Jedro

Toženec je bil na račun uporabe celotne nepremičnine obogaten. Korist, ki mu je s tem nastala, je predmet tožničinega zahtevka, vendar le v okviru njenega prikrajšanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „1. Toženec A. Č. je dolžan plačati tožnici L. V. Š. v roku 15 dni znesek 3.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 960,00 EUR od 1.1.1999 dalje do vključno 14.3.2002, od zneska 960,00 EUR od 1.1.2000 dalje do vključno 7.3.2003, od zneska 960,00 EUR od 1.1.2001 dalje do vključno 8.8.2004, od zneska 960,00 EUR od 1.1.2002 dalje do vključno 14.11.2006. Zahtevek tožeče stranke se zavrne za plačilo zneska 4.233,57 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.058,39 EUR od 1.1.1999 dalje, od zneska 1.058,39 EUR od 1.1.2000 dalje, od zneska 1.058,39 EUR od 1.1.2001 dalje in od zneska 1.058,39 EUR od 1.1.2002 dalje ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 960,00 EUR od 15.3.2002 dalje do plačila, od zneska 960,00 EUR od 8.3.2003 dalje do plačila, od zneska 960,00 EUR od 9.8.2004 dalje do plačila in od zneska 960,00 EUR od 15.11.2006 dalje do plačila.

2. Pravdni stranki sami nosita stroške postopka.“ Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu, potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati v roku 15 dni 6.957,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in od datumov kot so razvidni iz izreka sodbe; višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 1.115,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in od datumov kot so razvidni iz izreka sodbe) je zavrnilo, in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.189,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti ugodilnemu delu sodbe se toženec pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer drugemu sodniku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti - razlogi sodbe so nejasni, poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Navaja, da je sodišče zagrešilo več bistvenih napak, zaradi katerih toženec ne verjame v nepristranskost in zakonitost odločanja sodišča. Tako npr. je toženec ves čas ugovarjal zahtevku tudi po temelju, ni res, da predstavljata le oba objekta skupaj funkcionalno celoto, stara hiša in prizidek sta namreč dve samostojni funkcionalni celoti, kot so ugotovili vsi izvedenci, pa tudi sodišče samo na ogledu. Tožnica tudi ni nikoli poskušala normalno priti in uporabljati hiše, temveč je vseskozi le nagajala. Tudi ni res, da naj bi toženec na naroku zatrjeval, da hiše in prizidka ni mogoče razdeliti v dve stanovanjski enoti. Sodišče je slepo sledilo izpovedbam moža in sina tožnice, vsi trije pa so izpovedovali kot eno, očitno so bili vnaprej dogovorjeni. Toženčeve izpovedbe in izpovedbe njegovih prič, pa niso nič štele. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ne obstajajo pogoji neupravičene obogatitve. V obravnavanem obdobju toženec ni prebival v sporni nepremičnini, ampak v prizidku, ki sta ga z ženo sama zgradila. V ničemer torej ni bil obogaten. Pa tudi če bi bil (pa ni), je izračun „koristi – najemnin“ po izvedencih nerealen in neživljenjski. Kot rečeno, tožnica ni imela nikoli namena uporabljati objekt. Na sporni lokaciji se nepremičnine ne prodajajo in ne kupujejo, kar so ugotovili vsi izvedenci, še manj se dajejo v najem.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodba ima razloge o tistih dejstvih, ki so odločilni za razsojo v tej zadevi, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju sama s seboj, niti z listinami, ki so v spisu. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je toženec zahtevku ugovarjal tudi po temelju in ima sodba o tem, zakaj je njegov ugovor neutemeljen, obširne razloge. Sicer pa je toženec sam v odgovoru na tožbo in tudi še kasneje, izrecno zapisal, da prereka tožbeni zahtevek (zgolj) po višini. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pač pa je pri svoji odločitvi delno napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je imel toženec ves (sporni) čas v posesti celotno nepremičnino, tako prvotni objekt – počitniško hišo kot prizidek, pri čemer je tožnici kot solastnici do 1/2, izvrševanje soposesti na tej nepremičnini preprečeval in jo izključeval od njene souporabe (1. odstavek 14. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). Glede prizidka pritožbeno sodišče še pripominja, da vlaganja enega solastnika v solastno nepremičnino brez izrecnega dogovora, da se bodo zaradi vlaganj spremenili solastninski deleži, ne morejo predstavljati pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (20. člen ZTLR). Zato ni mogoče govoriti o izključni lastnini toženca na prizidanem delu. Dokazna ocena v zvezi z izključevanjem tožnice od souporabe solastne nepremičnine in o tem, da je toženec v spornem obdobju souporabljal tudi prvotni objekt – počitniško hišico (in ne samo prizidek), je prepričljiva in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanjo (str. 6 sodbe). Tudi ni bistveno, ali stara hiša in prizidek predstavljata funkcionalno celo ali ne. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je tožnica želela (so)uporabljati nepremičnino in je to od toženca tudi zahtevala. Pavšalna pritožbena navedba, da temu ni tako, da je le vseskozi nagajala in o slepem sledenju sodišča izpovedbam tožnice in njenim pričam, prepričljive dokazne ocene ne more izpodbiti.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi nezmožnosti (so)uporabe njej solastne nepremičnine podano tožničino prikrajšanje, toženec pa je bil na račun uporabe celotne nepremičnine, pri čemer ni odločilno, ali je tudi staro hišo uporabljal v celoti ali le v določenem obsegu, obogaten. Korist, ki mu je s tem nastala, je predmet tožničinega zahtevka, vendar le v okviru njenega prikrajšanja (219. člen v zvezi z 210. členom Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Potrebno je ugotoviti, za koliko je bil toženec obogaten. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso upravičeno sklicevalo na višino tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivno merilo višine obogatitve. Toženec je namreč nepremičnino uporabljal kot vsakodnevni bivanjski prostor, torej kot svoje stanovanje. Vendar pa ni nujno, da je bilo tudi prikrajšanje tožnice enako obogatitvi toženca. Kot rečeno, pa gre tožnici zahtevek le v okviru njenega dejanskega prikrajšanja. V naravi sporna nepremičnina predstavlja počitniško hišico (s prizidkom) z zemljiščem v površini 226 m2. Tožnica je le pavšalno zatrjevala (na izrecno vprašanje sodnice), da bi se v sporno nepremičnino vselila; da ima že tako velike otroke, da bi lahko živeli v sporni nepremičnini; da bi nepremičnino oddala v najem (list. št. 92). Vendar tega, da bi počitniško hišico (v spornem obdobju) uporabljali kot stanovanjske prostore, ona ali njeni otroci, niti da bi jo oddala v najem kot stanovanjske prostore (ob tem, da je upravičena do souporabe le do 1/2), ni prav z ničemer izkazala. Ostaja torej dejstvo, da ji je bila preprečena souporaba počitniškega objekta (z vrtom). Za ugotovitev takšnega prikrajšanja pa uporaba metode z ugotavljanjem tržne najemnine enakovredne nepremičnine, ki se uporablja kot stanovanje, ni primerna. Ker pa bi se denarni znesek tožničinega prikrajšanja iz tega naslova (občasna souporaba počitniškega objekta) zelo težko ugotavljal, je pritožbeno sodišče ob uporabi 216. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP samo ocenilo takšno prikrajšanje tožnice, in sicer na 80,00 EUR mesečno (izvedenec je sicer ocenil njeno prikrajšanje, če bi šlo za souporabo stanovanjskih prostorov, na 145,00 EUR mesečno), za štiri leta torej 3.840,00 EUR. Nedvomno je toženca šteti kot nepoštenega posestnika oziroma za nepoštenega pridobitelja koristi, zato gredo tožnici zamudne obresti že od dneva, ko je toženec pridobil korist (214. člen ZOR). Upoštevaje omejitev teka obresti (glej obrazložitev 3. odstavka str. 9 sodbe), je torej toženec dolžan tožnici plačati skupaj 7.680,00 EUR (dvojno glavnico).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, ko je tožnica sedaj uspela s približno polovico svojega tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v to odločitev in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je torej pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), pri čemer je sledilo obliki izreka sodbe sodišča prve stopnje, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v preostalem nespremenjenem delu, sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih pravdni stranki nista priglasili.