Jedro

Za to, da se izrečeno šteje za nedopustno žaljivo oziroma pomeni žalitev časti in dobrega imena, ni dovolj, da je prizadeti užaljen. Izrečeno mora biti v konkretnih okoliščinah objektivno žaljivo.

Načina obrambe svojih interesov in pravic v pravdnem postopku se je tožnik (tam toženec) lotil res ostro, nespoštljivo in nesramno. A pri tem njegova pravica do svobode govora ni zarezala v pravico nasprotne stranke do časti in dobrega imena.

Ker je skladno z ustaljeno sodno prakso, da je treba vedno kot odločilno upoštevati kontekst izjav, v katerem so bile te dane, bi tožnik s pritožbo zoper sodbo zanesljivo uspel. To pa pomeni, da je podana vzročna zveza med ugotovljenim neprofesionalnim ravnanjem zavarovanca toženke (prepoznim plačilom sodne takse za pritožbo) in tožnikovo škodo.

Tožena stranka je dolžna tožniku na podlagi zavarovanja po pogodbi o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnika izplačati škodo, ki mu jo je povzročil njen zavarovanec s prepoznim plačilom takse za pritožbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 9.081,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2016 dalje do plačila ter ji v istem roku povrniti stroške postopka v višini 1.441,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 637,55 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik), da mu mora tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) plačati 11.856,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2016 dalje do plačila in stroške tega pravdnega postopka (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno in v celoti pritožil tožnik iz vseh predvidenih pritožbeni razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Trdi, da bi uspel s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 000/2011. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je neutemeljeno zavrnilo dopolnitev izvedeniškega mnenja. Moralo bi mu dati možnost, da postavlja izvedencu vprašanja in mu dati možnost sodelovanja pri dejavnostih izvedenca. Glede na dejstvo, da je ravno izvedensko mnenje odločilno vplivalo na odločitev sodišča, zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se stranke, po mnenju Ustavnega sodišča (Up-680/14 – zadeva Šilih) ne sme prikrajšati za možnost, da se mnenje učinkoviti preizkusi. Pritožba bi bila zato uspešna, izkazalo bi se, da je odločitev sodišča, da je podana vzročna zveza, materialno pravno zmotno, višje sodišče pa bi lahko presodilo, da izjave niso žaljive, zahtevek pa je zastaral. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bi lahko tožnik vplival na procesne odločitve, če bi se naroka udeležil (odvetnik tožnika npr. ni obvestil o dodatnem zaslišanju strank in s tem tožnika prikrajšal za pravico do izjave in možnost vplivanja na nadaljnji potek postopka). Poudarja, da je opisal več dejanj, ki jih je štel za vzrok škode, vsa dejanja skupaj pa so pripomogle k nastanku škode, odločilno pa je bilo dejstvo, da ga ni obvestil o taksni obveznosti. Ključno pa je, da je vzročna zveza med tožnikovo škodo in ravnanjem odvetnika verjetno izkazana, kar zadostuje. Vprašanje, ali je prišlo do razžalitve časti in dobrega imena, ni vprašanje za izvedenca, dokazne ocene, zakaj sodišče šteje, da gre za poseg v čast in dobro ime, pa v sodbi Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni ni. Zapisi tožnika niso žaljivi in niso protipravni. Ali je neko pisanje žaljivo, je treba vsakič posebej presoditi, konkretni zapisi pa se nanašajo na asfaltiranje poti mimo soglasja njegovega lastnika, zaradi česar izjavam ni mogoče pripisati žaljive vsebine, z vsebino pa se tudi ni seznanil širši krog ljudi. Sodišče se v izpodbijani sodbi do ugovorov tožnika ni opredelilo in je le nekritično prepisalo zaključke Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni. S tem je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja glede vzročne zveze. Tožnik je prepričan, da je za vse škodne dogodke pred 25. 2. 2007 nastopilo zastaranje, kasnejši dogodki pa niso žaljivi. Izvedenec govori o prilagoditveni motnji, tožnica pa odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni zahtevala, zato sta Okrajno sodišče v Gornji Radgoni in sodišče v izpodbijani sodbi tudi presegli tožničino trditveno podlago. Sodišče v izpodbijani sodbi škode tudi ni pravilno ovrednotilo. Izvedenec je ugotovil, da gre za nevšečnosti, ki so prerasle v samostojno obliko škode, to je v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (prvotno je trpela za akutno stresno motnjo, ki je prerasla v posttravmatsko stresno motnjo, nato pa v prilagoditveno). Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno zaključilo, da ni dokazal, da besede objektivno niso žaljive. Pri tem sta pomembni tudi intenzivnost in trajanje. Ne gre za postopno nastajajočo škodo, tožnica je bila pri osebni zdravnici šele 7. 12. 2009 (po preteku 3 let od 6. 11. 2009) in še takrat ni dobila njune napotnice. Zgrešeno je tudi stališče sodišča v izpodbijani sodbi glede izvršilnih stroškov. Za sodbo je tožnik izvedel, ko je bil na zdravljenju v A., klical je odvetnika, a ga je dobil šele, ko je izvršilni postopek že tekel, pa tudi gotovine za plačilo ni toliko imel. Sodišče njegovih trditev in izpovedi ni ocenilo in je s tem zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nestrokovnega zastopanja tožnika v pravdnem postopku P 000/2011 Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni1, ker je ugotovilo, da tožnikova pravica do izjave v postopku ni bila kršena iz razloga, ker ga odvetnik ni obveščal o narokih in procesnih dejanjih. Glede na to, da je pritožbo zoper sodbo vložil, tudi ni relevantno, da ga o neugodni sodbi ni obvestil. Res je odvetnik storil strokovno napako, ker takse za pritožbo ni pravočasno plačal, vendar tožnik s pritožbo ne bi bil uspešen, zato ni vzročne zveze med škodo tožnika in ravnanjem odvetnika. S pritožbo pa ne bi uspel, ker je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni pojasnilo, zakaj je tožnik z izjavami posegel v čast in dobro ime gospe in ni zmotno štelo, da so izjave žaljive. Vzročna zveza med ravnanjem tožnika in škodo, ki jo je utrpela gospa, je podana. Zahtevek pa tudi ni zastaral. 6. V skladu s 350. členom ZPP2 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 000/2011 uspel, ker sodišču v pritožbi utemeljeno očita, da bi mu moralo omogočiti, da izvedencu postavlja vprašanja, sodeluje pri njegovem delu oziroma bi moralo postaviti drugega izvedenca. Možnost, da se do izvedeniškega mnenja opredeli, je namreč imel in tudi izkoristil. Zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca, tožnik pa tudi ne navaja okoliščin, ki bi narekovale potrebo, da se podano mnenje preveri z novim izvedencem. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožnikova pravica do izjave iz tega razloga ni bila kršena. Prav tako ni okoliščin, ki bi kazale na to, da je bil prikrajšan za pravico do izjave in možnost vplivanja na procesna dejanja. V postopku in tudi v pritožbi namreč tožnik ne navede, kaj bi povedal oziroma kako in na katera procesna dejanja bi vplival. Zato je ta njegova trditev prepavšalna in posledično neupoštevna.3

8. Prav pa ima pritožba, ko trdi, da bi s tožnik s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 000/2011 uspel, ker so njegove pritožbene trditve, da njegove izjave niso bile protipravne, utemeljene.

9. V sodbi P 000/2011 je sodišče pravilno izpostavilo, da ima oškodovanec pravico do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, če je bila konkretna žaljiva trditev spoznana za kršitev osebnostne pravice oškodovanca. Na podlagi 179. člena OZ4 mora oškodovanec namreč dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico, izkazati mora potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno, subjektivno pa se nato presodi trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin.

10. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Tudi ostre in žaljive izjave same po sebi še ne dajejo podlage za poseg v pravico do svobode pisanja, če je bilo za to nekaj podlage v dejstvih.5 Žaljivost je zato treba skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru, glede na običajne norme obnašanja in glede na običaje v nekem kulturnem okolju, pri tem pa je potrebno upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. Odškodninska odgovornost je zato podana, če so trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnice.6

11. Sodišče je v postopku P 000/2011 zatrjevano žaljive izjave povzelo v 11. točki obrazložitve, sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi strinjalo, da so bile te izjave tožnika žaljive. Iz v sodbi P 000/2011 povzetih žaljivih zapisov tožnika izhaja, da je kot toženec tožnico po njeni izpovedbi v svojih vlogah žalil na ta način, da je zapisal, da si je sama drznila uporabiti svoj vpliv kot diplomirana pravnica in je tako opravila gradbena dela ter asfaltirala del ceste oz. poti, ki dejansko poteka po njegovem svetu. Gradbena dela si je drznila delati brez njegovega dovoljenja. Zatrjeval je, da je zlorabila sodišče in izvajala pravno nasilje nad njim. Zloraba sodišča zoper njega jo bo drago stala in ne bo več nikogar brez razloga izsiljevala in tožila. Trdil je, da ga je ozmerjala s „kurbo‘, čeprav tega sodnica in nobeden od ostalih navzočih ni slišal. Je pravnica, diplomirala je, ko je njen mož učil oz. bil dekan na fakulteti. Trdil je, da je bila tožnica s strani gradbene inšpektorice C. C. osebno seznanjena, da je za gradnjo ceste potrebno gradbeno dovoljenje in je očitno zavestno zlorabila sodišče z izmišljenimi in neresničnimi navedbami v tožbi in tako vršila pravno nasilje proti tožencu z lažno tožbo in ponarejenimi podpisi na njej. Gospoda D. D. in gospo E. E. je zavestno zavedla in jima govorila drugače, kot bi naj bila seznanjena s strani inšpektorice C. C. Gospoda D. D. je nagovarjala in mu sugerirala, kaj mora tožencu povedati in mu zagroziti s tožbo. Navajal je, da družina F. F. - B. B. pridobivajo in zavajajo ljudi. Da bi dosegli svoje namene, so pripravljeni navajati tudi lažne podatke svojim sosedom, da bi skupaj z njimi posegli v tožbo in s protipravnim dejanjem prilastili njegovo privatno lastnino in na njej graditi cesto brez njegovega soglasja. Podkupila je inšpektorja G. G. z namenom, da bi ta zaradi protipravne pridobitve materialnih sredstev namerno kršil zakone, da bi lahko razglašal nekategorizirano cesto v privatni lasti kot državno cesto. Povedala je, da je tudi preko časopisa blatil njeno družino, ki jo je hotel tako rekoč uničiti, oz. doseči, da bi se sami med seboj skregali. Na podlagi navedenega sodišče oceni, da tožnik (tam toženec) gospo in njeno družino večkrat označuje tudi z nizkotnimi in ironičnimi izrazi, kot na primer „močnimi“ sosedi, nadalje ji očita, kam jo je pripeljala „aroganca“, kakor tudi njene hčerke in zeta, do njega, označil pa jo je tudi z drugimi neresničnimi hudimi obtožbami, da si je neupravičeno prilastila njegovo lastnino, da je podkupovala, izsiljevala in zlorabila sodišče in na podlagi tega ugotavlja, da je grobo posegel v tožničino osebnostno pravico zaradi razžalitve njenega dobrega imena in časti, saj je v svojih vlogah in navedbah želel tožnico prizadeti in to z namenom zaničevanja. S tem so bili seznanjeni sosedje kot pravdne stranke in tudi širša javnost in je tako prišlo tudi do posega v tožničin ugled.

12. Navedenim ugotovitvam pritrdi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in ponovi, da ne gre zgolj za videnja in stališča tožnika, temveč za oznake gospe B. B. in njene družine z nizkotnimi in ironičnimi izrazi, očitki arogance in neresničnimi hudimi obtožbami, da si je neupravičeno prilastila njegovo lastnino, podkupovala, izsiljevala in zlorabila sodišče. Pri tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da Okrajno sodišče v Gornji Radgoni ni ustrezno upoštevalo, v kakšnem kontekstu in okviru so bile podane zatrjevane žaljivke in tega ni ovrednotilo. Vse zatrjevane žaljivke so bile zapisane oziroma izrečene v okviru pravdnega postopka. Tožnica je zahtevala odškodnino zaradi navedb v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Mariboru po tožbi nje in ostalih (sosedov) zoper H. H. (današnjega tožnika). Z navedenim so bili res seznanjeni sosedje, vendar zato, ker so tudi sami sodelovali v postopku. Zakaj je sodišče zaključilo, da je bila s tem seznanjena tudi širša javnost, ni jasno. Šlo je torej za sodni postopek, v katerem je tožnik (tam toženec) branil svoje pravice in interese. Izrečeno oziroma zapisano je bilo tako izključno znotraj sodnega postopka v obrambi interesov in pravic pravdne stranke. V tem smislu je očitno njegova izvajanja razumelo tudi Okrajno sodišče v Mariboru, saj se ne trdi, da bi bil tožnik v postopku, kjer je zatrjevane žaljive izrekel oziroma zapisal, kaznovan (109. člen ZPP) ali vsaj opozorjen na neprimerno komunikacijo.

13. Za to, da se izrečeno šteje za nedopustno žaljivo oziroma pomeni žalitev časti in dobrega imena, ni dovolj, da je prizadeti užaljen. Izrečeno mora biti v konkretnih okoliščinah objektivno žaljivo. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). V ravnanju tožnika (tam toženca) pa pritožbeno sodišče zaradi omenjenega konteksta sojenja ne vidi protipravnosti. Načina obrambe svojih interesov in pravic v pravdnem postopku se je tožnik (tam toženec) lotil res ostro, nespoštljivo in nesramno. A pri tem njegova pravica do svobode govora ni zarezala v pravico nasprotne stranke do časti in dobrega imena.7 Upoštevati je treba, da stranke v pravdnem postopku vse čas soočajo svoje nasprotne interese. Svoje pravice in interese branijo z zanikanjem nasprotnikovih trditev, z očitanjem nedopustnega ravnanja nasprotniku, s prepričevanjem sodišča v svoj prav. Zato sprti stranki v pravdnem postopku ne moreta pričakovati, da pri tem ne bodo uporabljene tudi ostre, nespoštljive in nesramne besede, insinuacije in manipulacije. Očitani zapisi tožnika brez dvoma niso spoštljivi. So tudi nesramni. Niso pa objektivno žaljivi in protipravni, kot utemeljeno opozarja pritožba. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno ocenilo, da je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno presodilo, da ne gre zgolj za videnja in stališča tožnika, temveč za oznake gospe B. B. in njene družine z nizkotnimi in ironičnimi izrazi, očitki arogance in neresničnimi hudimi obtožbami, da si je neupravičeno prilastila njegovo lastnino, podkupovala, izsiljevala in zlorabila sodišče. Sodišče je svoje zaključke vezalo predvsem na ugotovitev, da očitki tožnika (tam toženca) ne držijo. Vendar ta presoja, glede na trditve tožnice, ki objektivne žaljivosti ne izkazujejo, ni bila potrebna. To pa pomeni, da bi bila pritožba tožnika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 000/2011, ki presojo žaljivosti in protipravnosti napada, utemeljena. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je v izpodbijani sodbi zmotno ocenilo, da tožnik s pritožbo zoper sodbo P 000/2011 ne bi bil uspešen, je zato utemeljen.

14. Ker je ustaljena sodna praksa, da je treba vedno kot odločilno upoštevati kontekst izjav, v katerem so bile te dane,8 bi tožnik s pritožbo zoper sodbo P 000/2011 zanesljivo uspel. To pa pomeni, da je podana vzročna zveza med ugotovljenim neprofesionalnim ravnanjem zavarovanca toženke (prepoznim plačilom sodne takse za pritožbo) in tožnikovo škodo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zanesljivo ugotovilo, da zavarovanec toženke ni ravnal v skladu s potrebno profesionalno skrbnostjo, ker ni pravočasno plačal takse za pritožbo, pri čemer tožnika tudi ni obvestil o taksni obveznosti. Profesionalno neskrbno je ravnal tudi v primeru, če je bilo med njim tožnikom molče ali izrecno dogovorjeno, da bo takso plačal sam tožnik, saj bi moral v okviru profesionalne skrbnosti poskrbeti za pravočasno plačilo sodne takse. Ker je sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 000/2011 postala pravnomočna, je moral tožnik plačati dosojeno glavnico 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 3. 2010 do 6. 4. 20169 v skupnem znesku 10.684,03 EUR (A44) in pravdne stroški v višini 895,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 3. 2016 do 6. 4. 2016, skupaj 897,45 EUR (A45). To je škoda, ki mu je nastala zaradi prepoznega plačila takse za pritožbo. Pritožbeno sodišče je glede presoje listin A4, A44 in A45 v enakem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče in je zato skladno s 3. alinejo 358. člena ZPP postopek v tem delu dopolnilo. Toženka izračunoma obresti ni oporekala, zato pritožbeno sodišče šteje, da nista sporna.

15. Škoda v višini 275,44 EUR, ki predstavlja izvršilne stroške, pa ni v vzročni zvezi s prepozno plačano takso za pritožbo, saj bi se temu strošku tožnik lahko izognil, če bi svojo obveznost iz pravnomočne sodbe pravočasno izpolnil in s tem v tem obsegu zmanjšal škodo. Pri tem njegovih osebnih razlogov, da je bil v bolnici in ni imel toliko gotovine, ni mogoče upoštevati. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

16. Tožena stranka je zato dolžna tožniku na podlagi zavarovanja po pogodbi o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnika izplačati škodo, ki mu jo je povzročil njen zavarovanec s prepoznim plačilom takse za pritožbo. Pritožbeno sodišče je glede presoje listin B2 in B310 tudi v enakem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče, zato je postopek tudi v tem delu dopolnilo (3. alineja 358. člena ZPP). Toženka priznava, da je imela Odvetniška zbornica v relevantnem obdobju sklenjeno zavarovanje odgovornosti iz naslova opravljanja odvetniškega poklica. V okviru kolektivnega zavarovanja poklicne odgovornosti odvetnika po polici številka 000 je zavarovalna vsota za škodo po škodnem dogodku znašala 250.000 EUR, s pogodbo pa je bila dogovorjena odbitna franšiza v višini 5 % škode oziroma minimalno 1.000 EUR, v primeru zamude procesnih in materialnih rokov pa 10 % od škode oziroma minimalno 2.500 EUR. Toženka je trdila, da je treba morebitno ugotovljeno škodo zmanjšati za 2.500 EUR na račun odbitne franšize, ker je odvetnik zamudil rok za plačilo takse. Tožnik se je temu upiral in je najprej trdil, da je odbitna franšiza 1%, potem pa, da je treba pri odbitni franšizi upoštevati, da je odvetnik v celotnem postopku tožnika nevestno in malomarno zastopal. Glede na to, da je za zamudo procesnih in materialnih rokov določena odbitna franšiza 10 % oziroma določena lastna udeležba odvetnika minimalno 2.500 EUR (6. člen Splošnih pogojev za poklicno odgovornost odvetnikov), mora toženka tožniku povrniti škodo 11.581,48 EUR zmanjšano za 2.500 EUR, torej 9.081,48 EUR. Druge kršitve niso bile ugotovljene (glej točka 7 obrazložitve), zato ni mogoče šteti, da odvetnik tožnika nevestno in malomarno zastopal cel postopek in bi bila zato odbitna franšiza le 5 % oziroma najmanj 1.000 EUR. Odbitna franšiza 1 %, za katero se je najprej zavzemal tožnik, pa ni dogovorjena v nobenem primeru.

17. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožnika delno ugodilo in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožniku dosodilo škodo v višini 9.081,48 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvez s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Za postopek na prvi stopnji gredo tožniku naslednji stroški: po 500 točk za sestavo tožbe, prve pripravljalne vloge in za zastopanje na prvem naroku, po 250 točk za sestavo druge pripravljalne vloge in za zastopanje na naroku 14. 2. 21, 2 x 120 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk urnine, 2 % za materialne stroške, 22 % DDVja na odvetniško storitev, 2 x 81, 40 EUR kilometrine (220 km za relacijo odvetniška pisarna – sodišče - odvetniška pisarna po 0,37 EUR/km) in taksa za tožbo, skupaj 2.406,27 EUR. Glede na dosežen 76,6 % uspeh gre tožniku 1.843,20 EUR.

Za postopek na prvi stopnji gredo toženki naslednji stroški: po 500 točk za sestavo odgovora na tožbo, prve pripravljalne vloge in za zastopanje na prvem naroku, 250 točk za zastopanje na naroku 14. 2. 21, 2 x 120 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk urnine, 2 % za materialne stroške, 22 % DDVja na odvetniško storitev, 2 x 59,94 EUR kilometrine (162 km za relacijo odvetniška pisarna – sodišče - odvetniška pisarna po 0,37 EUR/km), skupaj 1.717,69 EUR. Glede na dosežen 23,4 % uspeh gre toženki 401,94 EUR.

Po pobotanju priznanih stroškov mora toženka tožniku plačati 1.441,26 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Tožniku gre tudi 500 točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške, 22 % DDVja na odvetniško storitev in 459 EUR takse za pritožbo. Zato mu mora toženka glede na tožnikov 76,4 % uspeh s pritožbo plačati tudi 637,55 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo tožniku od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 V postopku P 000/2011 je ga. B. B. tožnika tožila za odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki naj bi jih z izjavami prizadejal tožnik v postopku I P 1197/2005 Okrajnega sodišča v Mariboru, v katerem ga je gospa (skupaj z drugimi tožniki) tožila zaradi dopustitve nujnih vzdrževalnih del. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Tudi njegovo stališče, da je odškodninski zahtevek gospe zastaral, je zmotno, ker ni odločilno, kdaj se je gospa začela zdraviti, temveč, kdaj ji je bil znan obseg škode, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Sodišči pa tudi nista presegli trditvene podlage. Gospa je zahtevala odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi žalitve časti in dobrega imena, ki naj bi jih trpela v postopku pred Okrajnim sodišče v Mariboru v letih od 2005 do 2009 zaradi tožnikovih žalitev v postopku. Intenzivnost in stopnjo bolečin je dokazovala z izvedencem. Izvedenec je res ugotovil, da je prvotno trpela za akutno stresno motnjo, ki je prerasla v posttravmatsko stresno motnjo, nato pa v prilagoditveno, vendar to ne pomeni, da je sodišče gospe dosodilo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč je navedeno upoštevalo pri obsegu škode (intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin). 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 5 VSL Sodba I Cp 121/2017 z dne 17. 5. 2017. 6 VSL Sodba II Cp 1014/2013 z dne 10. 9. 2013. 7 V nasprotnem primeru bi domala vsak pravdni postopek generiral naslednjega zaradi razžalitve časti in dobrega imena, denimo tudi na prvi pogled „vrednostno nevtralni“ postopki, kot so odškodninske pravde zaradi prometnih nesreč ali medicinskih napak. Posledice takih škodnih dogodkov so včasih tudi usodne, očitki tožnikov pa tedaj najhujše možne vrste (da so toženci denimo krivi za smrt). 8 Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018 (tč. 19 in nasl.), glej tudi Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 (zlasti tč. 19 in 25) ter Up 1019/12-22 z dne 26. 3. 2015. 9 Sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 000/2011 je postala pravnomočna 29. 3. 2016 (A4) – s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 250/2016 (A5), ki ga je pooblaščenec tožnice odv. I. I. prejel 5. 4. 2016. 10 Zavarovanje odgovornosti po polici št. 000 in ODV - Splošni pogoji za poklicno odgovornost odvetnikov (B2 in B3).