Jedro

Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, in sicer kot očitno neutemeljeno. V izreku odločbe je tudi odločeno, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje osebe iz 1. točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1. točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo odstrani v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka.

2.V obrazložitvi odločbe tožena stranka pravi, da je prosilec je dne 25. 7. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 7 2025 je prosilec navedel, da je arabske narodnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Izvorno državo je zapustil približno pred enim letom zaradi revščine, boljšega življenja in brezposelnosti. Prosilec je v začetku osebnega razgovora ponovil svoje osebne podatke. Iz Alžirije je potoval legalno do Turčije Iz Turčije je nato odšel preko Bolgarije v Srbijo. Nato je odšel preko Bosne in Hercegovine na Hrvaško in nato je pot nadaljeval do Slovenije. Končal je devet razredov osnovne šole. Uspešno je opravil usposabljanje za elektroinštalaterja V izvorni državi je opravljal priložnostna dela.

3.Prosilec je v nadaljevanju povedal, da ni služil vojaškega roka in ni prestajal zaporne kazni niti ni bil član nobene politične stranke. V izvorni državi ima še očeta, mater, dva brata in dve sestri.

4.Uradna oseba je prosilca seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav. Prosilec je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine. V Alžiriji je zaslužek zelo slab. Zaslužil je štiri do pet evrov na dan. Priložnostno je bil zaposlen kot elektroinštalater. Njegov delodajalec je spoznal nekega privatnika in dogovorila sta se, da bosta utajila plačilo davkov. Ta privatnik je imel lažno in neregistrirano podjetje. Pri utaji davkov sta ga prosila, naj sodeluje na način, da mu na njegov bančni račun začasno nakažejo denar. Finančna služba je ugotovila goljufijo utaje davkov in podjetnika so obsodili na 15 letno zaporno kazen. Prosilec s pristojnimi organi ni želel sodelovati zaradi strahu, da bi ga priprli in obsodili na zaporno kazen, ker je sodeloval pri utaji davkov. Prav tako ni želel sodelovati s policijo iz razloga, ker bi lahko ugotovili, da se izogiba služenju vojaškega roka.

5.Prosilec je v nadaljevanju opisal dogodek, ki se mu je zgodil dva meseca po tem, ko so pristojni organi ugotovili utajo davkov. Zgodil se je v kavarni, kjer so lastniki kavarne strankam preprodajali droge. V lokalu je imel spor s sinovi lastnika kavarne. Prišlo je do pretepa. Še isti dan, ko se je zvečer vračal domov, so ga ponovno napadli in pretepli. Ker poškodbe niso bile preveč hude, ni poiskal zdravniške pomoči niti ni poiskal pomoč pri policiji. Po napadu je še prejemal grožnje približno 15 do 20 dni. Iz tega razloga se je odločil, da zapusti izvorno državo. Uredil si je ponarejeno vizo za Turčijo in zapustil izvorno državo. Ker ima nečaka na carini in strica, ki je zaposlen kot policist na letališču, je lahko legalno brez težav, zapustil izvorno državo. Prosilec je pojasnil, da so se njegove težave začele leta 2024, predhodno ni imel v izvorni državi nobenih težav.

6.Tretji razlog da je zapustil izvorno državo, je izogibanje služenju vojaškega roka. Ne želi služiti vojaškega roka, ker je pridobil informacije od znancev, ki so bili že na služenju vojaškega roka, da niso bili zadovoljni. V vojski lahko namreč zaslužiš le 30 evrov na mesec. Lahko te tudi napotijo na služenje vojaškega roka na kakšno hribovito območje.

7.Prosilec je v nadaljevanju povedal, da je dobil že tri vabila, s katerimi je bil pozvan k služenju vojaškega roka, a se na ta vabila ni odzval. V Alžiriji se služi vojaški rok eno leto. Če se ne odzoveš vabilu, te lahko obsodijo na dvomesečno zaporno kazen. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji. Prosilec je bil pozvan da pojasni, iz katerega razloga ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Prosilec je povedal, da je imel v Bolgariji težave, ker so ugrabili dva državljana Maroka.

8.Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je prosilec odgovoril, da so ga hrvaški policisti pretepli in mu odvzeli telefon in vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Na vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil v izvorno državo, je prosilec odgovoril, da bi ga pristojni organi zaradi sodelovanja pri utaji davkov in zaradi izogibanja služenju vojaškega roka, lahko obsodili na zaporno kazen.

9.Na podlagi tega tožena stranka izpeljuje, da je prosilec navedel, da je zapustil izvorno državo zaradi štirih razlogov: iz ekonomskih razlogov (revščine in brezposelnosti); zaradi sodelovanja pri kaznivem dejanju utaje davkov; zaradi spora z osebami, ki mu zdaj grozijo, da ga bodo ubile; zaradi izogibanja služenju vojaškega roka.

10.Pri osebnem razgovoru dne 22. 9. 2025 je prosilec navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine. V Alžiriji je zaslužek zelo slab. Zaslužil je štiri do pet evrov na dan. Pristojni organ pojasnjuje, da iz prosilčevih navedb glede slabe finančne situacije ne gre razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama gospodarske družbe, itd.) na podlagi zakonsko določenih razlogov preganjanja (rase, vere, narodnosti političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini), kakor tudi ne, da bi njegova ekonomska stiska bila rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec je namreč v postopku dejal, da je v Alžiriji opravljal občasna dela kot elektroinštalater. Iz tega izhaja, da mu je bil dostop do trga dela nedvomno omogočen. V konkretnem primeru torej ne gre zaključiti, da bi bili proti prosilcu, na podlagi zakonsko določenih elementov preganjanja, usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice, saj je prosilec dejansko dostopal do trga dela ter zanj tudi prejemal plačilo; četudi je to bilo po njegovi lastni subjektivni presoji prenizko, pa prosilec z ničemer ni izkazal, da bi slednje bil odraz namernih diskriminatomih ali škodoželjnih ukrepov s strani državnih akterjev. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja, da z vidika presoje o obstoju razlogov preganjanja, kot tudi resne škode, v okviru postopka mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost prosilca, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite.

11.Prosilec je izvorno državo zapustil zaradi finančne stiske, ki ga je privedla v sodelovanje pri kaznivem dejanju utaje davkov. Pristojni organ ugotavlja, da izjave prosilca, da je sodeloval pri kaznivem dejanju utaje davkov zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, kažejo, da razlogi za njegove težave izvirajo iz kriminalne dejavnosti, ne pa iz katerega koli zakonsko varovanega razloga po ZMZ-1 (rase, vere narodnosti, političnega prepričanja pripadnosti določeni družbeni skupini, ali razlogov resne škode). Takšni razlogi ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite.

12.Pristojni organ pripominja, da iz 56. točke Priročnika Urada visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) izhaja, da je treba preganjanje razlikovati od kaznovanja za kršitve splošnega prava. Osebe, ki bežijo pred kazenskim pregonom oziroma pred kaznijo za tako kršitev, običajno niso begunci. Treba je vedeti, da je begunec žrtev - ali potencialna žrtev - krivice, ne pa ubežnik pred pravico.

13.Dogodka, ko so ga osebe fizično napadle, in pri katerem je utrpel telesne poškodbe, ni prijavil policiji niti ni prijavil groženj s smrtjo, ki jih je prejemal po fizičnem napadu. Kot razlog za neprijavo je prosilec navajal strah, da bi ga lahko organi pregona kaznovali zaradi sodelovanja pri kaznivem dejanju utaje davkov ter zaradi izogibanja obveznemu služenju vojaškega roka. Po prosilčevih navedbah je izvorno državo zapustil približno 15 do 20 dni po prejemu groženj s smrtjo. Prosilec v postopku ni izkazal, da bi bil napad motiviran na katerekoli zakonsko opredeljen razlog (rasa, narodnost, vera, politično prepričanje ali pripadnosti določeni družbeni skupini). Ugotovljeno je bilo, da gre za zasebni spor, za katerega država nudi zaščito, prosilec pa te zaščite in poskušal uveljavljati. Prosilec se je zaščiti države (policije) celo zavestno izognil, saj se je zavedal, da bi moral zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje pranja denarja kazensko odgovarjati tudi sam, vendar to njegovega neukrepanja ne opravičuje.

14.Domnevne grožnje s strani lastnikov lokala predstavljajo zasebno kaznivo dejanje nedržavnih subjektov. Prosilec pa ni izkazal da bi se za zaščito obrnil na pristojne organe v izvorni državi, ali da ti organi ne bi bili sposobni ali pripravljeni nuditi zaščite pred takšnim ravnanjem. V obravnavanem primeru prosilec ni storil nobenega koraka, da bi preveril možnost države, da mu nudi zaščito, niti ni izkazal, da bi policija ali drugi organi pregona odklonili ukrepanje. Sam strah pred morebitno kazensko odgovornostjo zaradi domnevnih kaznivih dejanj, ne predstavlja objektivno utemeljenega razloga za opustitev prijave napada.

15.Pristojni organ nadaljnje ugotavlja, da je prosilec zapustil izvorno državo 15 do 20 dni po prejemu zadnjih groženj, kar že kaže na to, da se ni nahajal v neposredni nevarnosti. Tak časovni zamik praviloma kaže na to da grožnje niso bile tako resne, da bi terjale takojšen beg iz izvorne države. Prosilec pa tudi ni poskušal spremeniti kraja bivanja ali poiskati druge oblike zaščite znotraj države.

16.Prosilec je v postopku priznanja mednarodne zaščite tudi navajal, da je zapustil izvorno državo zaradi obveznosti služenja vojaškega roka. Po presoji pristojnega organa taka okoliščina ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj obvezno služenje vojaškega roka spada v okvir suverenih pravic vsake države in organizacije oboroženih sil.

17.Pristojni organ se je ob presoji prosilčevih razlogov uvodoma oprl na Poročnik Urada visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki v 167. točki določa, da je v državi, kjer je vojaška služba obvezna, zavrnitev služenja pogosto po zakonu kazniva; še več: ne glede na to, ali je služenje obvezno, se dezerterstvo vedno obravnava kot kaznivo dejanje. Kazenske sankcije so v različnih državah različne ter se običajno ne obravnavajo kot preganjanje. Strah pred kazenskim pregonom in sankcijami zaradi dezerterstva ali izmikanja vpoklicu sama po sebi ne tvorita strahu pred preganjanjem. Vendar pa dezerterstvo, oziroma izmikanje vpoklicu po drugi strani ne izključujeta osebe kot begunca ter je tako oseba lahko dezerter ali se izmika vpoklicu obenem tudi begunec. Nadalje Priročnik v 168. točki navaja, da oseba vsekakor ni begunec, če je njen edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi odpor do vojaške službe ali strah pred borbo. Dezerter ali oseba, ki se izmika vojaški službi, lahko velja za begunca, če dokaže, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek, in sicer zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Isto velja, če oseba dokaže, da se utemeljeno boji preganjanja neodvisno od kaznovanja za dezerterje (169. točka). Priročnik nato v 170. točki navaja, da obstajajo tudi primeri, ko je lahko že obveznost služenja vojaškega roka edini razlog za prošnjo za begunski status, na primer, če oseba dokaže da bi morala med služenjem sodelovati v vojaških akcijah, ki nasprotujejo njenemu iskrenemu političnemu, verskemu ali moralnemu prepričanju oziroma tehtnim razlogom ugovora vesti. Odklonitev služenja vojaškega roka ni samostojen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Lahko pa je pomemben element, če skupaj z drugimi dejstvi kaže, da bi bila oseba zaradi tega preganjana zaradi političnega ali verskega prepričanja, da bi morala sodelovati v nezakonitih dejanjih (npr. vojni zločini), ali da bi bila kazen za odklonitev nesorazmerna ali nečloveška.

18.Obveznosti, ki izhajajo iz zakonodaje prosilčeve izvorne države, se same po sebi ne štejejo za preganjanje, razen če bi prosilec izkazal, da bi bil pri tem izpostavljen nečloveškemu ravnanju nesorazmernim kaznim ali drugim dejanjem, ki bi pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic, tega pa prosilec v postopku ni izkazal. Navedbe prosilca, da ne želi služiti vojaškega roka, ker je pridobil informacije od znancev, ki so bili že na služenju vojaškega roka, da niso bili zadovoljni, da lahko v vojski zaslužiš le 30 evrov na mesec in da te lahko napotijo na služenje vojaškega roka na kakšno hribovito območje, so splošne in subjektivne, brez konkretnih podatkov, ki bi kazali na kakršnokoli obliko preganjanja ali resne škode. Prosilčev motiv, zaradi katerega ni želel služiti vojske, je v osnovi ekonomski, saj bi tam premalo zaslužil. Prav tako ni izkazano, da bi bila kazen zaradi odklonitve služenja vojaškega roka v izvorni državi prosilca nesorazmerna, nečloveška ali diskriminatorna niti da bi bila v nasprotju z mednarodnimi standardi človekovih pravic.

1.Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali z razlogi resne škode. Po stališču pristojnega organa ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država prosilca ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave v konkretnem primeru niso takšne narave, da bi predstavljale trajno ali sistematično kršenje človekovih pravic. Upoštevaje navedeno prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

2.Pristojni organ nadalje ugotavlja, da prosilec prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 določila kot varno izvorno državo. Tožena stranka nato ponavlja, da razlogov za občutek ogroženosti prosilec v izvorni državi nima. Po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija, za prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

3.Tožena stranka na koncu odločbe še pravi, da na podlagi prosilčevih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razloga za prepričanje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v prosilčevi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo kršeno načelo nevračanja.

4.V tožbi tožeča stranka pravi, da se ne strinja z odločitvijo. Opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Namreč enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Prosilec si v svoji lastni državi me more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, da bi se preživel. Tveganje, da prosilec ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, stvarno. Prosilec je namreč navedel, da je moral za to, da so preživeli, početi stvari ki jih dejansko ni želel početi. Tveganje je seveda tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje prosilca in v tem trenutku tudi predvidljivo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjuje, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo "zgolj možnost ali sum", vendar je lahko nižja od merila "zagotovo". In ta standard je lahko objektivna zahteva, ki pa ne rabi vključevati subjektivnega strahu.

5.Težave, ki jih je opisal prosilec, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28.člena ZMZ-1, da bi mu v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Človeku, ki nima zagotovljenega osebnega prebivališča, mu zagotovo grozi nečloveško ravnanje, v kolikor bi se ga vrnilo v njegovo izborno državo.

6.Nadalje prosilec opozarja na načelo nevračanja. Glede načela nevračanja je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožeča stranka iz vseh zgoraj navedenih razlogov naslovnemu sodišču, predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se tožeči stranki prizna mednarodna zaščita po ZMZ, podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo v ponovno odločanje.

7.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice jasno določa, da mora biti tveganje za takšno ravnanje resnično, osebno in predvidljivo. Tožnik takšnega tveganja ni izkazal. Tožnik v obravnavanem primeru ne izkazuje, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen ravnanju, ki bi dosegalo prag 3. člena EKČP. Njegove navedbe se nanašajo predvsem na socialno-ekonomske razmere, kot so pomanjkanje finančnih sredstev, stanovanja in stabilne zaposlitve, kar pa samo po sebi ne pomeni kršitve 3. člena EKČP. Tožnik zatrjuje, da v izvorni državi ne bi mogel živeti dostojnega življenja. Vendar je treba poudariti, da EKČP ne zagotavlja pravice do določenega življenjskega standarda ali boljših socialnih razmer v drugi državi. Morebitne težke življenjske razmere, s katerimi bi se tožnik soočil ob vrnitvi, ne dosegajo praga resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1, saj ne izhaja, da bi šlo za namerno ravnanje državnih organov ali drugih subjektov, usmerjeno proti tožniku osebno. Pogoji, ki jih opisuje tožnik, ne izpolnjujejo kriterijev za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Nezadostna socialna varnost ali ekonomska negotovost, ki prizadene širši krog prebivalstva, ne pomeni sama po sebi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožnik ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi grozila individualizirana in konkretna nevarnost, ki bi presegala splošne razmere v izvorni državi. Načelo nevračanja (non-refoulement) se uporablja v primerih, ko obstaja utemeljeno tveganje, da bo posameznik izpostavljen mučenju ali nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju. V obravnavanem primeru takšno tveganje ni izkazano. Tožnikove navedbe temeljijo na splošnih in subjektivnih ocenah, ne pa na objektivnih okoliščinah. Tožnik s svojimi navedbami v bistvu zahteva avtomatično uporabo načela nevračanja (v vseh primerih), kar je v očitnem nasprotju z mednarodnim in nacionalnim pravnim redom. Takšna razlaga bi izničila pomen individualne presoje in presega vsebinsko presojo navedenega načela. Načelo nevračanja namreč ni absolutno v smislu avtomatične uporabe, temveč zahteva presojo konkretnega primera. V obravnavani zadevi takšna presoja ne potrjuje obstoja realnega tveganja, saj tožnik ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen mučenju, nehumanemu in ponižujočemu ravnanju, zato pogoji za uporabo načela niso izpolnjeni. Tožba ni utemeljena.

8.Sodišče lahko potrdi bistvenemu del utemeljitve izpodbijanega akta tako glede odločitve o status begunca kot tudi glede odločitve o subsidiarni zaščiti in načela nevračanja. Tožena stranka je navedbe tožnika - predvsem tiste iz osebnega razgovora - strukturirala v štiri dele, ki hkrati pomenijo štiri razloge, zaradi katerih je po interpretaciji tožene stranke tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo odločitev tožene stranke, upoštevajoč omenjeno strukturo obrazložitve odločbe in bo pri tem naredilo določene poudarke materialno-pravne narave v smislu popravkov pravne argumentacije, ki jo je napravila tožena stranka. Ti popravki v materialno-pravni argumentaciji, ki jih bo napravilo sodišče v tej sodbi, niso takšne narave, da bi bilo treba tožbi ugoditi.

9.Tožena stranka najprej obravnava razlog ekonomske situacije, v kateri se je znašel tožnik v izvorni državi. Tožnik ni zatrjeval, da je prišel v ekonomsko stisko zaradi enega iz petih možnih razlogov, ki so navedeni v določilu prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, in tudi iz nobene okoliščine v upravnem spisu ne izhajajo indici, da je do tega prišlo iz kakšnega razloga iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, ki bi ga bilo morda treba dodatno razčistiti. Zato je odločitev glede neizpolnjevanja pogojev za status begunca zakonita.

10.Tudi glede subsidiarne zaščite v zvezi z zatrjevanjem ekonomske situacije tožnika v izvorni državi se je tožena stranka oprla na pravilen pravni argument, da iz njegovih navedb ne izhaja, da bi tožnika v ekonomsko stisko, kot jo je sam doživljal, spravilo namerno ravnanje kakšnega subjekta, ki je v določilu člena 24 ZMZ-1 predviden kot možen subjekt preganjanja. Resna škoda, ki jo opredeljuje, druga alineja 28. člena ZMZ-1, ne zajema položaja, v katerem bi bilo zatrjevano nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev prosilcu za mednarodno zaščito. Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Omenjeno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku očitno izhaja, takšne okoliščine ni izkazal in enako velja tudi za navedbe v tožbi.

11.Kar zadeva načelo nevračanja v povezavi z ekonomskim stanjem tožnika v primeru vrnitve, se bo sodišče do tega opredelilo v zadnjem delu te obrazložitve.

12.Glede drugega razloga, ki ga tožena stranka opredeljuje kot sodelovanje pri kaznivem dejanju utaje davkov, tožena stranka pravi, da je to razlog, ki izvira iz lastnih dejanj tožnika, povezanih z njegovo kriminalno dejavnostjo, in da to ni zajeto z zakonskimi razlogi za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali z razlogi v zvezi z resno škodo iz 15. člena ZMZ-1. Sklicuje se na 56. točko priročnika UNHCR, da je begunec potencialna žrtev, ne pa ubežnik pred pravico. Tudi to drži in to je dovolj za ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca.

13.Glede subsidiarne zaščite v zvezi s tem razlogom pa tožena stranka pravi, da omenjenega ravnanja tožnika tudi ni mogoče povezati z razlogi resne škode. To pravno argumentacijo je potrebno popraviti v tem smislu, da domnevna kriminalna dejavnost tožnika v izvorni državi ni a priori in absolutno izključena iz okvira prepovedi nečloveškega ravnanja iz druge alineje 15. člena ZMZ-1, kajti če bi se tožnik utemeljeno bal kazni, ki bi bila nečloveška, ali ponižujoča, bi bilo treba to presojati v zvezi z institutom resne škode. Vendar je tožnik, kot je to interpretirala tožena stranka v izpodbijani odločbi, izrazil strah, da ga bodo priprli in obsodili, ker je sodeloval pri utaji davkov. Tega strahu pa v tožbi ne omenja več. Tudi v prošnji tega ni omenil, saj je navedel, da je iz Alžirije odšel zaradi revščine, boljšega življenja in brezposelnosti. Poleg tega je na zapisnik o osebnem zaslišanju izjavil: "Nisem šel pristojnim organom povedati, kaj se je dogajalo, ker me je bilo strah. Strah me je bilo tudi, da bi tam ugotovili mojo identiteto in me vpoklicali v služenje vojaškega roka. Če bi šel na policijsko postajo, bi še mene obtožili, da sem sodeloval z njim in zaradi tega me je bilo strah iti k pristojnim organom". Tožnik torej v upravnem postopku ni zatrjeval, da je bil klican na neko zaslišanje, pa se je temu izognil, ampak samoiniciativno ni šel na policijsko postajo povedat, kaj se je dogajalo. V tožbi pa teh okoliščin, kot že rečeno, niti ne omenja več, ampak se omejuje zgolj na ekonomsko situacijo, ki ga čaka v izvorni državi. Iz njegovih navedb torej izhaja, da ga zaradi zatrjevane pomoči pri utaji davkov nihče od oblastvenih organov tudi ne išče. To je relevantno tako z vidika subsidiarne zaščite kot tudi z vidika načela nevračanja in tudi v tem delu odločba nima nezakonitosti, da bi bilo treba tožbi ugoditi.

14.Kot tretji razlog tožena stranka navaja in z vidika statusa begunca in subsidiarne zaščite obravnava spor z osebami, ki tožniku grozijo, da ga bodo ubile. Tožena s stranka ugotavlja, da naj bi tožnika osebe v nekem lokalu fizično napadle, utrpel je poškodbe, a dogodka ni prijavil policiji, ker bi ga lahko organi pregona kaznovali zaradi sodelovanja pri utaji davkov ter izogibanja obveznemu služenju vojaškega roka. Del pravne argumentacije tožene stranke, ki je pravilen, je ta, da tožnik ni izkazal, da bi bil napad v lokalu motiviran iz katerega koli razloga iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. In to je dovolj za zavrnitev statusa begunca in ni potrebna dodatna argumentacija, ki jo je uporabila tožena stranka v zadnjih treh odstavkih na strani 5 odločbe, da si tožnik ni poskušal zagotoviti zaščite pred pristojnimi organi v državi. Argument o tem, da prosilec, ki je bil fizično napaden oziroma ki naj bi bil ogrožen, ni poskušal pridobiti zaščite od državnim organov, pride v poštev samo, ko je predhodno ugotovljeno, da je izkazan eden izmed razlogov za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in če je izkazana zadostna intenzivnost dejanj preganjanja. Argument, da se tožnik ni poskušal obrniti na organe v izvorni državi za zaščito bi lahko prišel v poštev, če je razlog za preganjanje izkazan, ni pa povsem očitno, da ni izkazana zadostna intenzivnost preganjanja. Vendar za tak primer v konkretni zadevi ne gre.

15.Tožena stranka v zvezi s tem tretjim razlogom subsidiarne zaščite izrecno ne omenja. Vendar pa v tretjem odstavku na strani 6 odločbe pravi, da je za priznanje "mednarodne zaščite" potrebno izkazati konkretne "objektivne razloge neučinkovitosti zaščite"

", česar pa storilec ni storil. Pred tem pa še pravi, da je izvorno državo zapustil 15 do 20 dni po prejemu zadnjih groženj, kar kaže na to, da se ni nahajal v neposredni nevarnosti in da grožnje niso bile tako resne, da bi terjale pobeg iz izvorne države. Sodišče lahko sprejme oceno tožene stranke, da grožnje niso bile tako resne, da bi dosegle prag nečloveškega ravnanja, ki ga zahteva druga alineja 28. člena ZMZ-1, vendar ne zaradi ocene, da na to kaže dejstvo, da tožnik ni prej kot v 15-20 dneh zapustil izvorne države, ampak zaradi tega, ker tožnik tega razloga za strah v tožbi sploh ne omenja. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru omenjene grožnje povezal z enkratnim incidentom v lokalu, za katerega je tožnik sam povedal, da je vedel, da je lastnik povezan z vlado in da sinovi lastnika preprodajajo droge in da je tam veliko kriminala. Tožnik je sinova lokala pretepel oziroma je njun napad odvrnil in isti večer so ga čakali, ko je šel domov in so ga pretepli, kasneje pa naj bi dobival tudi grožnje od teh ljudi. Bistvena okoliščina za potrditev zavrnitve subsidiarne zaščite v zvezi s tem razlogom je, da tožnik strahu, da bi ga ti ljudje življenjsko ogrožali v primeru vrnitve v Alžirijo, ne omenja v tožbi, incident se je zgodil novembra 2024 in tožnik ni navedel, da se tem ljudem, ki naj bi ga ogrožali, ne bi mogel izogniti, saj je obstoj kriminala v okolišu, kjer je bival, povezoval z njegovo ulico. Ker pa v tem primeru ni mogoče reči, da očitno grožnje niso bile dovolj resne v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, v tem delu pride v poštev tudi argument tožene stranke v zadnjih treh odstavkih na strani 5 izpodbijane odločbe, da se tožnik ni poskušal obrniti na organe v izvorni državi, če se je takrat še počutil ogroženega. Za to neaktivnost se je tožnik odločil, kot je sam pojasnil na razgovoru, na podlagi njegove proste izbire in ne iz prisile, ki bi bila povezana vsaj z enim razlogom iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tožnik je sicer na osebnem razgovoru sam povedal, da se je za izhod iz države med drugim obrnil po pomoč na svojega bratranca, ki je policist, po lastni izbiri pa groženj ni prijavil policiji. Odločitev in obrazložitev tožene stranke torej ni nezakonita glede subsidiarne zaščite v zvezi z obravnavanim (tretjim) razlogom.

Kot zadnji razlog tožena stranka na strani 6 obravnava izogibanje služenju vojaškega roka. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpostavila relevantna stališča UNHCR iz priročnika (na strani 6 izpodbijane odločbe) glede možnih situacij izpolnjevanja pogojev za status begunca v primeru, ko gre za izogibanje služenju vojaškega roka ali celo za dezerterstvo. Pri uporabi teh pravnih stališč v navezavi na konkretne okoliščine pa sodišče pripominja, da glede statusa begunca ni odločilno to, kar pravi tožena stranka, da so bile tožnikove trditve v upravnem postopku glede tožnikovega izogibanja služenju vojaškega roka "splošne in subjektivne, brez konkretnih podatkov." Z vidika negativne odločitve o statusu begunca je bistveno, da treh pojasnil oziroma treh razlogov, ki jih je podal tožnik v upravnem postopku, to je, da znanci niso bili zadovoljni s služenjem vojaškega roka, da bi lahko v vojski zaslužil le 30 EUR na mesec in da bi ga lahko napotili na kakšno hribovito območje, ni mogoče povezati z ugovorom vesti. Šele ob taki povezavi bi morda lahko šlo za razlog političnega prepričanja, ali pa morda (v kombinaciji z) pripadnost(jo) določeni družbeni skupini ali veroizpovedi (druga, četrta in peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), če bi oblasti v Alžiriji silili tožnika, da kljub ugovoru vesti mora služiti vojaški rok, celo pod grožnjo kazni zapora.⁶ Odločitev glede statusa begunca v zvezi z izogibanjem služenja vojaškega roka je torej zakonita, sodišče pa popravlja obrazložitev tožene stranke v delu, kjer tožena stranka v četrtem odstavku na strani 7 odločbe pravi, da tožnik ni izkazal vzročne zveze določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1.⁷ Če namreč ni izkazan noben izmed razlogov za preganjanje, potem tudi vzročne zveze ni mogoče ugotavljati med dejanjem preganjanja in razlogom preganjanja. Poleg tega, če ni izkazan razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, potem se toženi stranki ni treba zapletati v specifična opredeljevanja potrebnega praga intenzivnosti posega v temeljne človekove pravice (iz 26. člena ZMZ-1), kot je na primer navedba v izpodbijani odločbi, da v konkretnem primera ne gre za "trajno in sistematično kršenje človekovih pravic", ker za doseganje tega praga ni nujno treba, da mora iti za "trajno in sistematično kršenje človekovih pravic". To je namreč odvisno od tega, katere temeljne človekove pravice so vpletene oziroma ogrožene in od osebnih okoliščin prizadetega posameznika.

Z vidika subsidiarne zaščite pa bi lahko bila pomembna višina kazni za izogibanje služenju vojaškega roka. Uradna oseba je osebni razgovor pravilno vodila tako, da na osebnem razgovoru ni ostalo zgolj pri splošnem in odprtem vprašanju, kateri so bili razlogi, da je tožnik zapustil državo, ampak je tožena stranka v nadaljevanju glede izogibanja služenju vojaškega roka postavila več bolj specifičnih vprašanj. Tako je glede tega tožnik na konkretna vprašanja pojasnil dovolj določno, kar kaže, da je bil dobro obveščen o stanju v njegovi državi, in sicer, da je kazen za izogibanje služenju vojaškega roka dva meseca zapora ter hkrati obveznost, da oseba tudi odsluži vojaški rok, pri 31 letih pa je oseba oproščena zaporne kazni. Toženi stranki zato ni bilo treba preverjati, ali ta pojasnila držijo, tako da bi sama pridobila specifične informacije o stanju v Alžiriji. Tožnik tudi ni rekel, da ga je kakšna državna služba že iskala, ker se ni odzval na prejeta vabila, da pride na služenje vojaškega roka. V tožbi pa tega sploh ne omenja več v zvezi s strahom pred vrnitvijo v izvorno državo. Zato tožba tudi z vidika subsidiarne zaščite v navezavi na okoliščine izogibanja služenju vojaškega roka ni nezakonita.

Za potrditev zakonitosti odločitev o statusu begunca in subsidiarni zaščiti je pomembno, da je tožena stranka v odločbi dovolj točno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je v prošnji za mednarodno zaščito dne 25. 7. 2025 in tekom osebnega razgovora, ki je bil opravljen dne 22. 9. 2025.

Zaslišanje tožnika dne 22. 9. 2025 je trajalo od 9.00 ure do 12.00 ure s petnajstminutno pripravo vred; v tem časovnem okviru je branje zapisnika trajalo 20 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s določbami iz ZMZ-1 in Procesne direktive 2013/32 ter standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida, kjer je šlo za postopek vračanja državljana tretje države, ki je nezakonito bival na ozemlju države članice EU in je Sodišče EU podalo razlago pravice do izjave oziroma obrambe kot splošnega pravnega načela primarnega prava EU.⁸ Na osebnem razgovoru je imel tožnik tudi pooblaščenca iz PIC, ki je aktivno sodeloval, saj je prosilcu postavil štiri vprašanja, na katera je tožnik tudi odgovarjal. Tekom zaslišanja oziroma osebnega razgovora je tožena stranka postavljala vprašanja tožniku na način, da je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je v konkretnem primeru navedeni standard iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 upoštevala, zato ji ni bilo treba ugotavljati dejstev preko tega, kar je izpovedal tožnik sam in na podlagi postavljenih vprašanj uradne osebe in predstavnika nevladne organizacije PIC.

Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega posebnega dokaza za presojo kakšnih novih dejstev v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi bilo mogoče povezati s pogoji za subsidiarno zaščito. Tudi svojega zaslišanja ni predlagal.

Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine v smislu namerne odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik tako ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje ali resna škoda,⁹ oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju,¹⁰ in tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen.¹¹ V tožbi prvič omeni, da nima zagotovljenega osebnega prebivališča, kar, kot že rečeno, samo po sebi ni podlaga za dodelitev subsidiarne zaščite; to je tudi povsem na novo navržena okoliščina, čeprav je v upravnem postopku navedel, da ima v Alžiriji še očeta, mater, dva brata in dve sestri.

Izpodbijani akt je torej zakonit v delu, ki se nanaša na status begunca in subsidiarne zaščiti.

Kar pa zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena EKČP, kar tožeča stranka omenja v zadnjem delu tožbe, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje¹² z naslednjim:

Tožeča stranka sicer v zvezi z načelom nevračanja v tožbi ni navedla še enkrat in posebej (še z vidika načela nevračanja) nič konkretnih dejstev. Vendar je mogoče iz tožbe izpeljati, da se ta tožbeni ugovor nanaša na pomanjkanje sredstev za preživljanje tožnika in za njegovo dostojno življenje v Alžiriji.

Glede tega sodišče dopolnjuje obrazložitev tožene stranke, ker je sestavni del izreka v izpodbijanem aktu tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah,¹³ izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi z odobritvijo prostovoljnega odhoda,¹⁴ odločba o vrnitvi pa mora vsebovati navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti¹⁵ in izpodbijana odločba to ima. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine¹⁶ in tožena stranka je to storila v tretjem odstavku na strani 9 odločbe.

Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Alžirijo opravila, četudi tega ni izrecno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito nekoliko drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) oziroma 4. člena Listine. Glede same vrnitve je tožena stranka navedla, da ni mogoče zaključiti, da v primeru vrnitve v izvorno državo obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec podvržen nečloveškemu ravnanju in da bi bile razmere v izvorni državi in okoliščine tožnika takšne, da bi bilo načelo nevračanja kršeno v primeru vrnitve.

Kot že rečeno, je z vidika subsidiarne zaščite pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten, pri čemer Sodišče EU v že dalj časa ustaljeni sodni praksi pravi, da pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP.¹⁷ Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člena 19(2) Listine), lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.¹⁸ Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,¹⁹ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.²⁰

Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč mutatis mutandis standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia, Larioshina v. Russia in M.S. S. v Belgium and Greece.²¹ Ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 7. 2025 je tožnik navedel, da je iz izvorne države odšel zaradi "revščine, boljšega življenja brezposelnosti",na osebnem razgovoru dne 22. 9. 2025 pa je tožnik med

drugim pojasnil, da ima v izvorni državi precej številčno družino; oče in mati sta sicer brezposelna, a ima še dva brata in dve sestri. V razširjeni družini ima nečaka in bratranca, ki imata v državni službi (carinik, policist), sam je bil izučen oziroma se je strokovno usposobil za elektroinštalaterja in je tudi delal kot elektroinštalater. Delal je v zasebnem gradbenem podjetju. Omenil je tudi teto v Franciji, ki ima urejen status. Z občasnim delom je zaslužil 110 EUR na mesec. Na posebno vprašanje, kako je zbral denar za na pot, je povedal, da je delal in prihranil, imel je nekaj denarja od nakazila s strani lažnega podjetja. Tudi glede socialne pomoči je vedel povedati, da ta znaša 50 EUR na mesec, a da on ni nikoli prosil za pomoč.

Ob vseh poudarkih, ki jih je na podlagi njegovih izjav naredila tudi tožena stranka, sodišče ugotavlja, da že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor, saj je v tožbi glede morebitne kršitve načela nevračanja ni navedel nič bolj konkretnega in dokumentiranega. Tudi z vidika načela nevračanja tako izpodbijani akt nima nezakonitosti. Posebni standardi sicer veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja v tem primeru.

Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

Ibid. odst. 49.

Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

Ibid. odst. 58-59.

RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.

Ibid. odst. 2.

Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;

Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

Ibid. odst. 190, točka c.).