Jedro

Sporna škoda je nastala med trajanjem prevoza, na prikolici, ki je bila kot prevozno sredstvo navedena na mednarodnem tovornem listu. Okoliščina, ali je bila prikolica v trenutku nastanka škode fizično pripeta na vlečno vozilo ali ne, zato ni odločilna. Z zavarovalno pogodbo je bila krita tudi vtoževana škoda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 12.123,13 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo“.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka v znesku 2.543,58 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske škode v znesku 12.123,13 EUR iz naslova vrednosti ukradenega blaga, ker za dejanski primer ni bilo podano zavarovalno kritje. Do kraje namreč ni prišlo med vleko priklopnika z vlečnim vozilom, temveč je bil v trenutku, ko je prišlo do kraje, prevoz prekinjen in priklopnik fizično ločen od vlečnega vozila.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Meni, da je zaključek sodišča, da naj bi prišlo do prekinitve prevoza, arbitraren. Pojma prekinitve prevoza namreč ne pozna niti zakon oziroma Konvencija CMR niti zavarovalna pogodba niti splošni pogoji. Sodišče bi se glede pojma prevoza moralo opreti na materialno pravo. Odločitev pomeni kršitev materialnega prava, zaradi arbitrarnosti pa tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka ZPP. V zavarovalnih pogojih je bilo zapisano, da zavarovatelj povrne zavarovancu vse zneske, ki jih je dolžan plačati kot odškodnino za škodo iz prevozniške odgovornosti, razen če je podana izključitev zavarovalnega kritja po 3. členu Splošnih pogojev. V predmetni zadevi ni bil podan noben od razlogov za izključitev kritja. CMR konvencija določa, da prevoznikova odgovornost traja od prevzema blaga do njegove izročitve in sicer ne glede na to, ali je prevoz »prekinjen« ali ne. Dejstvo je, da pri daljših prevozih vedno prihaja do prekinitev. Do enake razlage pridemo ob upoštevanju smisla zavarovanja odgovornosti. Če bi zavarovalno kritje prenehalo vsakič, ko je prevoz prekinjen, v takem zavarovanju ne bi bilo nobenega smisla. Predmet zavarovanja po zavarovalni pogodbi se razteza tudi na vsakokratno prikolico.

Pritožba je utemeljena.

Iz neprerekanih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je G.Š., delavec tožeče stranke, 23.10.2009 v T. začel prevoz tovora testenin v F. V mednarodnem tovornem listu št. 1 je bila kot pošiljatelj blaga navedena italijanska družba, prejemnik francoska družba, na voznem listu pa sta bila navedena tako registrska številka vozila kot registrska številka polpriklopnika. Zaradi obveznega tedenskega počitka je tovor pripeljal na zavarovan parkirni prostor v D., kjer je odpel polpriklopnik in se samo s tovornjakom odpeljal na sedež tožeče stranke. Naslednji dan je bilo ugotovljeno, da je bil polpriklopnik s tovorom testenin z zavarovanega parkirišča ukraden. Tožeča stranka je naročniku prevoza plačala odškodnino, ki jo v predmetni pravdi na podlagi sklenjenega zavarovanja prevozniške odgovornosti uveljavlja od tožene stranke. Za tak zahtevek je aktivno legitimirana. Po stališču sodišča prve stopnje pa je bil prevoz v času, ko je bil priklopnik fizično ločen od vlečnega vozila, prekinjen, zato ni podano zavarovalno kritje. Pri tem se je sklicevalo na polico, v kateri je bilo navedeno, da je zavarovana tudi vleka vsakokratne prikolice zavarovanca, do škodnega dogodka pa ni prišlo med vleko.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je taka razlaga zavarovalne pogodbe napačna. Sestavni del zavarovalne pogodbe so Splošni pogoji za zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu (v nadaljevanju Splošni pogoji). Po določbi 1. člena Splošnih pogojev mora biti prevoz opravljen s prevoznim sredstvom, določenim v polici, pri čemer mora biti v primerih, ko lahko tovorno vozilo vleče vsakokratno (torej ne samo točno določeno), prikolico to v polici izrecno navedeno. V tem kontekstu je v polici, v zvezi s katero teče ta pravda zapisano, da je zavarovana tudi vleka vsakokratne prikolice. Obseg kritja določa 2. člen Splošnih pogojev in sicer mora pri mednarodni odgovornosti prevoznika zavarovatelj zavarovancu plačati vse tiste zneske, ki jih je zavarovanec dolžan plačati kot odškodnino za škodo iz prevozniške odgovornosti v mednarodnem cestnem prevozu, za katero je odgovoren po določbah Obligacijskega zakonika, Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu in Konvencije o pogodbah za mednarodni prevoz blaga po cesti. Ker prevoznik odgovarja za popolno ali delno izgubo tovora, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve (17. člen Konvencije o pogodbah za mednarodni prevoz blaga po cesti), ni dvoma, da je do škode prišlo v času trajanja prevoza.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je razlaga sodišča prve stopnje, da določilo police „vleka vsakokratne prikolice zavarovanca“ pomeni, da je krita samo škoda, ki nastane v času, ko je prikolica fizično pripeta na tovorno vozilo, zmotna. Glede na vsebino 2. točke 1. člena Splošnih pogojev je namreč namen takega zapisa v razširitvi zavarovanja na katerokoli prikolico zavarovanca (za razliko od primerov po prvi alineji, ko je zavarovana samo točno določena prikolica). Sporna škoda je nastala med trajanjem prevoza, na prikolici, ki je bila kot prevozno sredstvo navedena na mednarodnem tovornem listu. Okoliščina, ali je bila prikolica v trenutku nastanka škode fizično pripeta na vlečno vozilo ali ne, zato ni odločilna. Z zavarovalno pogodbo je bila krita tudi vtoževana škoda.

V zvezi z višino zahtevka je tožena stranka ugovarjala, da ta ni izkazana, saj naj iz računa A. spa ne bi bilo razvidno, da gre dejansko za plačilo testenin, poleg tega je bila naročnik prevoza družba P. spa. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo (te ugotovitve niso bile prerekane), da je bil naročnik prevoza A. spa, da je iz predloženih računov razvidno, da se nanašajo na predmetni prevoz, da je družba A. plačala družbi P. vrednost ukradenih testenin, nato pa je ta znesek zaračunala tožeči stranki, ki ga je na podlagi izvedenih kompenzacij dejansko plačala. Ugovor tožene stranke v zvezi z izkazanostjo višine terjatve se zato izkaže za neutemeljenega. Drugih ugovorov glede višine zahtevka tožena stranka ni podala. Podala je le še ugovor na podlagi 3. člena Splošnih pogojev in sicer je zatrdila, da naj bi bil tovor ukraden zaradi hude malomarnosti tožene stranke, ki naj bi zapustila tovor za par dni, ne da bi poskrbela za varnost. Med postopkom se je izkazalo, da je tožeča stranka tovor pustila na zavarovanem parkirnem mestu, najetem prav v ta namen, zato z le pavšalnim ugovorom tožena stranka ne more uspeti.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zahtevku ugodilo (5 alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v celoti, zato ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Ti znašajo skupaj 2.543,58 EUR (sodne takse v znesku 846 EUR, stroški zastopanja po tar.št. 3100, 3102, 6002 (dvakrat) in 3210, vse povečano za DDV na odvetniške storitve, v skupnem znesku 1.438,10 EUR, prevozni stroški v znesku 99 EUR, pričnine v znesku 40,48 EUR in stroški prevajanja v znesku 120 EUR)