Jedro

Samo dejstvo, da je tožnika nesreča doletela na poti na delo, ni razlog za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Za škodo pri delu in v zvezi z delom odgovarja delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Tudi če bi se štelo, da gre v obravnavani zadevi za nesrečo v zvezi z delom, za škodo ne odgovarja tožena stranka, ker ni izkazana niti njena krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine v znesku 3.000.000,00 SIT. Ugotovilo je, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je padel pri vstopanju v avtomobil na poti od doma v službo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Izčrpno je obrazložilo, da ni razlogov niti za krivdno, niti za objektivno odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prijave poškodbe pri delu z dne 29.5.1996 kot bistvenega dokaza, da se je tožnik poškodoval pri delu in v zvezi z delom. Sodišči sta spregledali 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih in napačno razlagali 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Navaja, da se tožnik ne bi ponesrečil, če ne bi moral tega dne iti v službo. Padec ob odhodu na delo je v vzročni zvezi z njegovim delom, zato ga je tožena stranka obravnavala kot nesrečo pri delu.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili obrazec "Prijava poškodbe pri delu" z dne 29.5.1996, ki ga je tožena stranka naslovila na Zavod Republike Slovenije za zdravstveno varstvo. Zato ni utemeljen revizijski očitek tožeče stranke, da sodišči tega dokaza nista upoštevali. Sodišče prve stopnje ocenjuje navedeno listino na drugi strani sodbe v šestem odstavku, sodišče druge stopnje pa na drugi strani sodbe v tretjem odstavku. S procesnega vidika tu ni nobene kršitve. Tudi materialnopravno je vsebina listine presojena pravilno. Gre za obrazec, ki je namenjen uveljavljanju pravic iz zdravstvenga zavarovanja in sam po sebi ne dokazuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. K razlogom sodb prve in druge stopnje v zvezi oceno prijave poškodbe pri delu je treba dodati, da je v vseh rubrikah obrazca navedeno, da do poškodbe ni prišlo na delu. Opis nastanka poškodbe v rubriki št. 25 se ujema s tožnikovim opisom nesreče, namreč da mu je na poti na delo pri vstopanju v avto spodrsnilo in si je poškodoval zapestje. Ta dokaz je bil ocenjen v obeh sodbah in sta sodišči pravilno presodili, da ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta. To so: škodljivo ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja povzročitelja škode (16. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), nastanek škode (155. člen ZOR), vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo ter odgovornost (154. člen ZOR). Odgovornost je praviloma krivdna, lahko pa je tudi objektivna. V obravnavanem primeru, ko se je tožnik poškodoval zaradi padca pri vstopanju v avto, ni ugotovljeno škodno ravnanje ali opustitev tožene stranke. Tožnik ni navedel, kakšne naj bi bile obveznosti tožene stranke pri tem, oziroma česa tožena stranka ni storila, pa bi morala. Tudi odgovornosti tožene stranke ni. Krivdna odgovornost se sicer predpostavlja (prvi odstavek 154. člena ZOR), toda oškodovanec mora navajati dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil tisti, od katerega terja odškodnino. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja objektivno odgovornost tožene stranke in jo utemeljuje z dejstvom, da je tožena stranka tožnikov delodajalec, tožnik pa se je poškodoval na poti v službo. Ta dejstva pa niso podlaga niti za krivdno, niti za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Objektivna odškodninska odgovornost temelji na uporabi nevarne stvari ali na ukvarjanju z nevarno dejavnostjo (173. člen ZOR). Za škodo odgovarja imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (174. člen ZOR). V obravnavani zadevi vzrok za škodo ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, prav tako ne nevarna dejavnost, s katero se ukvarja tožena stranka. Samo dejstvo, da je tožnika nesreča doletela na poti na delo, pa ni razlog za odškodninsko odgovornost tožene stranke, kot zmotno misli tožeča stranka. Za škodo pri delu in v zvezi z delom odgovarja delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Tudi če bi se štelo, da gre v obravnavani zadevi za nesrečo v zvezi z delom, za škodo ne odgovarja tožena stranka, ker ni izkazana niti njena krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost. Odgovornost za škodo je mogoče naprtiti drugemu samo ob izpolnjenih predpostavkah civilnega delikta. Če te predpostavke niso kumulativno izpolnjene, bremenijo škodne posledice oškodovanca samega, tako kot pri nesrečnem naključju.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.