Jedro

Tožnik ni izkazal, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takih okoliščinah, ko tožnik ni izkazal pravočasnosti uveljavljanja novih dejstev, v obravnavani zadevi ni pravno odločilna morebitna nadaljnja presoja odnosa maroške družbe do nevernikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega 10. 1. 2024. Iz njih je v zvezi z novimi dejstvi in dokazi razvidno, da se tožnik ne drži ramadana. Ker ni vernik, je bil v Maroku izpostavljen pritiskom in težavam. Ko je v Sloveniji prejel negativen odgovor, je odšel v Italijo, kjer je imel v času ramadana enake težave s tamkajšnjimi Arabci. Maročani v Italiji so mu namreč očitali, da je nevernik, "mu govorili, da je Arabec in musliman". V stanovanju v Italiji so bili sostanovalci štirje Arabci. Ker tožnik ni vernik, je imel z njimi težave in je moral stanovanje zapustiti.

3. Zaradi nevernosti je imel tožnik težave tudi v Maroku. Lahko bi poskusil pridobiti kakšne slike ali videoposnetke, o tem bo vprašal družino. Teh dejstev prvič ni omenjal, saj ga je bilo strah, ker ni vedel, kaj se bo zgodilo po osebnem razgovoru. Uradna oseba je tožniku predočila, da je bil večkrat opozorjen, da je postopek zaupne narave in ga vprašala, zakaj ga je bilo kljub temu strah. Tožnik je odgovoril, da ni bil povsem prepričan, da bodo njegove izjave ostale tajne. V arabskem svetu je težko bivati, če nisi veren. Sam je sledil očetovim stopinjam, ki prav tako ni bil veren. Zaradi navedenega je imel tožnik v Maroku težave s policijo in maroškimi državljani. Če se v Maroku v času ramadana ne postiš, te namreč lahko zaprejo za pet dni ali en teden. To se je zgodilo tudi tožniku, saj je bil pet dni zaprt, ker je nekdo povedal, da se (tožnik) ni postil. Prijeli so ga pred približno enim letom oziroma letom in pol ter ga zaprli za mesec dni. Ko je bilo tožniku predstavljeno, da je najprej izjavil, da je bil zaprt za pet dni, nato pa je trdil, da je bil zaprt en mesec, je tožnik pojasnil, da so ga pred dvema letoma zaprli za mesec dni, naslednji ramadan pa je bil zaprt za pet dni. Po tem se je odločil, da bo zapustil Maroko. Na vprašanje, zakaj ni priskrbel dokazil do razgovora, je odgovoril, da ne ve, kaj bi policija zapisala kot razlog za priprtje v času ramadana. Ko te zaprejo, ker se ne postiš, to ve zgolj vodja oddelka. Če se mu to ne bi zgodilo, bi ostal v Maroku. Zahtevek se je odločil podati, ker se je v Italiji soočal z enakimi težavami kot v Maroku. V Sloveniji ni toliko Arabcev, zato lahko tukaj mirneje živi.

4. Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 12. 10. 2022 je tožena stranka z odločbo z dne 9. 12. 2022 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožbo zoper navedeno odločbo je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo I U 45/2023-14 z dne 13. 1. 2023, pritožbo zoper navedeno sodbo pa Vrhovno sodišče s sodbo I Up 47/2023. 5. V nadaljevanju je tožena stranka primerjala tožnikove izjave iz prošnje za mednarodno zaščito, osebnega razgovora in prvega zahtevka. Ugotovila je, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje s težavami, ki naj bi jih imel, ker se zaradi nevernosti ni postil med ramadanom, zato naj bi ga tudi zaprli. Po presoji tožene stranke so zatrjevane težave nova dejstva, ki so obstajala že pred tožnikovo zapustitvijo Maroka in odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Iz tožnikovih izjav in podatkov upravne zadeve namreč ni razvidno, da bi se tožnik vračal v Maroko in bi se njegove težave začele po njegovi vrnitvi v to državo.

6. V zvezi s tožnikovo trditvijo, da navedenih dejstev zaradi strahu ni omenjal že v predhodnem postopku, tožena stranka izpostavlja, da je bil tožnik v tem postopku ustrezno informiran in da je nikalno odgovoril na več vprašanj, ali želi dodati še kaj, kar se mu zdi pomembno, poleg tega je bil izrecno opozorjen, da je dolžan govoriti po resnici ter navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine. Še več, na osebnem razgovoru je nikalno odgovoril tudi na vprašanje, ali je imel v Maroku poleg že navedenih še kakšne težave. V okviru prejšnjega postopka je bil tožnik izrecno opozorjen, da je postopek zaupne naravne, k čemur so zavezani vsi prisotni na razgovorih. Tožnik med postopkom zaradi omenjenega ni izrazil zaskrbljenosti in ni imel pripomb glede poteka postopka in dela uradne osebe. Poleg tega tožnik dejstva, s katerim utemeljuje svoj prvi zahtevek, ni omenjal niti na glavni obravnavi v navedenem upravnem sporu.

7. Glede na navedeno tožena stranka izpostavlja, da tožnik od trenutka vstopa v Slovenijo do podaje zahtevka ni izpostavil zatrjevanih težav v Maroku, kljub temu da je za to imel vse možnosti. Zato ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj svojih navedb ni izkazal z listinskimi dokazili in ni prepričljivo dokazal, zakaj jih ni uveljavljal že prej, čeprav je imel za to na voljo več razgovorov in različnih priložnosti.

8. Tožena stranka še dodaja, da tožnikove navedbe o težavah z Arabci, ki naj bi jim imel v Italiji (zmerjali naj bi ga z nevernikom, saj se tudi tam med ramadanom ni postil), niso povezane z razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ki se ugotavljajo v zvezi z izvorno državo. Zato niti ta okoliščina tožniku ne more povečati možnosti za pridobitev mednarodne zaščite.

9. Iz nadaljnjih poudarkov tožene stranke je razvidno, da tožnik ob podaji zahtevka in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih v zvezi s četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1 mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Glede na to, da je tožnik v zahtevku navedel drugačne rojstne podatke (ob podaji prvega zahtevka se je predstavil kot A. A., roj. ... 5. 1990 v kraju ... v Maroku) je tožena stranka v izreku izpodbijanega sklepa navedla podatke, ki jih je upoštevala že ob izdaji odločbe o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito (A. A., rojen ... 4. 1990).

10. Iz obrazložitve še izhaja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, čeprav je trdil, da bo ravno za to stopil v stik z družino. V zvezi s tem tožena stranka opozarja, da ZMZ-1 ne dovoljuje kasnejšega dopolnjevanja zahtevka. Poleg tega izpostavlja, da je imel tožnik za predložitev dokazov več kot dovolj časa (prvo prošnjo za mednarodno zaščito podal 12. 10. 2022, zahtevek pa več kot leto dni kasneje). Krivda za opustitev predložitve dokazov je torej izključno njegova, še posebej ker v zahtevku uveljavlja dejstva, ki so se mu zgodila pred zapustitvijo države.

_Tožnikove trditve_

11. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12. Tožnik meni, da je v svojem zahtevku navedel nova dejstva in dokaze (da se ne drži ramadana, ker ni vernik in da je zaradi tega že imel težave z muslimanskimi Arabci v Maroku). V Italiji je bival v sobi skupaj s štirimi muslimanskimi Arabci, ki so ugotovili, da se tožnik ne drži ramadana in ostalih muslimanskih običajev. Zato so ga sredi noči na silo odpeljali iz stanovanja in pretepli. Enake probleme je imel tudi v Maroku, kjer so ga muslimanski Arabci prijavili policiji, ki ga je prvič zaprla za en mesec, drugič pa za pet dni. Tega si tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni upal povedati, saj ga je bilo strah, da se bo to razvedelo v Azilnem domu, zato bi imel probleme s tam nastanjenimi muslimani. Ne glede na to, da mu je uradna oseba povedala, da so osebni razgovori tajni, si tega prej ni upal povedati. Zdaj mu ni preostalo drugega, kot da se v celoti razkrije kot nevernik, saj je v Italiji doživel isto kot v Maroku, zato se je vrnil v Slovenijo. Dokazov ni mogel predložiti, saj od maroške policije ni dobil nobenih dokumentov v zvezi z odvzemom prostosti.

13. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da v tovrstnih postopkih prosilcu ni mogoče naložiti pretežkega dokaznega bremena. Tožnik ob sklicevanju na sodbo I U 1712/2019 z dne 11. 11. 2019 opozarja, da prosilcu ne sme biti onemogočen dostop do novega postopka. Opozarja, da bi moral v primeru vrnitve v izvorno državo "prikrivati svojo ne-vero v muslimanske verske običaje oziroma bi se moral pretvarjati, da jih izpolnjuje oziroma izvaja", kar "je v nasprotju s samim priznanjem lastnosti, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da od zadevnih oseb ni mogoče zahtevati, da se ji odrečejo in ni dovoljeno pričakovati, da prosilec za azil prikriva svojo drugačno veroizpoved v svoji izvorni državi, da bi se izognil preganjanju". Odnos družbe do nevernikov je razviden tudi iz internetne strani wikipedia. Iz navedenega izhaja, da se v Maroku nespoštovanje islamske vere lahko kaznuje z zaporno kaznijo, kar pomeni, da je tožnik govoril resnico.

_Odgovor na tožbo_

14. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. V zvezi s tožnikovimi navedbami, "da svojih težav, ker se kot nevernik ni postil v času ramadana, ni omenjal v predhodnem postopku, ker ga je bilo strah, da bi se to razvedelo v azilnem domu", poudarja, da je bil tožnik v predhodnem postopku ustrezno informiran ter večkrat vprašan, ali želi še kaj dodati, in opozorjen, da mora govoriti po resnici. Na osebnem razgovoru je nikalno odgovoril na vprašanje, ali je imel v izvorni državi še kakšne težave. Tožnik je bil izrecno opozorjen, da je postopek v zvezi z njegovo prošnjo zaupen, v zvezi s čimer med postopkom ni izrazil zaskrbljenosti. Na to nakazuje tudi tožnikovo ravnanje, ko je v odgovorih na postavljena vprašanja navajal osebne okoliščine. Poleg tega težav zaradi svoje nevernosti ni omenjal v upravnem sporu na glavni obravnavi. Ne gre spregledati niti, da je tožnik po podaji zahtevka nastanjen v azilnem domu, čeprav se sklicuje na navedene težave. Zato so njegove trditve, da svojih težav prej ni izpostavil zaradi strahu, le manipulacija dejanskega stanja. Ob takih okoliščinah pa sam nosi krivdo glede pravočasnosti navajanja navedenih težav.

15. V zvezi s tožnikovimi trditvami glede razporeditve dokaznega bremena tožena stranka poudarja, da je tožnika seznanila s postopkom pri ponovni prošnji in mu zastavila ključna vprašanja.

_Presoja tožbe_

16. Dne 6. 2. 2024 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

20. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1, 2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.5

21. Ob takem izhodišču je po presoji sodišča logično, da je na prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

22. V obravnavani zadevi ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (težave, ki jih je imel, ker se kot nevernik ni postil v času ramadana), obstajala že v predhodnem postopku in da se tožnik takrat nanje ni skliceval. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času tega (predhodnega) postopka.

23. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal pravočasnost uveljavljanja navedenih novih dejstev. V zvezi s tem pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke (povzetek je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe), saj tožnik v tožbi le ponavlja, da "ga je bilo strah, da se bo to razvedelo v Azilnem domu, zato bi imel probleme s tam nastanjenimi muslimani", na glavni obravnavi pa je na vprašanje, "česa ga je bilo strah, da v predhodnem postopku ni izpovedal glede svoje nevernosti", odgovoril le "ker so mi rekli, da moram dati namero za mednarodno zaščito ali pa moram domov". Glede na navedeno sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni izkazal, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takih okoliščinah, ko tožnik ni izkazal pravočasnosti uveljavljanja novih dejstev, pa v obravnavani zadevi ni pravno odločilna morebitna nadaljnja presoja odnosa maroške družbe do nevernikov. Zato sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s pregledom s pregledom internetne strani "wikipedia", iz katere naj bi bilo razvidno, da se v Maroku nespoštovanje islamske vere lahko kaznuje z zaporno kaznijo, kar naj bi pomenilo, da je tožnik govoril resnico.

24. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II,6 sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 10. 1. 2024, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji, pri čemer s tem povezani presoji tožene stranke v tožbi ne ugovarja določno. S tožbenimi navedbami pa ne nasprotuje niti razlogom izpodbijanega sklepa glede pravilnosti poteka predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z vidika tožnikove informiranosti in zaupnosti postopka ter s tem povezane tožnikove možnosti izjave o pomembnih dejstvih.

25. Glede na omenjeno procesno dejansko stanje, ko tožnik ni izkazal, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času predhodnega postopka, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.7

26. Sodišče še pojasnjuje da na presojo v obravnavani zadevi niso vplivala stališča v sodbi I U 1712/2019, saj tožnik ni navedel, zakaj bi bile okoliščine te zadeve v bistvenem primerljive z okoliščinami obravnavane zadeve. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive,8 saj je ustaljena sodna praksa sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,9 zato se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.10

27. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve). 3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 6 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 9 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 10 Prav tam.