Jedro

Tožnica je v tožbi postavila opisni tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači med plačo, obračunano ob upoštevanju 100% osnove določene v ZZDODP in plačo, ki ji je bila dejansko v spornem obdobju obračunavana in izplačevana. Če gre za opisni tožbeni zahtevek in je v tožbi določena vrednost (npr. 2.010,00 EUR, kot v obravnavani zadevi), je treba upoštevati, da gre za neocenljivo vrednost. Stranka tako ne more s previsoko določitvijo vrednosti spornega predmeta doseči, da bi bil dosežen prag za vložitev revizije. V primeru, ko je zahtevek postavljen opisno in gre za neocenljive zahtevke, sodišče nima pravne podlage za ocenitev vrednosti spora v denarju, zato je potrebno uporabiti drugi odstavek 22. člena ZOdvT in določiti vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR. Ta znesek pa se lahko v skladu s citirano določbo 2. odstavka 22. člena ZOdvT zviša ali zniža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek ustavi zaradi umika tožbe (I. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v višini 156,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialne prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sklepa spremeni, tako da tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške v višini 723,30 EUR. Navaja, da je v vlogi z dne 4. 5. 2013 sodišču prve stopnje predlagala, da določi vrednost spornega predmeta. To je predlagala že v odgovoru na tožbo z dne 24. 8. 2009, kjer je obrazložila razloge, zakaj je potrebno določiti novo vrednost spornega predmeta. Predlogu o novi določitvi spornega predmeta sodišče prve stopnje ni sledilo. Tožena stranka je namreč upravičena do plačila stroškov postopka glede na vrednost spornega predmeta. Določba 3. odstavka 44. člena ZPP nalaga, da sodišče, če gre za očitno prenizko določeno vrednost spornega predmeta, določi novo vrednost. Te določbe sodišče v danem primeru ni upoštevalo, zato je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta pa je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj so bili zaradi neupoštevanja te določbe tožeči stranki priznani bistveno nižji stroški postopka, kot bi ji šli, če bi sodišče prve stopnje določilo pravo vrednost spornega predmeta. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do predloga tožene stranke o vrednosti spornega predmeta, je toženi stranki kršilo njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Hkrati gre tudi za absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člen ZPP, ki je tožena stranka pred odločitvijo sodišča prve stopnje ni mogla uveljavljati. Predlaga, da sodišče ugotovi novo vrednost spornega predmeta, kot je bila že predlagana, in ki jo je treba upoštevati, nato pa naj od novo ugotovljene vrednosti prizna priglašene stroške. Nadalje še navaja, da naj sodišče določi 8 dnevni paricijski rok, saj je le-ta v delovnih sporih znaša 8 in ne 15 dni. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene, saj navedena vrednost spornega predmeta ni očitno prenizka. Poleg tega pa tudi ni nastalo vprašanje glede stvarne pristojnosti ali revizije. Samo podrejeno opozarja na dejstvo, da je bilo vloženih več kot 500 tožb, v katerih so tožeče stranke temelj zahtevka utemeljevale z enakimi oziroma bistveno enakimi navedbami in pravnimi stališči, zaradi česar je tožena stranka v vseh zadevah podala glede temelja vsebinsko enak odgovor na tožbo. Postopki so bili nato neformalno prekinjeni do rešitve vzorčne zadeve pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, opr. št. Up-919/2010 z dne 8. 11. 2012, pravdni stranki pa do trenutka procesne rešitve tudi nista opravljali nobenih drugih pravdnih dejanj. Zato bi bilo priznanje višjih stroškov toženi strani v nasprotju z določbo ZPP, da se priznajo le potrebni pravdni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ko je nagrado za postopek odmerilo v višini 136,50 EUR, po tar. št. 3100 in z uporabo količnika 1,3. Priznalo pa je tudi pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, skladno s tar. št. 6002. Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo potem, ko je tožnica v soglasju s toženo stranko umaknila tožbo.

Tožnica je v tožbi postavila opisni tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači med plačo, obračunano ob upoštevanju 100% osnove, določene v Zakonu o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 19/1997; ZZDODP), in plačo, ki ji je bila dejansko v spornem obdobju obračunavana in izplačevana. V tožbi je za sporno obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2007 navedla količnik plače, ki ga je imela v tem obdobju ter višino osnove po ZZDODP in 80% od te osnove. Ker iz podatkov v tožbi ni bilo mogoče ugotoviti višine vtoževane razlike, saj tožnica k tožbi tudi ni predložila plačilnih list za sporno obdobje, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo vrednost spornega predmeta, kot ga je tožnica opredelila v tožbi, to je 2.010,00 EUR. V primeru, ko je zahtevek postavljen opisno in gre za neocenljive zahtevke, saj iz podatkov v spisu ne izhaja višina tožbenega zahtevka, je potrebno uporabiti drugi odstavek 22. člena ZOdvT in določiti vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR. Ta znesek pa se lahko v skladu s citirano določbo 2. odstavka 22. člena ZOdvT zviša ali zniža. Glede na vrednost spora 2.010,00 EUR, je sodišče prve stopnje nagrado za postopek v skladu s Prilogo - višina nagrad s količnikom 1,0 in tar. št. 3100 iz Tarife pravilno prisodilo v znesku 136,50 EUR, oziroma skupaj z materialnimi stroški v višini 20,00 EUR v skupnem znesku 156,50 EUR.

Ker je bila vrednost spornega predmeta spremenjena šele po vložitvi odgovora na tožbo s prvo pripravljalno vlogo tožnice z dne 10. 9. 2009, po vložitvi te pripravljalne vloge sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati vrednosti spora za nazaj, saj se glede na okoliščine tega primera, ko višine tožbenega zahtevka ni bilo mogoče ugotoviti na podlagi podatkov v tožbi, tudi stroški za postopek tožene stranke odmerijo glede na opisni zahtevek. Pri tem je pomembno tudi to, da je tožena stranka razpolagala z vsemi podatki za izračun višine vtoževane razlike v plači, pa teh podatkov ni predložila k prvemu predlogu za določitev vrednosti spora. Zato sodišču prve stopnje glede na zgoraj navedeno, ko samo ni moglo ugotoviti vrednosti spora, ni bilo treba upoštevati povsem nesubstanciranega predloga tožene stranke, ki je le pavšalno navajal, da je vtoževana razlika v plači višja od vrednosti, navedene v tožbi.

Po spremembi tožbe tožena stranka tudi ni imela dodatnih stroškov postopka, razen podanega soglasja k umiku tožbe in neutemeljenega predloga za ponovno določitev vrednosti spornega predmeta, zato ji po vložitvi pripravljalne vloge tožnice z dne 10. 9. 2010 niso nastali dodatni stroški postopka, ki bi se lahko vrednotili po zvišani vrednosti predmeta spora.

Zaradi navedenega sodišču prve stopnje ni bilo treba upoštevati niti prvega predloga tožene stranke za določitev prave vrednosti predmeta spora, kar je tožena stranka predlagala istočasno z vložitvijo odgovora na tožbo, niti drugega predloga za določitev vrednosti predmeta spora z dne 4. 1. 2013, saj je bila ta vrednost razvidna iz spremembe tožbe. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP oziroma 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33I/1991, s spremembami; Ustava RS).

Po 29. členu ZDSS-1 lahko sodišče v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi osemdnevni rok za njeno izpolnitev. To pa ne pomeni, da glede plačila stroškov postopka ni mogoče določiti (splošnega) petnajstdnevnega parcijskega roka v smislu drugega dostavka 313. člena ZPP. Določba 29. člena ZDSS-1 namreč le dopušča možnost, da delovno sodišče določi krajši, osemdnevni rok.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.