Jedro

Obstoj višje sile v območju kamnoloma spisovno ni izkazana in tožnica v tožbenih ugovorih niti ne zatrjuje, da bi se na višjo silo, zaradi katere ne bi mogla izkoristiti zalog mineralnih snovi, od sklenitve koncesijske pogodbe leta 2007 dalje, kdajkoli sklicevala. Gospodarska kriza pa ni splošno znano dejstvo višje sile, pa tudi sicer gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz (člen 52. ZUS-1), ki ga sodišče lahko upošteva samo ob izpolnitvi določenih zakonskih pogojev, kar pa v spornem primeru ni izkazano.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se vloga A.A. (tožnice v tem sporu) za podaljšanje rudarske pravice zavrne. V obrazložitvi navaja, da je v prvotnem postopku upravni organ s sklepom tožničino prošnjo zavrgel. V ponovljenem postopku in po ponovni proučitvi vloge je ugotovil, da tožnica ni izpolnila pogoja iz 50. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), ki določa, da čas veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje ni mogoče podaljšati, razen če zaradi velikih vlaganj v izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem območju in ob rednem in dobro izvedenem izkoriščanju zaradi višje sile, ni bilo mogoče izčrpati zalog na pridobivalnem prostoru. Rudarske pravice ni mogoče podaljšati razen pod izjemnimi pogoji, med katere šteje tudi višja sila. Teh okoliščin pa koncesionar ni izkazal. Tudi če bi bil izpolnjen pogoj višje sile, rudarske pravice ni mogoče podaljšati. Vloga ni bila dopolnjena z ustreznimi dokazi o obstoju zalog mineralne surovine v pridobivalnem prostoru B. Zato lahko šteje le potrdilo, ki ga izda Ministrstvo pristojno za rudarstvo, po predhodno predloženim predpisno izdelanim elaboratom.

2. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je pridobila pravice izkoriščanja mineralne surovine z dedovanjem po očetu na podlagi drugega odstavka 21. člena ZRud-1. Pravica je bila nanjo prenesena z odločbo, na podlagi katere je sklenila koncesijsko pogodbo in sicer s trajanjem koncesije do 10. 12. 2011. V skladu z zakonom in pogodbo je o pravočasno vlogo že dne 31. 5. 2011 vložila za podaljšanje trajanja koncesije. V prvotnem postopku je bila njena vloga zavržena. Sodišče je v prvotnem postopku tožbi ugodilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Sklicuje se na točko 6 sodbe, ki je tožena stranka v ponovnem postopku ni upoštevala.

3. Nadalje navaja obrazložitev tožene stranke v obrazložitvi, da tožnica ni izkazala pogoja obstaja višje sile. Splošno znano dejstvo pa je, da je nastala gospodarska kriza, zato ni bila v stanju izkoristiti vse zaloge v predvidenem roku trajanja koncesije.

4. Glede navedb tožene stranke o neustreznosti dokazila za ugotavljanje zalog mineralne surovine navaja, da ji je bila koncesija za izkoriščanje v kamnolomu B. podeljena za določeno obdobje po 105. členu ZRud-1. Rok trajanja je bil določen le na podlagi podatkov o zalogah v rudarskem projektu. Ni bil izdelan za dokazovanje potreben elaborat o zalogah in potrdilo, ki ga sedaj zahteva tožena stranka. Inšpekcijski organ tudi ni ugotovil, da bi tožnica morala nujno imeti elaborat o zalogah, temveč je že na podlagi rudarskega projekta številka 12/03-24, ki je bil predložen upravnemu organu in ogleda na kraju samem ocenil, da se v kamnolomu nahaja več zalog kot je potrebno za triletno obratovanje, kar je po 50. členu ZRud-1 najdaljša doba za enkratno podaljšanje koncesije. Nenavadno je, da se takšen elaborat zahteva, čeprav tožena stranka ve, da tega nima in je nadzorni organ že ugotovil, da se v kamnolomu nahaja več zalog, kot jih je potrebno za 3 letno podaljšanje trajanja koncesije.

5. Nepravilno je bilo postopanje uradnice upravnega organa. Tožnica je dala posebno vlogo z dne 5. 11. 2013, kot dokazni predlog. Predlog je bil vložen zato, da bi aktivno sodelovala v postopku za ustrezno izvršitev sodbe v povezavi z novelo ZRud-1 iz leta 2012. Po tej noveli je nastala nova situacija. Po določbi prvega odstavka 50. člena ZRud-1 ji pripada podaljšanje trajanja koncesije za čas treh let od sklenitve aneksa h koncesijski pogodbi, ker zaradi gospodarske krize ni bila v stanju izkoristiti vseh zalog mineralne surovine v obstoječem pridobivalnem prostoru kamnoloma. To je ugotovila tudi rudarska inšpekcija z zapisnikom številka 06142-148/2011-2 z dne 26. 4. 2012, ki je priložen k vlogi kot dokazilo o stanju zalog. V nadaljevanju navaja še finančne razmere v družinskem podjetju, ki so nastale po takšni odločitvi upravnega organa. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da sodišče meritorno odloči o vlogi in ji ugodi, podredno pa, da se zadeva vrne upravnemu organu v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka po pravilniku.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnica je z vlogo z dne 15. 3. 2011 predlagala, da ji tožena stranka podaljša rudarsko pravico za izkoriščanje mineralnih snovi v kamnolomu B. V ponovljenem postopku (s „prvim“ sklepom je bila tožničina vloga zavržena kot nepopolna), je tožena stranka zavrnila vlogo tožnice iz vsebinskih razlogov.

9. Prvi stavek prvega odstavka v času odločanja veljavnega 50. člena ZRud-1 je določal, da časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje ni mogoče podaljšati, razen če zaradi velikih vlaganj v izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem območju in ob rednem in dobro izvedenem izkoriščanju zaradi višje sile ni bilo mogoče izčrpati zalog na pridobivalnem prostoru.

10. Tožena stranka se v obrazložitvi opira na navedeni zakonski pogoj višje sile, ki pa v kamnolomu B. ni bila izkazana kot splošno znano dejstvo, niti o njenem nastanku koncesionar ni nikoli obvestil koncendenta. Tudi po presoji sodišča okoliščina višje sile v tem območju kamnoloma dejansko spisovno ni izkazana in tožnica v tožbenih ugovorih niti ne zatrjuje, da bi se na višjo silo zaradi katere ne bi mogla izkoristiti zalog mineralnih snovi, od sklenitve koncesijske pogodbe leta 2007 dalje, kdajkoli sklicevala. Gospodarska kriza, ki jo navaja tožnica v tožbenih razlogih, pa ni splošno znano dejstvo višje sile, pa tudi sicer gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz (člen 52. Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki ga sodišče kot tožbeno novoto lahko upošteva samo ob izpolnitvi določenih zakonskih pogojev, kar pa v spornem primeru ni izkazano.

11. Ker je višja sila v zgoraj navedenem 50. členu ZRud-1 določno navedena kot zakonski pogoj za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne snovi, ki pa ga tožnica ni izkazala, se sodišče ni spuščalo v presojo dokazovanja izpolnitve nadaljnjega pogoja obstoja zaloge mineralnih snovi z elaboratom (kar razlaga tožena stranka) oziroma inšpekcijskim zapisnikom o obstoju zalog mineralnih snovi, na katerega se sklicuje tožnica.

12. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na Zakon o dopolnitvi Zakona o rudarstvu (ZRud-1B), ki je začel veljati 28. 7. 2012, in ki določa možnost podaljšanje rudarske pravice z izdajo odločbe po uradni dolžnosti do najdlje 31. 12. 2013. Ta novela je začela veljati po izdaji prve odločbe tožene stranke z dne 6. 6. 2012 in je tožena stranka po njeni sodni odpravi ponovno odločila na podlagi takrat veljavnih rudarskih predpisov.

13. Sodišče je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.