Jedro

V primeru t. i. individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delodajalec ni zavezan k uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR‑1 (kolektivni odpust), razen če je tako določeno s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca. Tožene stranke taka obveznost ni zavezovala. Prepuščena ji je bila odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potrebovala. Bistveno je, da izmed več možnih delavcev na istem delovnem mestu pri izbiri delavca ni ravnala diskriminatorno oziroma odpovedi tožnici ni podala zaradi neutemeljenega odpovednega razloga (90. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 27. 6. 2022 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 9. 2021, ugotovitev da delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter prijavo v socialna zavarovanja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, obračun bruto nadomestil plače za navedeno obdobje in izplačilo ustreznih neto zneskov, ter izplačilo denarnega povračila v višini 15.510,00 EUR bruto (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka (II. in del III. točke izreka) vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje ni utemeljena, obrazložitev ni jasna in se je ne da preizkusiti. Navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo neresničnemu pričanju zakonite zastopnice tožene stranke A. A., ki je prirejeno za potrebe postopka. Izpoved zakonite zastopnice, da je bil odločilni moment pri odpovedi pogodbe izbira B. B. za bodočo produktno vodjo s strani principala blagovne znamke C., je ta ovrgla z izpovedjo, da se nikoli ni potegovala za to delovno mesto. Meni, da mora zaradi trditve tožene stranke, da gre pri tem za bistveni kriterij, to upoštevati tudi sodišče. Sklicuje se na izpoved nadrejene delavke D. D., da od B. B. mogoče ni dobila vsega, kar je pričakovala, in da je tožnica pokazala večji interes za delo, potrdila pa je tudi, da je tožnica opravljala tudi dela za družbo E. d. o. o. Da navodila o sodelovanju niso bila pisna, temveč s strani direktorice podana ustno, je izpovedala priča F. F., njeno izpoved pa sta potrdili priči D. D. in B. B. Navaja, da sta imeli obe družbi isto direktorico, isti poslovni sedež in prostore za zaposlene, istega lastnika in prodajne produkte, razlika je le v proizvajalcih parfumov, kar priča o medsebojni povezanosti obeh družb. Zmotno je stališče sodišča, da je B. B. delala za blagovno znamko C. dalj časa. Poudarja, da je tožnica ob svojem delu opravljala tudi promocije in bi lahko tožena stranka z znižanjem števila zunanjih promotorjev, znižala stroške poslovanja. S tem bi obdržala redno zaposleno delavko. Meni, da bi morala biti zaradi prekrivanja poslovanja z družbo E. d. o. o. pogodba o zaposlitvi odpovedana B. B. ali delavki, zaposleni v E. d. o. o., ki je s prodajo blagovne znamke G. dejansko ustvarjala izgubo. Trdi, da je tožnica presegala vse plane do septembra 2021. Zatrjuje grobo kršitev pravil postopka ter da je bila s strani sodišča ves čas postopka neenako obravnavana. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnica s pritožbo neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ni podana niti kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj je tožničin očitek neenake obravnave med postopkom povsem splošen, zato ga ni mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 9. 2021. Tožena stranka, zastopnica za prodajo blagovne znamke C. v Sloveniji, je namreč dokazala, da je svoje delo reorganizirala oziroma optimizirala poslovanje z zmanjšanjem števila zaposlenih, zaradi česar je utemeljeno ukinila tožničino delovno mesto asistent produktnega vodje – promotor.

8. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka ni uspela dokazati obstoja razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil razlog za odpoved tako organizacijske kot tudi ekonomske narave. Zaradi zmanjšanja števila prodajnih mest (od leta 2014 do 2021 se je število zmanjšalo s 27 na 14, od tega v primerjavi z letom 2020 za 5) in upada prodaje izdelkov blagovne znamke C. se je zmanjšala potreba po številu zaposlenih, ki delajo v skupini C., zato je posledično prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela na delovnem mestu asistent produktnega vodje – promotor. Pri odločitvi, kateri od dveh delavk, zaposlenih na tem delovnem mestu (poleg tožnice je bila to še B. B.), je bila tožena stranka prosta in se je odločila, da pogodbo o zaposlitvi odpove tožnici.

9. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna pri izbiri delavke, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, upoštevati kakršnih koli kriterijev. V primeru t. i. individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delodajalec ni zavezan k uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR‑1 (kolektivni odpust), razen če je tako določeno s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca. Tožene stranke taka obveznost ni zavezovala. Prepuščena ji je bila odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potrebovala. Bistveno je, da izmed več možnih delavcev na istem delovnem mestu pri izbiri delavca ni ravnala diskriminatorno oziroma odpovedi tožnici ni podala zaradi neutemeljenega odpovednega razloga (90. člen ZDR-1). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, diskriminatorne obravnave tožnica niti ni zatrjevala niti to ne izhaja iz ugotovitev postopka. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je bila tožnica bolj zainteresirana za delo, da je presegala vse plane do septembra 2021 in da ne drži, da je B. B. za blagovno znamko C. delala dalj časa, na pravilnost odločitve ne morejo vplivati, saj tožena stranka pri določitvi delavke, ki ji bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni bila dolžna upoštevati nobenih kriterijev.

10. Glede na navedeno so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe o pomenu izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, da je bil kriterij za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločitev lastnika blagovne znamke C., da B. B. izbere za naslednjo produktno vodjo. Zakonita zastopnica tožene stranke je v zvezi s tem le izpovedala o miselni presoji, ki je privedla do odločitve, katere od dveh delavk ne bo več potrebovala. Ta odločitev tožene stranke oziroma njene zakonite zastopnice ni bila posledica uporabe kriterijev, temveč njene proste odločitve, komu bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšnega zaključka ne spremeni niti izpoved B. B., da se za delovno mesto produktnega vodje nikoli ni potegovala.

11. Neutemeljeno je zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka zaradi prekrivanja poslovanja s poslovanjem družbe E. d. o. o. (1. 1. 2014 je prišlo do prenosa dela dejavnosti družbe E. d. o. o. kot prenosnika na toženo stranko kot prevzemnika) odpovedati delo delavki, zaposleni v tej družbi, ki naj bi dejansko ustvarjala izgubo. Ker gre za dva različna delodajalca (samostojni pravni osebi), ki zaposlujeta vsak svoje delavce, čeprav imata isto direktorico in opravljata delo na isti lokaciji, k temu tožena stranka glede na veljavno zakonodajo ni bila zavezana. Zgolj kolegialne pomoči med delavci obeh družb (tako priča F. F., zaposlena pri družbi E. d. o. o.) ni mogoče šteti za opravljanje dela za drugega delodajalca.

12. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tako ni nezakonita, ker bi lahko tožena stranka namesto, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, znižala število zunanjih promotorjev (študentov). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delo, ki ga je opravljala tožnica na svojem delovnem mestu asistent produktnega vodje – promotor, poleg dela promocij obsegalo še številna druga dela, delo pa je bilo tudi bolj zahtevno, kar je potrdila tudi sama tožnica. Pri tem je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dejansko reorganizirala svoje delovanje, namesto tožnice pa za opravo njenih del ni zaposlila nobenega novega delavca.

13. Glede na navedeno je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče prve stopnje je zato tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodno razvezo, reparacijo in denarno povračilo utemeljeno zavrnilo.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

16. Tožena stranka kot delodajalka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.