Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sprememba in razširitev vsebine tožbenega predloga predstavlja spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, četudi tožnik v pravdi ves čas zasleduje isti cilj v smislu uveljavitve določenega materialnopravnega zahtevka, - ali lahko sodišče v pravdnem postopku na podlagi listinskih dokazov ugotavlja dejstva, ki jih pravdna stranka v postopku ne zatrjuje.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1) Ali sprememba in razširitev vsebine tožbenega predloga predstavlja spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, četudi tožnik v pravdi ves čas zasleduje isti cilj v smislu uveljavitve določenega materialnopravnega zahtevka? 2) Ali je sodišče preseglo tožnikove trditve v zvezi z obstojem insolventnosti stečajnega dolžnika v času sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke razpolagalnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) v darilni pogodbi z dne 25. 2. 2010, s katero je tožeča stranka podarila toženi stranki svoj 1/2 solastni delež na nepremičninah z ID znaki 1, 2 in 3 in v tem obsegu dovolila vpis lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo, ter ugotovilo, da je pri teh nepremičninah opravljen vpis lastninske pravice v korist tožene stranke neveljaven (I. točka izreka). Zaradi vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke, je dovolilo izbris lastninske pravice tožene stranke pri navedenih nepremičninah in ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2 celote (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevka za izročitev nepremičnin prostih oseb in stvari (III. točka izreka) in za razveljavitev učinkov zavezovalnega pravnega posla, tj. notarskega zapisa darilne pogodbe SV 129/10 z dne 25. 2. 2010 (IV. točka izreka). Odločilo je še o stroških pravdnega postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in v izpodbijanem delu (I., II., V. in VI. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali sprememba in razširitev vsebine tožbenega predloga predstavlja spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), četudi tožnik v pravdi ves čas zasleduje isti cilj v smislu uveljavitve določenega materialnopravnega zahtevka? in 2) Ali lahko sodišče v pravdnem postopku na podlagi listinskih dokazov ugotavlja dejstva, ki jih pravdna stranka v postopku ne zatrjuje? V utemeljitvi predloga navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališče, da tožnik z večkratnim preoblikovanjem tožbenega predloga ni spremenil tožbe in bi posledično moral toženec vsa dejstva in dokaze, ki bi lahko prišli v poštev glede na 275. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), navesti najpozneje na prvem naroku, torej eno leto pred tožnikovim preoblikovanjem zahtevka v sklepčni tožbeni zahtevek. Predlagatelj meni, da sta nižji sodišči kršili procesno pravilo, da vsebinska sprememba tožbenega predloga pomeni spremembo tožbe, pri tem pa se kot na (edino) odločilno oprli na tožnikov cilj pravde, ki je bil ves čas enak - uveljaviti zahtevek po 275. členu ZFPPIPP. Ob primerjavi prvotnega in spremenjenega tožbenega predloga je razvidno, da so se spremenile pravne posledice (namesto erga omnes razveljavitve je tožnik zahteval razveljavitev inter partes), predmet izpodbijanja (sprva darilna pogodba nato zemljiškoknjižno dovolilo), zahtevek glede zemljiškoknjižnih vpisov pa se je bistveno razširil (k zahtevku za ponovni vpis lastninske pravice je tožnik dodal še zahtevek za ugotovitev neveljavnosti toženčevega vpisa in zahtevek za izbris toženčeve pravice). Do sedaj je Vrhovno sodišče spremembo tožbenega predloga kljub morebiti istemu cilju pravde štelo za spremembo tožbe. Stališča, da bi lahko le isti cilj pravde pomenil, da ne gre za spremembo tožbe, teorija ne zastopa. Tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča se je do sedaj dosledno izrekala, da sta zahtevek za absolutno razveljavitev pravnega posla in paulijanski zahtevek za relativno razveljavitev učinkov pravnega posla dva različna in drugačna zahtevka (prim. odločbe III Ips 67/2014, II Ips 6/2012, II Ips 282/2014, III Ips 99/2014). Ustaljena sodna praksa višjih sodišč pa šteje, da se lahko izbrisni zahtevek uveljavlja le kot kombinacija ugotovitvenega in dajatvenega z dvočlenskim izrekom, odsotnost enega od njiju pa pomeni neutemeljenost zahtevka in ne zgolj formalne pomanjkljivosti, katere odprava bi pomenila zgolj popravo tožbe (VSL II Cp 2110/2015, VSL I Cp 3460/2014, VSL I Cp 1445/2012, VSL I Cp 98/2011). Presoja, da v obravnavani zadevi ne gre za spremembo tožbe, tako odstopa od ustaljene sodne prakse. Vprašanje, ali gre za spremembo tožbe, bi lahko bilo odločilnega pomena, saj bi moralo sodišče v tem primeru najprej odločiti, ali bo spremembo dopustilo, tožencu pa dati primeren rok za izjavo oziroma obravnavati toženčeve navedbe in dokaze, ki so predstavljali odziv na preoblikovan, sklepčen paulijanski zahtevek. Glede drugega predlaganega vprašanja pa navaja, da je po stečajnem pravu posebna predpostavka za uveljavitev paulijanskega zahtevka obstoj dolžnikove insolventnosti v času sklenitve izpodbijanega posla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi bil tožnik ob sklenitvi posla insolventen, saj naj bi bil tedaj kot solidarni porok po pogodbi o dolgoročnem kreditu zadolžen za 300.000,00 EUR, od česar naj bi ostalo neodplačano 296.455,33 EUR; menilo je, da tožnik ob sklenitvi izpodbijane pogodbe svojih obveznosti iz kreditne pogodbe ni mogel poravnati. S temi ugotovitvami je preseglo tožnikove trditve. Tožnik ni trdil, da je bil v času sklenitve izpodbijane pogodbe insolventen, temveč je le predložil listine, ne da bi konkretno pojasnil, kaj z njimi dokazuje. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da dokazne listine ne nadomeščajo trditev in da pravdna stranka z njimi ne izpolni svojega trditvenega bremena (tako denimo odločbe III Ips 136/2015, II Ips 163/2012, II Ips 283/2011 in II Ips 549/2003). Sodišči sta s tem, ko sta ugotavljali dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, kršili razpravno načelo in posegli v toženčevo pravico do izjave in enakega varstva pravic.

4. Predlog je utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo dopustilo.