Jedro

Določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, je treba interpretirati tako, da mora biti prevoz po tej najkrajši poti dejansko možen oziroma dovoljen. Ker del poti, po kateri se tožnik vozi na delo in z dela, poteka po nekategoriziranih poteh, po gozdnih poteh oziroma po nepluženih poteh, je tožena stranka dolžna tožniku plačati potne stroške za razdaljo po poti, ki je kategorizirana in ki jo tožnik tudi dejansko uporablja ter predstavljajo primerno najkrajšo pot v smislu določb Uredbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1.) razveljavi v točki II izreka (odločitev, da je zahteva tožnika za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 10. 2. 2011 utemeljena, ugotovitev, da ima tožnik pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini 18 % neosvinčenega motornega bencina - 85 oktanov na relaciji od doma na naslovu A. cesta 5, B. do delovnega mesta na naslovu C. cesta 16, D. in nazaj v skupni dolžini 250,26 km in sicer za čas od 1. 1. 2008 do 1. 6. 2013) in se tožba v tem delu zavrže. 2.) delno spremeni: - v delu točke I izreka in v točki IV izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Odpravita se sklep tožene stranke št. ... z dne 18. 4. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 6. 2011. IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške upravnega postopka v višini 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“; - v točki V izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „V. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 550,73 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške pritožbe v znesku 14,78 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavita oziroma odpravita sklep tožene stranke št. ... z dne 18. 4. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 6. 2011 (točka I izreka); da je zahteva tožnika za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 10. 2. 2011 utemeljena ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini 18 % neosvinčenega motornega bencina - 85 oktanov na relaciji od doma na naslovu A. cesta 5, B. do delovnega mesta na naslovu C. cesta 16, D. in nazaj v skupni dolžini 250,26 km in sicer za čas od 1. 1. 2008 do 1. 6. 2013 (točka II izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko med dejansko izplačanim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine za dolžino 233 km in med pripadajočimi stroški prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini 18 % neosvinčenega motornega bencina - 85 oktanov na relaciji od doma na naslovu A. cesta 5, B. do delovnega mesta tožnika na naslovu C. cesta 16, D. in nazaj v skupni dolžini 250,26 km, kar za obdobje od 1. 1. 2008 do 1. 6. 2013 znaša 3.746,16 EUR, kar je dolžna plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za povračilo razlike od potnih stroškov od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer naj sodišče upošteva za posamezni mesec v navedenem obdobju zneske razlike v potnih stroških in datume zapadlosti, kot so razvidni iz izreka sodbe za čas od januarja 2008 do vključno maja 2013, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka III izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške upravnega postopka v višini 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka IV izreka) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 604,81 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je sodišče zavzelo zmotno stališče, da je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji, ki ni najkrajša pot na delo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Splošno določbo v zvezi s povračilom stroškov v zvezi z delom vsebuje Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji; ZDR), ki v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, pri čemer se, če višina teh stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, ta določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je javni uslužbenec, zato zanj veljajo tudi določbe Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/07 - uradno prečiščeno besedilo, in naslednji; ZJU), ki v prvem odstavku 92. člena določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače. Povračilo prevoznih stroškov in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur. l. RS, št. 87/97 in naslednji; ZPSDP), podrobnejše določbe o povračilu prevoznih stroškov na delo in z dela in način obračunavanja le-teh pa vsebuje Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/06 in 16/07; Uredba), ki je pričela veljati 27. 9. 2006. Ta v četrtem odstavku 2. člena določa, da če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča ali kraja iz tretjega odstavka tega člena (kraj od koder se dejansko vozi na delo) do delovnega mesta prizna kilometrina določena z ZPSDP. Ker Uredba ne določa načina izračuna najkrajše razdalje, je treba glede načina izračuna najkrajše razdalje upoštevati že izoblikovano sodno prakso.

Sodišča so v svojih sodbah že večkrat poudarila, da Uredba ne določa, na kakšen način naj delodajalec ugotovi najkrajšo pot s kraja bivališča do delovnega mesta, kakor tudi, da je v primeru, ko je delodajalec izračunal razdaljo po enem od razpoložljivih načinov (v konkretnem primeru po podatkih Telefonskega imenika Slovenije - TIS), ravnal v skladu z namenom Uredbe (takšno stališče je npr. zavzeto v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1280/2008 z dne 8. 10. 2008). Iz te sodbe tudi izhaja, da se kilometrina prizna za najkrajšo pot, pri čemer ni nobene osnove za to, da bi to najkrajšo razdaljo računali brez upoštevanja lokalnih cest. Uredba namreč določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, tj. uporabo najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta za izračun višine povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, kar pa ne pomeni, da bi moral delavec to najkrajšo pot tudi dejansko uporabljati za prevoz na delo ali z dela. Nadalje iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1610/2008 z dne 15. 1. 2009 izhaja, da so določbe Uredbe tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter da ni pomembno, kako se javni uslužbenec dejansko vozi na delo, saj gre le za način obračunavanja prevoznih stroškov in ne za povračilo dejanskih prevoznih stroškov. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka uporabiti način izračuna najkrajše poti tako, da bi bila ta pot primerna za vožnjo na način, ki je običajen v Republiki Sloveniji in jo je mogoče uporabljati vse leto. K temu namreč toženo stranko ne zavezuje noben predpis, prav tako tudi noben predpis ne določa, da je treba pri izračunu razdalje za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela upoštevati primerno pot. Uredba določa le najkrajšo pot, zato je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito izračunala in določila najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, ki ne vsebuje gozdnih poti ali odsekov brez cest, izračunano s pomočjo računalniškega programa TIS, zato ni razloga za drugačno priznavanje prevoznih stroškov.

Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nekaterim tožnikovim sodelavcem dolžino poti obračunavala na drugačen način in da sodišče že zaradi tega ocenjuje, da pri tožnikovem izračunu ni ravnala pravilno. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je pot, po kateri se vozi tožnik, primerna, medtem ko je pot določena s pomočjo TIS neprimerna, ker je ni mogoče uporabljati vse leto. Ni pravne podlage, ki bi toženo stranko zavezovala k uporabi primerne poti, gre le za termin, ki ga je v izpodbijani sodbi brez vsakršne pravne podlage samovoljno uporabilo sodišče prve stopnje. Nadalje ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da od delavcev ni mogoče pričakovati, da se bodo na delo vozili po neprimernih cestah, čeprav so te ceste morda res po dolžini najkrajše in časovno daljše in sicer neprijetne za vožnjo. Najkrajšo pot je treba obravnavati restriktivno, saj če bi imel zakonodajalec drugačne namene, npr. uporabo najhitrejše poti, najbolj varne poti, primerne poti, bi to moral zapisati v določila Uredbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nekritično oprlo na izpoved tožnika ter dopis Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 11. 4. 2013, iz katerega izhaja, da niso vse javne ceste (tudi lokalne ceste) primerne za vožnjo, zlasti v zimskem času zaradi snega. S tem v zvezi se sodba sodišča prve stopnje napačno sklicuje na zadevo opr. št. Pdp 1280/2008, da Uredba ne določa na kakšen način naj delodajalec ugotovi najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta. Zato je tožena stranka lahko uporabila sistem TIS. Ni osnove za to, da pri izračunu najkrajše poti med krajem bivanja in delovnim mestom ne bi upoštevali lokalnih cest, saj so tudi te del javnega omrežja in se po njih na delo tudi dejansko vozijo tisti, ki ob njih živijo. Zakon o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 33/06 - uradno prečiščeno besedilo in naslednji; ZJC) v 14. členu lokalno cesto opredeljuje kot občinsko cesto, ki povezuje naselja v občini in naselja v sosednjih občinah ali naselja in dele naselij občine med seboj, in je pomembna za navezovanje prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Pri ugotavljanju najkrajše poti pa tožena stranka ni upoštevala gozdnih cest in podobnih nekategoriziranih cest, po katerih se promet opravlja na način in pod pogoji, ki jih določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljalec takšne prometne površine. Tožena stranka opozarja, da ni pomembno, ali gre za asfaltirana vozišča ali makadamska, saj Uredba določa le najkrajšo pot in ne najbolj varno pot (takšno stališče je zavzeto tudi v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 801/2008 z dne 10. 6. 2008 ter sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 797/2008 z dne 9. 7. 2008. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je javni uslužbenec, ki ima sklenjeno delovno razmerje pri državnem organu, zato veljajo zanj določbe ZJU. Pravno varstvo javnih uslužbencev urejata 24. oziroma 25. člen ZJU, ki nalagata javnemu uslužbencu, da mora v primeru, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, najprej pri delodajalcu zahtevati odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 24. člena ZJU). Zoper odločitev o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja je dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 24. člena ZJU). Zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (četrti odstavek 24. člena ZJU). Sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem lahko javni uslužbenec zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU).

Tožnik s tožbenim zahtevkom med drugim zahteva ugotovitev, da je zahteva za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 10. 2. 2011 utemeljena ter da se ugotovi, da ima pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka sicer pravilno in zakonito razveljavilo izpodbijana sklepa, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju, ZJU, in tudi ne ZDR, ki se v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZJU uporablja za delovna razmerja javnih uslužbencev, kolikor ZJU ali drug poseben zakon ne določa drugače, pa ne predvidevata, da bi delovno sodišče odločalo o utemeljenosti zahteve za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, torej o tem, kar je v prisojnosti delodajalca. Ker za postavljen zahtevek ni predvideno sodno varstvo, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Ker tega ni storilo, je to storilo pritožbeno sodišče na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP.

ZJU v zvezi z sodnim varstvom javnega uslužbenca oziroma vsebino tožbenega zahtevka ne predvideva odprave odločb delodajalca. Odprava upravnega akta je npr. izrecno predvidena v Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in naslednji; ZUS-1), ki v prvi alineji 33. člena določa, da se s tožbo lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba). Tožnik je tožbeni zahtevek glede sklepov tožene stranke postavil tako, da je zahteval njuno razveljavitev, hkrati pa tudi njuno odpravo. Sodna razveljavitev sklepov tožene stranke (v individualnem delovnem sporu) pomeni, da ta dva sklepa nimata učinka, kar je smiselno enako kot odprava odločbe v upravnem postopku oziroma sporu (smiselno identično stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 862/2012 z dne 17. 1. 2013), zato tožbeni zahtevek za odpravo sklepov tožene stranke ob zahtevku za njuno razveljavitev niti ni potreben, niti ga izrecno ne predvidevata niti ZJU niti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), prav tako pa tudi ne ZPP, ki se v skladu z 19. členom uporablja v postopku v delovnih in socialnih sporih, če z ZDSS-1 ni določeno drugače. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti delno ugodilo pritožbi ter odločitev v točki I izreka delno spremenilo tako, da je zahtevek za odpravo sklepov tožene stranke zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Tožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženi stranki, čeprav gre za t. i. „čisti denarni zahtevek“, ki bi ga lahko neposredno uveljavljal pred sodiščem. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bil predhodni postopek pri toženi stranki nujen in da je tožnik s tem, ker je uspel v sodnem sporu, upravičen tudi do stroškov predsodnega postopka. Glede na to, da predhodni postopek ni bil nujno potreben za sodno varstvo pravic, gre v tem delu tožbenega zahtevka za stroške, ki jih ni mogoče šteti za nujno potrebne v smislu analogne uporabe 154. člena ZPP. Zato je tudi v tem delu, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje vendar zmotno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugodilo pritožbi ter sodbo v točki IV izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev predsodnih stroškov zastopanja tožnik v višini 210,00 EUR s pp (5. alineja 358. člena ZPP).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnik vozi na delovno mesto z naslova A. cesta 5 v B. na C. cesto 16 v D. ter da je vložil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, kateri ni bilo ugodeno ter se je zoper sklep pritožil na drugostopenjski organ (Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja), ki je pritožbo zavrnil, tožnik pa je v predpisanem roku zahteval sodno varstvo. Pot, po kateri se tožnik dejansko vozi (prilogi A11 in A13), je po stališču sodišča prve stopnje primerna, medtem ko pot, ki je določena s pomočjo Telefonskega imenika Slovenije (priloga A6) in ki jo za povračilo potnih stroškov upošteva tožena stranka, ni primerna, saj je po ugotovitvah sodišč prve stopnje ni mogoče uporabljati vse leto. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožnika, da pot, določena po elektronskem Telefonskem imeniku Slovenije (TIS-u), ni prevozna celo leto in je tudi na določenih odsekih neprimerna za vožnjo. To izhaja tudi iz potrdila Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 11. 4. 2013 (priloga A10), da niso vse javne ceste (tudi lokalne ceste) na trasi, po kateri se deloma vozi tudi tožnik (del poti se nanaša na vožnjo do E., kar za tožnika ni relevantno), primerne za vožnjo, zlasti v zimskem času. Tožena stranka namreč ni dokazala nasprotnega in sicer, da bi bil del ceste, po kateri se vozi tožnik, in sicer relacija F. - G. - H., v zimskem času plužen in da bi bila zato cesta prevozna. Iz citiranega dopisa izhaja, da najkrajša pot med I. in J. poteka po nekategorizirani poti. Med naselji K., L., M., N., G., O., P. do R. poteka po lokalnih cestah, prav tako med naselji S., F., T. do U. in naprej do V. po lokalnih cestah in javnih poteh. Med naselji Z., a., b., c., d., e. do f. poteka po lokalnih cestah in gozdnih poteh. Iz dopisa izhaja, da je vožnja po lokalnih in javnih poteh, ki so lahko tudi poljske poti, neprimerna za varno vožnjo. V zimskem času so lahko lokalne ceste in javne poti neprevozne zaradi snega. Zato iz dopisa izhaja priporočilo za uporabo najkrajše poti z uporabo državnih cest, ki je sicer nekaj kilometrov daljša, vendar za vsakodnevno vožnjo primerna in varna, to je za relacijo g., I., h., M., i., j., U., k., l. in m. (del dopisa se nanaša na pot od m., n., po AC do o. in naprej po glavni cesti do E., kar za tožnika ni relevantno).

Navedeni dopis je relevanten za odločitev v obravnavani zadevi, saj je s strani tožene stranke predvidena oziroma izračunana pot, po kateri se zahteva od tožnika vožnja po hribovitem terenu čez p. in čez F., torej po poti, ki zaradi svoje obstranskosti pozimi sploh ni splužena in je ob snegu neprevozna, enako velja tudi za pot čez M., ki jo tožena stranka šteje za najkrajšo tožnikovo pot do delovnega mesta, saj zahteva, da tožnik vozi čez stransko hribovsko pot čez G., namesto po lokalni cesti ..., ki gre čez M. in je za razliko od tiste čez G. celo zimo prehodna in redno plužena. Nadalje je relevantna tudi pot na relaciji čez H. po hribovitem terenu in stranski cesti, ki je za promet neprimerna in je ob snegu za vozilo tožnika neprehodna zaradi nizke prioritete pri pluženju. Zato je tožnik trdil, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da del trase, ki jo tožena stranka šteje za najkrajšo pot v skladu z Uredbo, ni primerna za vožnjo in je tožena stranka tudi ne smela upoštevati. Torej je dopis Direkcije za ceste relevanten za lokalne in javne poti za tožnika preko krajev S., F., T. in naprej V., ki ni primerna za vožnje in tudi zaradi tega ne bi smela tožena stranka obračunavati tožniku potnih stroškov po takšnih poteh, ki niso primerne za vožnjo, kar bi bilo mogoče ugotoviti tudi z izvedencem.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1280/2008, ki se nanaša na vprašanje priznanja potnih stroškov za najkrajšo pot na delo. To stališče je načeloma pravilno, vendar za obravnavano zadevo ni relevantno. Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč relevantna predvsem odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1104/2012 z dne 21. 11. 2012. V njej je bilo zavzeto stališče, da je določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, treba interpretirati tako, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen. Pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, ki se uporablja v višini najcenejšega javnega prevoza, za katerega obstaja dejanska možnost uporabe tudi za priznanje kilometrine za razdaljo po najkrajši poti je odločilno, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je treba pri ugotavljanju najkrajše poti upoštevati javne ceste v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZJC oziroma prvega odstavka 3. člena Zakona o cestah (Ur. l. RS, št. 109/2010 in naslednji; ZCes-1). V citirani zadevi se torej ni ugotavljalo, ali javni uslužbenec prihaja na delo po ugotovljeni najkrajši poti, temveč da je potrebno pri povračilu stroškov upoštevati tiste poti, po katerih je promet (sploh) dovoljen. V obravnavani zadevi gre torej po vsebini za podobno dejansko stanje, saj gre za vprašanje primernosti poti, ki jo pri povračilu potnih stroškov tožnika upošteva tožena stranka. Ker je ugotovljeno, da pot poteka (tudi) po nekategorizirani poti, po javnih poteh in tudi gozdnih cestah, kot izhaja iz dopisa Ministrstva za infrastrukturo in prostor, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da del trase poti, po kateri se izračunava pot tožniku, predstavlja nekategorizirane poti, oziroma poti, ki niso primerne za vožnjo. Pravilno je tudi ugotovljeno, da se del poti pozimi ne pluži in je dejansko ta del poti neprimeren za vožnjo. Zato je v zadevi opr. št. Pdp 1111/2008 sodišče zavzelo stališče, da bi bila absurdna razlaga Uredbe na način, da se najkrajša pot upošteva tudi v primeru, če po njej dejansko sploh ni možno voziti, oziroma če po njej to ni dovoljeno. Takšna razlaga bi bila tudi v nasprotju z namenom zakonskih določb o pravici do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.

Ker torej del poti, po kateri se tožnik vozi na delo in z dela, poteka po nekategoriziranih poteh, po gozdnih poteh oziroma po nepluženih poteh, je tožena stranka dolžna tožniku plačati potne stroške za odseke poti, ki so kategorizirani in ki jih tožnik tudi dejansko uporablja ter predstavljajo primerno najkrajšo pot v smislu določb Uredbe. Zato sklicevanje tožene stranke na sodno prakso, ki dejansko ni odgovorila na sporno vprašanje, ki je predmet tega spora, ni utemeljeno za obravnavano zadevo. Tudi sklicevanje na ZJC ni relevantno, saj iz dopisa in ugotovitev sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da gre v delu poti za nekategorizirane ceste v smislu določb ZJC. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno tožniku za tisti del poti, za katero še ni imel plačane kilometrine oziroma za razliko poti priznalo stroške kilometrine, skupaj z zapadlostjo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, saj je tožena stranka najkasneje takrat prišla v zamudo z izplačilom. Tožena stranka ni argumentirano nasprotovala izračunu kilometrine ob upoštevanju poti, kot jo je uveljavljal tožnik, ki je tudi zatrjeval, da mu po 1. 6. 2013 tožena stranka izplačuje potne stroške oziroma kilometrino po tem izračunu, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede višine prisojenih zneskov pravilna.

Zaradi delne ugoditve pritožbi tožeče stranke in s tem zaradi spremenjenega uspeha v postopku (5,6 %) je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikovi stroški postopka, ob 100 % uspehu, znašajo 604,81 EUR, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZodvT). Tožnik je upravičen do nagrade za postopek v višini 206,70 EUR (tar. št. 3100), do nagrade za narok v višini 190,08 EUR (tar. št. 3102), potnih stroškov v višini 95,46 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov (pavšal po tar. št. 6002) ter 22 % DDV. Glede na spremenjeni uspeh je tožnik upravičen do stroškov v višini 570,94 EUR.

Tožena stranka je upravičena do priglašenih stroškov za postopek v višini 146,00 EUR in nagrade za narok v višini 126,00 EUR, čeprav bi bila, glede na višino predmeta spora upravičena do višje nagrade. Prav tako je upravičena do 20,00 EUR pavšalnega zneska za stroške, ter 2 x kilometrino na relaciji o. – r. - o. (93,3 km), skupaj torej 2 x 93,3 km x 0,37 EUR, kar znaša 69,04 EUR. Skupaj je tožena stranka upravičena do stroškov v višini 361,04 EUR, ob upoštevanju uspeha pa do 20,21 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 550,73 EUR.

Ker je tožena stranka delno uspela v pritožbenem postopku, ji pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Tudi v tem delu je uspeh tožene stranke 5,6 %. Zato je v tem obsegu upravičena do delnega oziroma sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka,in sicer do nagrade za postopek v višini 254,40 EUR (tar. št. 3210) ter do 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj v višini 264,00 EUR. Glede na uspeh je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 14,78 EUR.

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).