Jedro

Pogodbeno določilo ni sporno in je le zaveza novega lastnika na podlagi posamezne pogodbe, da bo z novim lastnikom po drugi pogodbi sklenil služnostno pogodbo za uporabo dvorišča zaradi dostopa do javne ceste.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroke pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. štev. 123/8 k.o. S., še posebej je dolžna opustiti hojo in vožnje z vsakršnimi vozili in obračanje z njimi preko dvorišča te parcele, v bodoče pa se ji taka in podobna dejanja prepoveduje, pod 2. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 788,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je z izpodbijano sodbo tožencema v celoti preprečen dostop do njune nepremičnine. Sodba zahteva tudi opustitev obračanja na dvorišču tožnikov, čeprav tega obračanja tožniki ne zatrjujejo, niti ga sodišče ne ugotovi. Zato bi moral biti v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. Toženca pa sicer vozita in hodita preko dvorišča tožnikov za potrebe dostopa do svoje nepremičnine in tega dostopa ne izvršujeta neutemeljeno in v zemljišče tožnikov ne posegata protipravno. Na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11.10.2006, s katero sta toženca kupila svojo nepremičnino, je v 2. členu določeno, da je prodajalec izvedel parcelacijo predmetne parcele tako, da bo stavbišče in funkcionalno zemljišče v lasti kupca, v dvoriščnem delu parcele pa bodo novi lastniki dali služnost prostega dostopa drug drugemu vožnje in hoje. S podpisom te pogodbe je prodajalec, ki je bil v času podpisa pogodbe še vedno lastnik sosednje nepremičnine, tožencema zagotovil služnostno pravico hoje in vožnje po sosednji parceli, ki za njuno nepremičnino predstavlja edini možen dostop. Določbo te pogodbe je potrebno uporabiti tako, kot se glasi, oziroma nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Tako sta toženca to določbo tudi razumela in pogodbo podpisala v dobri veri, da je s pogodbo pravno urejena tudi služnost. Tak zapis jima je kot pravnima laikoma, ob zagotovilu prodajalca, da je pogodbo pisal pravnik, zadostoval in sta bila prepričana, da sta s parcelo kupila tudi pravico uporabljati pot po sosednjem zemljišču. Logično je, da toženca nepremičnine brez dovoza ne bi kupila. Da je služnost določena in ustanovljena, je prodajalec tožencema večkrat ustno zagotavljal in to služnost dokazoval tudi z gradbenim dovoljenjem. Na enak način je bila obravnavana služnost tožencev predočena tudi tožnikom v pogodbi z dne 21.11.2006. Samo zaradi pomanjkanja pisne oblike – vknjižbenega dovoljenja služnosti tožniki ne morejo zahtevati opustitve voženj in hoje preko njihovega zemljišča. S tem bremenom so se tožniki tudi strinjali in ga prevzeli. Sodišče prve stopnje je zgolj iz formalnih razlogov, ker služnost ni vknjižena v zemljiško knjigo, tožnikom priznalo absolutno varstvo njihove lastnine. Tožniki več kot očitno zlorabljajo svoj položaj in s tem kršijo enega osnovnih načel Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o prepovedi zlorabe svojih pravic. Vse navedeno bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je prepoved obračanja zahtevala že s tožbo in temu delu tožbenega zahtevka tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni oporekala. Ko mu prvič oporeka sedaj v pritožbi, ne da bi poprej izkazala, da tega ni mogla storiti že v postopku na prvi stopnji, je to nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

V 2. členu kupoprodajne pogodbe z dne 11.10.2006 (priloga B 15) in enako kupoprodajne pogodbe z dne 21.11.2006 (priloga B 1) je povprečno razumnemu človeku nedvoumen in razumljiv zapis, da bodo na dvoriščnem delu parcele do Kidričeve ceste dali novi lastniki drug drugemu služnost prostega dostopa vožnje in hoje. Navedeno določilo pogodb ni sporno in je le zaveza novega lastnika na podlagi posamezne pogodbe, da bo z novim lastnikom po drugi pogodbi sklenil služnostno pogodbo za uporabo dvorišča zaradi dostopa do javne ceste. Zato za razumevanje tega pogodbenega določila ni potrebna uporaba določb o tolmačenju nejasnih pogodbenih določil. V kolikor pa ob podpisu pogodbe iz priloge B 15 tožencema ni bila znana določba 1. odstavka 215. člena SPZ, da nastane služnost na podlagi pravnega posla z vpisom te služnosti v zemljiško knjigo, pa gre nepoznavanje prava njima v škodo, saj od kogentnih zakonskih določb zaradi njihovega nepoznavanja ni možno odstopati. Dejstvo je, da, kot pravilno ugotovi in s prepričljivimi razlogi utemelji že sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala pravnega naslova za očitano poseganje v nepremičnino tožnikov, v posledici česar je bilo skladno določbi 99. člena SPZ tožbenemu zahtevku ugoditi.

Da bi z v tej pravdi vtoževano terjatvijo tožniki zlorabljali svojo pravico do lastnine, ni podlage, da bi sledili pritožbenim trditvam. Tožniki zgolj ščitijo svojo lastninsko upravičenje do prepovedi posegov v njihovo nepremičnino na podlagi 99. člena SPZ in ne kratijo tožencema nobene pravice, ki bi jima šla bodisi na podlagi zakona ali drugega predpisa, bodisi po sodni odločbi, bodisi po pogodbi.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitve, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek za odgovor na pritožbo za to pravdo ni bil potreben.