Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 se za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 šteje, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi 4. člena DZ pa gre lahko za zunajzakonsko skupnost dveh oseb le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na podlagi 26. člena DZ oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Pod pojem zunajzakonske skupnosti ne uvrščamo kratkotrajnih ljubezenskih razmerji, prešuštvenih razmerij ali skupnosti, kjer partnerja ne živita skupaj, ne ustvarjata skupaj in zunanjemu svetu ne dajta vtisa, da živita skupaj v trajno povezani življenjski skupnosti.

Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec svoj izvid in mnenje na glavni obravnavi, če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ga prebere, pisni sestavek pa se priloži zapisniku. Branje pisnega izvida in mnenja se dovoli predvsem pri zahtevnejšem in obsežnejšem izvedenstvu, pisni izvid in mnenje izvedenca pa sta sestavni del zapisnika o glavni obravnavi. Na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP sme senat, s soglasjem strank, odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne.

Obdolženec pa ima vselej pravico, da se z izvedencem sooči in ga tudi zasliši, saj, če ima pravico zaslišati obremenilno pričo, mora imeti še toliko bolj pravico do zaslišanja avtorja izvedenskega mnenja, ki ga obremenjuje. Pravica obtoženca, da zahteva zaslišanje izvedenca nastane takrat, ko nastane izvedensko mnenje, zato je treba šteti, da je pravica obtoženca, da na glavni obravnavi ustno zasliši izvedenca, samostojni vidik oziroma sestavni del pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženca A. A. spoznalo za krivega pod točko I izreka kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, z dejanjem pod točko II izreka kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, z dejanjem pod točko III izreka kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko IV izreka kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Sodišče je obtožencu določilo kazni, za kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja 1 leto zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje napada na informacijski sistem 2 meseca zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe pa 2 leti in 8 mesecev zapora, ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 4 leta in 3 mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno vštelo čas pridržanja in pripora od dne 13. 5. 2024 od 8.20 ure dalje. Po prvem odstavku 150. člena ZKP je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 17.790,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi 4. točke 69. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep prepovedi namernega približevanja oškodovancu ter po četrtem odstavku 95. člena ZKP obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo so se pritožili:

-državni tožilec, ki vlaga pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP. Državni tožilec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni v delu o kazenski sankciji tako, da obtoženemu za kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja določi kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari določi kazen 1 leta zapora, za kaznivo dejanje napada na informacijski sistem določi kazen 4 mesece zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe določi kazen 3 let in 10 mesecev zapora ter obtožencu izreče enotno kazen 7 let in 6 mesecev zapora;

-zagovorniki obtoženca, ki vlagajo pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji in izrečenemu varnostnemu ukrepu ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred spremenjen senat, podredno, da obdolženega oprosti oziroma še podredno, da izreče nižjo kazensko sankcijo.

Na pritožbo državnega tožilca so odgovorili zagovorniki obdolženca, ki so predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba zagovornikov obtoženca je utemeljena.

Ker državni tožilec vlaga pritožbo le zaradi določbe o kazenski sankciji, zagovorniki obtoženca pa iz vseh pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo pritožbo zagovornikov obtoženca.

Glede zaslišanja priče C. C.

Pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijana sodba opirala na zaslišanje priče C. C., ki naj bi bila zunajzakonska partnerica obtoženca, sodišče prve stopnje pa naj bi, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zmotno ugotovilo, da je obtoženec samski ter priče C. C. ni obravnavalo kot zunajzakonske partnerice in je ni poučilo v skladu s 236. členom ZKP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijane sodbe res izhaja ugotovitev sodišča, da je obtoženec samski, kar pa je v smislu obstoja zunajzakonske skupnosti obtoženca, pravilno. V rubriki "razmerje do obdolženca v smislu 236/I ZKP", v zapisniku o zaslišanju priče C. C. iz preiskave, z dne 21. 6. 2024 (list. št. 109) je preiskovalna sodnica zapisala, da je priča C. C. zunajzakonska partnerica obtoženca. Ob zaslišanju obtoženca v preiskavi (v tisti fazi postopka še obdolženca), dne 14. 5. 2024, je preiskovalna sodnica na obtoženčevo prošnjo namreč poklicala pričo C. C., ki je povedala, da sta z obtožencem v "izvenzakonski zvezi", da sta bila pretekli vikend skupaj na potovanju, da sta uredila odnos, da si urejata stanovanje na ..., kjer nameravata skupaj živeti. Na podlagi navedenega je preiskovalna sodnica, ob zaslišanju priče C. C., dne 21. 6. 2024, slednjo poučila v smislu 236. člena ZKP. V zapisniku o glavni obravnavi, z dne 16. 12. 2024, je pri osebnih podatkih priče C. C. navedeno: "Kot na list. št. 109, z dostavkom: je dekle obtoženca, ni pa njegova zunajzakonska partnerica (ne živita skupaj)." Sodišče je pričo C. C. na glavni obravnavi zaslišalo brez pouka v smislu 236. člena ZKP. Na tako ugotovljene osebne podatke priče C. C. pripomb ni podala ne priča, ne obtoženec, ne njegova zagovornica.

Na podlagi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 se za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 šteje, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi 4. člena Družinskega zakonika (DZ) pa gre lahko za zunajzakonsko skupnost dveh oseb le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na podlagi 26. člena DZ oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Iz navedenega izhaja, da se zunajzakonska skupnost med dvema osebama, ne glede na intenzivnost, obliko in trajanje njunega razmerja, v času trajanja zakonske zveze ene izmed obeh oseb, ne more oblikovati. Pod pojem zunajzakonske skupnosti ne uvrščamo kratkotrajnih ljubezenskih razmerij, prešuštvenih razmerij ali skupnosti, kjer partnerja ne živita skupaj, ne ustvarjata skupaj in zunanjemu svetu ne dajta vtisa, da živita skupaj v trajno povezani življenjski skupnosti.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bila priča C. C. vsaj še dne 4. 6. 2024 v zakonski zvezi z D. C., saj je dne 24. 5. 2024 prvostopenjsko sodišče obvestila (list. št. 38), da se zaslišanja, dne 4. 6. 2024, ne more udeležiti, ker ima istega dne že obveznosti na koprskem sodišču, kar je izkazala z vabilom, opr. št. I N 110/2024, iz katerega izhaja, da sta kot udeleženca, skupaj z D. C., vabljena na zaslišanje zaradi predloga za razvezo zakonske zveze na podlagi sporazuma (list. št. 39).

Iz Sklepa o odreditvi hišnega pripora (list. št. 15), z dne 14. 5. 2024 izhaja, da je bila obtožencu dne 13. 5. 2024 ob 8.20 uri odvzeta prostost in se od takrat dalje nahaja v hišnem priporu, ki je bil podaljšan ob razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje, in ponovno ob razveljavitvi izpodbijane sodbe dne 13. 8. 2025. Dodatno je priča C. C. zaslišana v preiskavi, dne 21. 6. 2024 povedala, da z obtožencem nista nikoli živela skupaj in da je razvezana (list. št. 164), zaslišana na glavni obravnavi, dne 16. 12. 2024 pa je povedala, da sta z možem razmerje prekinila pred osmimi leti, živela pa sta še vedno skupaj in sta še vedno bila v zakonu, nista pa imela nič intimnih odnosov, nič skupnega (list. št. 538).

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ob ugotavljanju osebnih podatkov priče C. C., na glavni obravnavi, dne 16. 12. 2024, razpolagalo s podatki iz katerih izhaja, da je bila priča C. C. ob prijetju in odreditvi hišnega pripora obtožencu, še v veljavno sklenjeni zakonski zvezi, vsaj do dne 4. 6. 2024. Hkrati priča C. C. ni bila oseba, ki bi skupaj z obtožencem živela v istem gospodinjstvu, teh podatkov pa tudi ni navajala.

Ker so bili s sklepom o odreditvi in s sklepi o podaljšanju hišnega pripora obtožencu prepovedani vsi stiki z drugimi osebami, razen z osebami, ki živijo skupaj z njim v istem gospodinjstvu in ker je bila priča C. C. zanesljivo v zakonski zvezi ob prijetju in odreditvi hišnega pripora zoper obtoženca, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je priča C. C. morda res obtoženčevo dekle in je imela v preteklosti z njim intimno razmerje, ni pa z njim v zunajzakonski skupnosti. Vzpostavitev zakonske fikcije zunajzakonske skupnosti med obtožencem in pričo C. C., do razveze njene zakonske zveze ni bilo mogoče, prav tako pa ni bilo mogoče po odreditvi hišnega pripora obtožencu, saj glede na zgoraj navedene omejitve stikov z drugimi osebami, obtoženec in priča C. C. nikakor nista mogla oblikovati take življenjske skupnosti, ki bi zadovoljevala njune čustvene, materialne in druge potrebe in bi bila navzven zaznavna, ne glede na njuno subjektivno dojemanje njunega razmerja.

Pritožbeno sodišče posebej poudarja, da na podatke o priči C. C. ni bilo pripomb, preden jo je sodišče poučilo o njenih pravicah in dolžnostih. Razjasnjevanje njenega razmerja s, tedaj bivšim možem, obtožencem in oškodovancem, ob njenem zaslišanju, pa na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje v vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti, vsled zgoraj pojasnjenih dejstev, ne more imeti nikakršnega vpliva.

Dodatno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje, glede na odsotnost pripomb na podatke priče C. C., ni bilo dolžno pojasnjevati okoliščin, iz katerih izhaja, da priča C. C. ni obtoženčeva zunajzakonska partnerica. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbeni očitki v tem delu neutemeljeni in ni podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj priča C. C. ni privilegirana priča. Prav tako ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obrazložiti navedbe osebnih podatkov priče C. C., ker podatkom ni nihče ugovarjal.

Glede kršitve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP

Pritožba nadalje očita, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu za neposredno zaslišanje sodnega izvedenca travmatologa, dr. E. E. in da v izpodbijani sodbi ni razlogov zakaj sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu neposrednega zaslišanja sodnega izvedenca dr. E. E. ni odločilo.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da sta obtoženec in njegova zagovornica na glavni obravnavi, dne 4. 10. 2024 izjavila, da vztrajata pri senatnem sojenju, ter pri neposrednem zaslišanju prič in izvedencev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, v točki 9 obrazložitve, navedlo, da je senat na naroku za glavno obravnavo zavrnil predlog za dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca dr. E. E., saj da iz izvedenskega mnenja, prebranega na glavni obravnavi, dne 17. 3. 2025, izhaja, da pri oškodovancu ob pregledu ni bilo svežih poškodb, v kolikor pa bi se oškodovanec v treh dneh, ki so pretekli med 29. 4. 2024 in 3. 5. 2024, ko je šel na urgenco, dodatno poškodoval, bi zdravstveno osebje sveže poškodbe zabeležilo. Senat je ocenil, da izvedenec na podlagi obstoječe zdravstvene dokumentacije ne bi mogel priti do drugačnih zaključkov, saj ga (oškodovanca) tudi ni osebno pregledal, sedaj pa zaradi poteka časa to ne bi bilo več smiselno.

Iz zapisnika o glavni obravnavi, z dne 17. 3. 2025 (list. št. 650) izhaja, da naj bi sodišče v dokazne namene, brez soglasja strank, prebralo tudi izvedensko mnenje medicinske stroke Univerzitetnega kliničnega centra ..., Kirurška klinika, ki naj bi ga izdelal izvedenec za medicinsko stroko, smer kirurgija - travmatologija, doc. dr. E. E., dr. med., z dne 23. 7. 2024, na list. št. 259-262.

18.Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec svoj izvid in mnenje na glavni obravnavi, če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ga prebere, pisni sestavek pa se priloži zapisniku. Branje pisnega izvida in mnenja se dovoli predvsem pri zahtevnejšem in obsežnejšem izvedenstvu, pisni izvid in mnenje izvedenca pa sta sestavni del zapisnika o glavni obravnavi. Na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP sme senat, s soglasjem strank, odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne.

19.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedensko delo, z odredbo z dne 8. 7. 2024 (list. št. 179), odrejeno sodnemu izvedencu E. E., Ulica 4, in ne Kirurški kliniki Univerzitetnega kliničnega centra. Navedeno izhaja tudi iz samega izvedenskega mnenja, ki v glavi sicer nosi naslov Kirurške klinike UKC, vendar ga je podpisal in pečatil doc. dr. E. E., dr. med., kot zapriseženi sodni izvedenec za medicinsko stroko.

20.Glede na navedeno, velja izpostaviti, da v zadevnem primeru tako ne gre za izjemo iz sedmega odstavka 333. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da v primeru, če je opravil izvedensko delo strokovni zavod oziroma državni organ, ne bo vabilo strokovnjakov, katerim je zavod oziroma državni organ zaupal izvedensko delo, če glede na naravo opravljenega izvedenskega dela ni pričakovati popolnejšega pojasnila pisnega izvida in mnenja. Nadalje sedmi odstavek 333. člena ZKP določa, da sme senat v takem primeru, na glavni obravnavi odločiti, da bosta izvid in mnenje strokovnega zavoda oziroma državnega organa samo prebrana.

21.Pritožbeno sodišče poudarja, da je že Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ima zahteva, da se dokaz z izvedencem primarno izvaja neposredno na naroku v navzočnosti strank, na zakonski ravni oporo v številnih določbah ZKP, obdolženec pa ima vselej pravico, da se z izvedencem sooči in ga tudi zasliši, saj, če ima pravico zaslišati obremenilno pričo, mora imeti še toliko bolj pravico do zaslišanja avtorja izvedenskega mnenja, ki ga obremenjuje. Pravica obtoženca, da zahteva zaslišanje izvedenca nastane takrat, ko nastane izvedensko mnenje, zato je treba šteti, da je pravica obtoženca, da na glavni obravnavi ustno zasliši izvedenca, samostojni vidik oziroma sestavni del pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS.

22.Pritožbeno sodišče v tem delu tako zaključuje, da je bila obtožencu s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem sodnega izvedenca dr. E. E. in ko je njegovo izvedensko mnenje prebralo brez soglasja strank, kršena pravica do obrambe, s tem pa podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS, kar je brez dvoma vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

23.Glede na navedeno kršitev in posledično razveljavitev izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornikov obtoženca in pritožbo državnega tožilca.

24.Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku ponovno izvedlo vse dokaze, ter pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter upoštevalo, da je dokaz z izvedencem dokaz, ki se izvede na glavni obravnavi z neposrednim zaslišanjem, nato pa odločilo o tem, ali so obtožencu očitana kazniva dejanja dokazana ter s tem v zvezi navedlo jasne in prepričljive razloge.

-------------------------------

1Družinski zakonik (DZ), Uradni list RS, št. 15/2017 z dne 31. 3. 2017, s spremembami.

2Šepec, M. et all (2021). 99. člen v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Ljubljana: Lexpera, GV Založba, str. 1110, tč. 45.

3Horvat, Š. (2004). 333. člen ZKP v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, str. 700.

4US RS, Odločba Up-657/13-15, z dne 12. 11. 2015, tč. 15 in tč. 17.

5Prav tam, tč. 18.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 99, 99/4 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 4, 26 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 333, 333/6, 340, 340/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.