Jedro

Sporna obveznost plačila odvoza odpadkov ima vsebinsko podlago v določbah ZGJS in Zakona o varstvu okolja. Za stroške ravnanja z odpadki so dolžni plačevati vsi povzročitelji, za katere je organizirano ravnanje z odpadki, ugovor toženca, da je uporabljal le vreče, tako ni utemeljen. Toženec se je samovoljno odločil, da bo odpadke shranjeval na svoj način. Toženec pa tudi ni izkazal nobenega drugega razloga, zaradi katerega računov ne bi bil dolžan plačati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožeči stranki dolguje vtoževano glavnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 83536/2012 z dne 12. 6. 2012 vzdržalo v celoti v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 151,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje ter izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2012 do plačila, v roku 8 dni. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 119,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja le, da naj se upošteva zdravstveno stanje toženca in podaljša rok za pritožbo, iz zdravstvenih razlogov. Naknadno, že po izteku pritožbenega roka, je tožena stranka pritožbo dopolnila in glede predmetne zadeve navajala, da prilaga zadnji opomin komunale, vidi se, da so v juliju občutno zmanjšali cene, za avgust pa samo račun za novo hišo. S tem dokazuje, da nimajo urejene situacije. Očitno so priznali napačne zahtevke in račune.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožba tožene stranke nima obvezne vsebine in jo je potrebno zavreči. Rok za pritožbo je 8 dni. Gre za zakonski rok, ki je prekluziven in nepodaljšljiv.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Rok za pritožbo v sporu majhne vrednosti, za kakršnega gre v konkretni zadevi (glej 1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) je 8 dni (3. odstavek 458. člena ZPP). Pritožba tožene stranke, ki jo je vložila priporočeno po pošti 25. 9. 2014 je tako pravočasna, medtem ko je dopolnitev pritožbe, vložena 7. 11. 2014, prepozna (sodba je bila vročena toženi stranki 19. 9. 2014), zato navedb iz dopolnitve sodišče druge stopnje ne more upoštevati in nanje ne odgovarja. Podaljšajo se namreč lahko le roki, ki jih določi sodišče, ne pa tudi zakonsko določeni roki (glej 110. člen ZPP).

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da bi bilo treba pritožbo tožene stranke zavreči kot nepopolno. Pritožba je namreč nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP (to je navedbo sodbe, zoper katero se vlaga in podpis pritožnika). Ti dve sestavini pritožba tožene stranke vsebuje, zato jo je potrebno vsebinsko obravnavati.

7. Ker tožena stranka pritožbenih razlogov ne navaja, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo glede razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, to je glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

8. Glede na strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki se tudi sicer v sporu majhne vrednosti s pritožbo ne more izpodbijati (1. odstavek 458. člena ZPP), ko je sodišče ugotovilo: da sta stanovanjska objekta S. 10 in S. 10a v ... last toženca (na ti lokaciji se neplačani in vtoževani računi nanašajo), da bi bil toženec dolžan obvestiti tožečo stranko o tem, kdo uporablja njegov stanovanjski objekt, pa tega ni storil, da je pri dveh spornih fakturah tožeča stranka pojasnila, da je upoštevala določbo Obligacijskega zakonika (OZ), da se najprej poplačajo stroški, obresti in nato najstarejše in že zapadle terjatve, da je bilo pri obračunu izvršbe neplačilo le razčlenjeno in ni šlo za dodatno plačilo ali preplačilo, kot trdi toženec in toženec nepravilnega in presežnega zaračunavanja komunalnih storitev ni dokazal, kot tudi ni dokazal, da bi obstajal tehten razlog, zaradi katerega mu ne bi bilo potrebno plačati komunalnih storitev, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Sporna obveznost plačila odvoza odpadkov ima vsebinsko podlago v določbah Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o varstvu okolja. Za stroške ravnanja z odpadki so dolžni plačevati vsi povzročitelji, za katere je organizirano ravnanje z odpadki, ugovor toženca, da je uporabljal le vreče tako ni utemeljen. Toženec se je samovoljno odločil, da bo odpadke shranjeval na svoj način. Toženec pa tudi ni izkazal nobenega drugega razloga, zaradi katerega računov ne bi bil dolžan plačati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožeči stranki dolguje glavnico v višini 151,08 EUR, zaradi zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega vtoževanega računa dalje do plačila.

9. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je glede na že obrazloženo, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, sodišče druge stopnje je odločilo, da jih nosi sama, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (165. in 155. člen ZPP).