Jedro

V kolikor sodišče prve stopnje ni hotelo samo ugotavljati števila ur, ki naj bi ga tožnik opravil v nočnem času, čeprav je pravilno povzelo pravne podlage, ki se nanašajo na nočno delo oziroma na plačilo nočnega dela, bi moralo imenovati izvedenca, ki bi opravil ustrezen izračun. Ker je izhajalo iz napačnega stališča, je z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo tožnikovo pravico do obravnavanja pred sodiščem v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prihod na delo je obveznost delavca po 33. členu ZDR-1, ki med drugim določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Ker tožnik tožene stranke ni obvestil o tem, da bolniška ne bo podaljšana, ni mogel sklepati, da ga bo tožena stranka obvestila o tem, kdaj prične delati. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela v spornem obdobju. Tožnik je v očitanem obdobju samovoljno in neupravičeno izostal z dela ter s tem kršil 33. člen ZDR-1 ter obveznosti iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi v točkah V, VII in IX izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, v katerem tožnik ne zahteva več ugotovitve delovnega razmerja v obdobju od 12. 11. 2019 dalje, vrnitve nazaj na delo, vpisa delovne dobe za polni delovni čas, prijave v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in obračuna nadomestila plač za čas od 12. 11. 2019 dalje v višini, kot če bi delal (točka I izreka). Zavrnilo je del tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2019, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita (točka II izreka). Nadalje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 23. 5. 2019, temveč 28. 6. 2019 (prvi odstavek točke III izreka), v presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 29. 6. 2019 do 11. 11. 2019 (drugi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 23. 5. 2019 do 28. 6. 2019 vpisati delovno dobo za polni delovni čas, ga prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunati plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter tožniku izplačati za ta čas pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne od zapadlosti le-teh v plačilo, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (prvi odstavek točke IV izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od oktobra 2016 do marca 2019 obračunati dodatek za delo v nočnem času v višini 5.624,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 19. 4. 2019 dalje, v roku 8 dni (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova prevoza na delo in z dela izplačati znesek 604,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 dalje, v roku 8 dni (prvi odstavek točke VI izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlike do zahtevanih 2.325,06 EUR (za 1.720,32 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 dalje, zavrnilo (drugi odstavek točke VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 68,07 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (točka VII izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 17,50 EUR na račun sodnih taks Delovnega sodišča v Mariboru (točka VIII izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.766,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka IX izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma naj sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odpovedni razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-I ni podan, vendar pa je podan razlog po 2. alineji navedenega člena. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le, če sta izpolnjena oba pogoja, to je teža kršitve in oblika krivde oziroma delavčev subjektivni odnos do storjene kršitve. Meni, da pogoja nista izpolnjena, saj tožnik ni huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ni ravnal hudo malomarno. Tožnik je 18. 5. 2019 k toženi stranki prinesel bolniški list, iz katerega je bilo razvidno, da je od dela upravičeno odsoten do 22. 5. 2019. Nato je doma čakal na SMS oziroma klic tožene stranke glede nadaljnjih navodili za delo. Ker te informacije ni dobil, je 28. 5. 2019 poslal SMS direktorici tožene stranke, vendar odgovora ni prejel. Tožnik je bil odsoten dalj časa in je zato upravičeno sklepal, da je imela tožena stranka zaradi njegove odsotnosti že organizirano delo za teden vnaprej in ga še ni takoj potrebovala (na delu). Iz ravnanja tožene stranke, ki ni storila ničesar, da bi preprečila posledice tožnikovega izostanka, saj ni prejel nobenega klica, SMS-a, niti odgovora na njegov lastni SMS, je mogoče sklepati, da se je tožena stranka hotela znebiti tožnika, saj je bil pogosto odstoten z dela zaradi bolezni. Tožena stranka se šele v pripravljalni vlogi sklicuje na to, da je imela v kritičnem času telefon na popravilu v Avstriji, drugega telefona pa da ni imela. Ker je ves čas komunicirala z delavci le preko telefonske številke, ki ni bila dosegljiva, je sprejela riziko, ki ne more iti na škodo tožnika, ki je storil vse, da je toženo stranko seznanil z bolniškim staležem. Tožnik je ob predložitvi bolniškega lista obvestil A.A., da lahko začne delati 23. 5. 2019, ta pa je odgovoril, da ga bodo poklicali. Navedeno je razvidno tudi iz vsebine SMS-a, poslanega direktorici tožene stranke, v katerem se je tožnik čudil, da ga še niso pozvali na delo in izraža skrb, da ga tožena stranka ne potrebuje več. Nadalje navaja, da je glede tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za nočno delo že v tožbi natančno opisal delovni čas, iz katerega je jasno razvidno, da je vozil v nočni izmeni. V prilogi k pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2019 so zgolj navedeni datumi opravljanja dela, zato se ne strinja, da je bila njegova trditvena podlaga pomanjkljiva. Tako v tožbi, kot v nadaljnjih vlogah, je namreč konkretizirano zatrjeval, da je opravljal delo v nočnem času, navedel čas opravljanja tega dela, dneve, ko je delal ponoči, število opravljenih ur v nočnem času in interni obračun z višino urne postavke za opravljene ure v nočnem času . Predlagal je tudi vpogled v tahografe in dokaz z izvedencem finančne stroke. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo dodatka za nočno delo storilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter je posledično tudi nepravilno odločilo o stroških postopka, v preostalem pa ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik podal zadostno trditveno in dokazno podlago glede zahtevka za plačilo dodatka za nočno delo, da bi lahko sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca finančne stroke, ki bi na podlagi podatkov o opravljenem delu podal mnenje o eventualnem prikrajšanju tožnika. Tožnik je namreč navedel, da je delo opravljal tudi v nočnem času ter zahtevek postavil po višini, z navedbo števila ur, ki jih je opravil v posameznem mesecu (96 ur). Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, saj je tožnik navedel dejstva, ki potrjujejo število opravljenih ur dela v nočnem času in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze, torej je zadostil zahtevi, ki izhaja iz stališča vrhovnega sodišča v navedenem sklepu. Zato ne gre za pravni položaj, s katerim se je vrhovno sodišče ukvarjalo v navedeni zadevi, torej za prevalitev dokaznega bremena z delavca na delodajalca. V kolikor sodišče prve stopnje ni hotelo samo ugotavljati števila ur, ki naj bi ga tožnik opravil v nočnem času, čeprav je pravilno povzelo pravne podlage, ki se nanašajo na nočno delo oziroma na plačilo nočnega dela, bi moralo imenovati izvedenca, ki bi opravil ustrezen izračun. Ker je izhajalo iz napačnega stališča, je z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo tožnikovo pravico do obravnavanja pred sodiščem v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.). Posledično je postopanje sodišča pomenilo, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je odločitev o zahtevku za plačilo dodatka za nočno delo najmanj preuranjena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem obsegu v skladu s 354. členom ZPP pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri, torej z izvedbo dokazov, s katerimi je tožnik utemeljeval plačilo dodatka za nočno delo. Ker zaradi razveljavitve sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za nočno delo, še ni znan uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v VII. in IX. točki izreka sodbe.

7. Pritožba pa ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2019 na delovnem mestu "voznik v mednarodnem prometu - voznik". Tožena stranka je tožniku 27. 6. 2019 podala izredno odpoved pogodbe iz razloga po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti, ko je neopravičeno izostal z dela v obdobju od vključno 23. 5. 2019 do vključno 31. 5. 2019, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je izredno odpoved utemeljila tudi z navedbo, da je izgubila zaupanje v tožnika v zvezi z vestnim, pravočasnim, kvalitetnim in učinkovitim delom, ter da zato nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče (A3).

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, se pritožbeni preizkus zadeve omejuje le na odpovedni razlog po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Po navedeni določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti podan tudi drugi pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovilo naslednja pravna odločilna dejstva, kot sledi: - Tožnik se je 18. 5. 2019 oglasil na sedežu tožene stranke in prinesel potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela - bolniški list, ki je potrjeval, da je v bolniškem staležu do 22. 5. 2019. Ob tej priliki je tožnik govoril s A.A..

- Tožnik ni povedal A.A., da lahko z delom začne 23. 5. 2019, ta pa tožniku tudi ni obljubil, da ga bo tožena stranka poklicala na delo.

- Direktorica tožene stranke B.B. se je v času, ko je tožnik prišel na sedež tožene stranke, nahajala v pisarni, in ni bila odsotna, kot je to zatrjeval tožnik. A.A. je takrat delo opravljal na tovornem vozilu ter ni mogel vzeti bolniškega lista, ki ga je prinesel tožnik, ker je imel umazane roke. Zato je tožnika napotil v pisarno k direktorici B.B.. Takrat se je tožnik obrnil in rekel, da se mu mudi in je odšel, bolniški list pa je odložil na okensko polico, ter ni povedal, da se mu bolniški stalež zaključuje.

- A.A. je kasneje direktorici tožene stranke povedal o tožnikovem obisku tistega dne in ji izročil bolniški list. - Praksa pri toženi stranki glede začetka opravljanja dela prvi dan po bolniškem staležu je takšna, da delavec, ki je zaključeval bolniško in se je vračal na delo, to javi toženi stranki, direktorici ali pa A.A.. Vozniki so dan ali dva pred iztekom letnega dopusta ali staleža prihajali v pisarno, da so se pogovorili oziroma so povedali, kdaj bi začeli delati in na kateri liniji bi delali (C. ali D.).

- Tudi tožnik je vedno prišel k toženi stranki en dan prej, ob koncu bolniške ali dopusta in povedal, da naslednji dan prične z delom. V preteklosti se je aktivno pozanimal o tem, kaj bo delal in kako bo delo potekalo.

- Pri toženi stranki ni bilo običajno, kar je trdil tožnik, da se po zaključenem bolniškem staležu (le) izroči bolniški list in da delavec potem prejme SMS od tožene stranke.

11. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal tako, kot je bilo običajno pri toženi stranki. Zato bi moral s potekom bolniškega staleža, 23. 5. 2019, priti na delo. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku do takrat bolniška večkrat podaljšana, zato je tožena stranka pričakovala, da je tudi zdaj tako. Toženka tudi ni tožnika obvestila o pričetku opravljanja dela.

12. Prihod na delo je obveznost delavca po 33. členu ZDR-1, ki med drugim določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Ker tožnik tožene stranke ni obvestil o tem, da bolniška ne bo podaljšana, ni mogel sklepati, da ga bo tožena stranka obvestila o tem, kdaj prične delati. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela od 23. 5. 2019 do 31. 5. 2019. Tožnik je v očitanem obdobju samovoljno in neupravičeno izostal z dela ter s tem kršil 33. člen ZDR-1 ter obveznosti iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik direktorico tožene stranke o svoji odsotnosti poskušal obvestiti šele s SMS sporočilom dne 28. 5. 2019, kljub njeni neodzivnosti pa tudi takrat ni poskušal obvestiti še A.A. in tudi ni več prišel na delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za ravnanje, storjeno s hudo malomarnostjo. Dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah velja za eno od temeljnih obveznosti delavca, ter po pravilnem stališču sodišča prve stopnje predstavlja minimum, ki ga lahko delodajalec pričakuje od vsakega zaposlenega.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni mogoče, saj je tožnikova odsotnost v obravnavanem obdobju vplivala na delovni proces pri toženi stranki. Ker se tožnik po izteku bolniškega staleža ni zglasil na delo, niti se ni aktivno zanimal za začetek dela, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izkazal svojo nevestnost, ki je tako huda, da zaupanja več ni mogoče vzpostaviti. Tožnikovo delo je moral po ugotovitvi sodišča prve stopnje opraviti drug delavec in tako nadomestiti odsotnega tožnika, torej je morala tožena stranka zaradi tožnikovega ravnanja prilagoditi delovni proces. Ker je torej dokazano, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja ter da nadaljevanje dela ni več mogoče, niso utemeljene pritožbene navedbe, da se je tožena stranka hotela "znebiti" tožnika, ker je bil pogosto odstoten z dela zaradi bolezni, temveč je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izključna posledica ravnanja tožnika.

15. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela ugotovilo, da je sodišče v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik namreč izpodbija tudi ta del odločitve sodišča prve stopnje, vendar pa pritožba v tem delu nima razlogov.

16. V tem obsegu torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti, in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na naravo kršitve te ne more samo odpraviti. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi izvedbe dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje zato ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.