ravnanj ter da nosi tudi vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic, 19. člen ZCes-1, ki se nanaša na obveznosti lastniku nepremičnin ob javni cesti. Podlago za odrejanje ukrepov pa ima inšpektor v 118. členu ZCes-1. 2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 29. 7. 2014 tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi obrazložitev v nasprotju z izrekom ter je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik ne more biti izpolnitveni zavezanec za opravo nalog, ki jih je prvostopenjski inšpekcijski organ naložil v 1. točki izreka. Izrek odločbe je v tem delu nerazumljiv, tožnik kot zavezanec pa obveznosti po tej točki izreka ne more izpolniti. Iz obrazložitve odločbe sicer izhaja, da mora dela izvesti koncesionar, kar je v nasprotju z izrekom odločbe. Edino lastnik zemljišč lahko dopusti posege, potrebne za nemoteno uporabo cesto. Tožnik ne bi mogel biti stranka postopka. Tožniku ni mogoče prepovedati uporabe priključka na regionalno cesto, ker ga niti ne uporablja. Tožnik navaja, da so se gradbena dela izvajala izključno po navodilih lastnika zemljišč, pri čemer pa se zemlja tudi ni rinila na zemljišči s parc. št. 3160/3 in 3160/1, poleg tega meja med parcelami tudi ni dokončno urejena. Gradbena dela, ki jih je izvedel tožnik (odriv deponije oziroma planiranje na področju deponije), so se izvajala v času od 27. 3. 2014 do 2. 4. 2014, kar izhaja tudi iz predloženega računa. V obrazložitvi odločbe se sicer govori o delih, ki so se izvajala ob koncu tedna pred 7. 4. 2014; kdo naj bi izvajal ta oziroma ostala gradbena dela, kar jih ni izvedel tožnik, pa tožniku ni znano. Tožnik tudi ni izvajal ali opustil kakršnihkoli del na javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjševala varnost prometa na njej. Tožnik v času izvajanja del na javno cesto tudi ni odvajal meteornih vod, odplak in drugih tekočin. Prav tako ni izvedel priključka na regionalno cesto, temveč je le uredil deponijo po naročilu naročnika, pri čemer se nivo priključka ni spremenil. To izhaja tudi iz zračnih posnetkov za obdobje 1994 do 2005, 2009 do 2011 in 2010 do 2012. Prav tako tožnik ni kršil določb 74. člena ZCes-1, ki se nanašajo na izdajo dovoljenj za zaporo državne ceste. Tožnik sodišču predlaga, da v dokazne namene zasliši lastnika zemljišč A.A., tožnika, C. kot vodjo gradbenih del, da opravi poizvedbe pri geodetskem organu glede urejenosti meje, da opravi ogled na kraju samem, da vpogleda zračne posnetke, na katere se tožnik sklicuje v tožbi ter da vpogleda račun za izvedena gradbena dela. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov odloči, da se izpodbijana odločba prvostopenjskega organa odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankama z interesom tudi A.A. ter B. d.d., katerima je prvostopenjski organ vročil izpodbijano odločbo. Stranki z interesom na tožbo nista odgovorili.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odreditev inšpekcijskih ukrepov ureditve brežine ceste in bankine ter prepovedi uporabe priključka na regionalno cesto tožniku kot izvajalcu del (nasutja zemljine po brežini in izvedbe cestnega priključka), ugotovljenih na inšpekcijskem pregledu na kraju samem. Tožnik organu očita že bistvene kršitve pravil postopka: da je 1. točka izreka izpodbijane odločbe nerazumljiva ter da je obrazložitev v nasprotju z izrekom, pa tudi nepravilno uporabo materialnega zakona, kajti meni, da glede odrejenih ukrepov ne more biti zavezanec.

8. Po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Za tak preizkus je predvsem potrebno, da je izrek odločbe jasen, da je dejansko stanje v obrazložitvi odločbe v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano ter da so dovolj natančno navedeni materialni predpisi in njihove določbe, na katere je odločitev, kot jo obsega izrek odločbe, oprta. Navedene zahteve izhajajo iz 213. in 214. člena ZUP, ki določata vsebino izreka in obrazložitve odločbe.

9. V obravnavanem primeru pa se sodišče s tožnikom strinja, da že izrek odločbe ni jasen. Točka 1.a) ni jasna v pogledu obveznosti, ki za tožnika kot zavezanca iz nje izhajajo; določno so sicer navedena dela, ki se nanašajo na ureditev cestne brežine in bankine ter tožnik kot zavezanec, ne pa tudi njegove obveznosti, saj ni jasno, ali je (tožnik) zavezanec za izvedbo del ali zgolj za naročilo izvedbe del koncesionarju B. d.d. ter ali je tudi zavezanec za plačilo stroškov (po koncesionarju) izvedenih del (kot bi izhajalo iz obrazložitve odločbe). Točka 1.b) izreka pa je nerazumljiva, saj „prepovedi uporabe cestnega priključka“ v začetnem delu stavka sledi nelogično nadaljevanje v zvezi s „fizično oviro, ki bo preprečevala pretok meteornih in drugih voda s ceste“ in ki ga z jezikovno metodo ni mogoče razložiti, tudi ne ob podpori drugih metod razlage. Iz te točke izreka tudi ne izhaja jasno, kdo je zavezanec, ki mora spoštovati ukrep prepovedi uporabe priključka na javno cesto: ali je to tožnik kot izvajalec del (nasutja zemljine po brežini in izvedbe cestnega priključka) ali vsak drug uporabnik; navedeno celo ni jasno v povezavi z obrazložitvijo odločbe.

10. Če se odločbe ne da preizkusiti, je to bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V takem primeru mora sodišče izpodbijano odločbo odpraviti (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče v zvezi z omenjeno pravilno navedbo materialnih predpisov v obrazložitvi odločbe, ki je tudi pogoj za to, da je možno opraviti preizkus materialne zakonitosti odločbe, dodaja, da je treba tudi navesti, kako organ kakšno zakonsko ali drugo določbo razlaga in uporabi ter podlago za njeno uporabo. Poleg tega pa še, da mora biti izrek odločbe (vsak del odločitve) v obrazložitvi odločbe v celoti in natančno utemeljen z navedbo pravnih in dejanskih razlogov, na katere se opira. V tem pogledu izpodbijana odločba v celoti ne zadosti navedenim zahtevam, vendar se sodišče do obrazložitve odločbe podrobno ne more opredeliti, glede na to, da je presodilo, da zaradi opisanih pomanjkljivosti odločbe preizkus njene materialne zakonitosti ni mogoč.

12. Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrača prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ker sodišče ni opravilo preizkusa materialne zakonitosti izpodbijane odločbe, predlaganih dokazov kot nepotrebnih za odločitev ni izvedlo.

13. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo zahtevane stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v tam navedenem okviru, pri tem upoštevajoč tudi, da je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.