Jedro

Ko so bila zbrana in še posebej pojasnjena vsa tri izvedenska mnenja, tožeča stranka ni predlagala postavitve novega izvedenca. Pritožbeno sodišče torej ni spregledalo nobenega dokaznega predloga. Pa tudi sicer ni bilo razlogov, da bi sodišče pritegnilo še četrtega izvedenca ali izvedensko ustanovo. To stori sodišče namreč le takrat, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem Takšen položaj pa v tej zadevi ni nastal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninske tožbene zahtevke matere, sester in brata R.L., ki je služil vojaški rok, nekaj dni po odpustu iz vojske pa je umrl. Ugotovilo je, da je med služenjem vojaškega roka zbolel za diabetesem tipa 1 in da je bil najverjetnejši vzrok smrti hipoglikemija. Zavzelo je stališče, da služenje vojaškega roka ni nevarna dejavnost, s pomočjo izvedencev pa, da stres ni vzrok za nastanek diabetesa 1. Tožeča stranka ni dokazala, da bi šlo za nepravilno ravnanje naborne komisije, niti da bi bilo zdravljenje pokojnikove angine neprimerno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ker je sprejelo vse dejanske ugotovitve in pravno sklepanje prvostopenjskega sodišča kot pravilne. Posebej je poudarilo, da so bila mnenja treh izvedencev skladna in prepričljiva in ni bilo razlogov, da bi sodišče dvomilo o njihovi strokovnosti. Če bi jih tožniki hoteli izpostaviti kritiki s pritegnitvijo drugih izvedencev, bi morali postaviti ustrezen dokazni predlog že pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka je proti tej sodbi vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Drži sicer, da je tožeča stranka predlagala druge izvedence med postopkom na prvi stopnji s pripravljalno vlogo 12.1.1999, vendar je to storila potem, ko je prejela izvedensko mnenje dr. S.V. Po tistem je sodišče postavilo na predlog tožeče stranke še dva izvedenca - specialista diabetologa doc. dr. M.M. in kliničnega psihologa doc. dr. T.P. in ju tudi na glavni obravnavi zaslišalo. Ko so bila zbrana in še posebej pojasnjena vsa tri mnenja, tožeča stranka ni predlagala postavitve novega izvedenca. Pritožbeno sodišče torej ni spregledalo nobenega dokaznega predloga. Pa tudi sicer ni bilo razlogov, da bi sodišče pritegnilo še četrtega izvedenca ali izvedensko ustanovo. To stori sodišče namreč le takrat, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Takšen položaj pa v tej zadevi ni nastal. Brez podlage je trditev, da sodišče ni seznanilo izvedenca dr. M. z grajo tožeče stranke. Ta izvedenec je bil zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo in je odgovarjal na kritiko tožeče stranke glede pisno podanega mnenja in na naroku zastavljena vprašanja.

Pooblaščenka tožnikov je na koncu zaslišanja izjavila, da nima več vprašanj za izvedenca. Tako je videti najmanj neprimeren očitek sodišču, da je na lahko vzelo kritiko tožnikov izvedenskih mnenj. Na konkretni revizijski očitek, da sodišče ne bi smelo sprejeti izvedenčevega mnenja, če mu sprožilni faktorji bolezni niso jasni, je treba odgovoriti, da ne gre za to, da ta izvedenec ne bi vedel zanje, marveč da znanost še ni tako napredovala, da bi odkrila sprožilne dejavnike. Izvedenec je namreč pojasnil, da je osnova nastanka sladkorne bolezni tipa 1 avtoimunska bolezen, katere tako genetično ozadje ni jasno, prav tako pa ni jasno, kaj je sprožilni (ne vzročni temveč samo sprožilni) dejavnik za manifestacijo. Dejstvo je, da se avtoimunska bolezen manifestira, ko proces propadanja tarčnih celic (v tem primeru celic, ki izločajo inzulin) doseže dovolj veliko stopnjo v naravnem toku bolezenskega dogajanja. Vloga sprožilnega dejavnika za manifestacijo bolezni ni z gotovostjo opredeljena, vprašanje pa je, če je sploh pomembna.

Revizijskega očitka, da je bilo dejansko stanje nepopolno in tudi zmotno ugotovljeno, ni mogoče sprejeti, saj ta izpodbojni razlog v revizijskem postopku ni dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), če ni zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica kakšne procesne kršitve, ki jo je revident uveljavljal že v pritožbenem postopku. V tej zadevi se to ni zgodilo.

Na sklepno revizijsko trditev, da se tožeča stranka ne more pomiriti s površno dokazno oceno, je mogoče ugotoviti le kot poprej, da z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizija razloga zmotne uporabe materialnega prava ni opredelila. Ob uradnem preizkusu sodišče zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo. Odškodninska odgovornost tožene stranke, pa naj gre za subjektivno ali objektivno, ni dokazana, pravilne so ugotovitve v izpodbijani sodbi, da med opravljenem stražarske službe in nastopom bolezni diabetes tipa 1 vzročne zveze ni, malomarno ravnanje naborne komisije in zdravnice, ki je zdravila angino, pa ni dokazano.

Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani ali pa niso dovoljeni. Neutemeljeno revizijo je zato moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).