Jedro

Po drugem odstavku 11. člena ZST-1 sodišče stranki dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Presoje po navedenem določilu prvostopenjsko sodišče ni opravilo. Ker je ni, tudi ni upoštevalo ustaljenega stališča sodne prakse, po kateri se prevzete kreditne obveznosti prosilca v okviru predloga za obročno plačilo vendarle upoštevajo, saj višina kreditnih obveznosti lahko pogojuje občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje stranke in njenih družinskih članov ob takojšnjem plačilu sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za obročno plačilo sodne takse.

2. Tožniki so zoper takšno odločitev vložili pravočasno pritožbo. Predlagajo, da se jim dovoli obročno plačilo sodne takse v šestih obrokih po 112,50 EUR. Navajajo, da bi bila s takojšnjim plačilom sodne takse v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva tako za preživljanje družine L. kot tudi družine K., saj se za plačilo kreditnih obveznosti v obeh družinah vsak mesec skoraj v celoti porabijo mesečni prihodki. Sodišče je tudi prezrlo, da so tožniki v letu 2019 za sodne takse v drugih postopkih porabili sredstva v skupni višini 3.210,00 EUR ter da je bilo drugemu tožniku in tretji tožnici v pravdni zadevi IV P 1712/2019 dovoljeno plačilo sodne takse v šestih obrokih. Menijo, da bi sodišče z omiljenim pristopom moralo omogočiti dostopnost do sodišča tudi državljanom s povprečnimi dohodki.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V 5. odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je določeno, da mora sodišče pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Materialni položaj stranke oziroma prosilca oprostitve in njegove družine ugotavlja sodišče glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje družinskih članov. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo dohodkovno stanje družine prvega tožnika in družine drugega tožnika in tretje tožnice in njihovo premoženje. Navedlo je tudi, da pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, saj gre za prostovoljno prevzete obveznosti, ki ne morejo imeti prednosti pred zakonsko določenim plačilom sodnih taks. Na tej podlagi je zaključilo, da ob ugotovljenem premoženjskem stanju tožnikov, plačilo sodne takse za postopek ne bi pomenilo zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljajo in da bodo plačilo sodne takse zmogli.

5. Tak materialnopravni zaključek bi nedvomno veljal za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse in za tožnike tudi ni sporen. Vendar pa ti niso predlagali oprostitve plačila sodnih taks, ampak da jim sodišče dovoli obročno plačilo. Po 2. odstavku 11. člena ZST-1 sodišče stranki dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Presoje po navedenem določilu prvostopenjsko sodišče ni opravilo. Ker je ni, tudi ni upoštevalo ustaljenega stališča sodne prakse, po kateri se prevzete kreditne obveznosti prosilca v okviru predloga za obročno plačilo vendarle upoštevajo, saj višina kreditnih obveznosti lahko pogojuje občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje stranke in njenih družinskih članov ob takojšnjem plačilu sodne takse.1 Prav to pa je okoliščina, ki so jo tožniki v prvostopenjskem postopku izrecno izpostavili, ko so navedli, da tako družina prvega tožnika, kot tudi družina drugega tožnika in tretje tožnice vsak mesec skoraj v celoti porabita svoje mesečne prihodke za plačilo kreditnih obveznosti. Pri tem so obstoj kreditnih obveznosti zatrjevali, izhaja pa tudi iz same tožbe, katere predmet je ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. S presojo teh trditev v okviru izpolnjenosti abstraktnega dejanskega stanja iz 2. odstavka 11. člena ZST-1 se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo, zato je izpodbijani sklep pomanjkljiv in ga je bilo treba razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

6. Materialnopravno izhodišče presoje sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku bo tako 2. odstavek 11. člena ZST-1. Ugotoviti bo moralo zatrjevane dejanske okoliščine tožnikov in o zadevi ponovno odločiti upoštevajoč tudi določbo 10. odstavka 3. člena ZST-1 in 14. člena ZST-1 in presoditi ali so pri tožnikih oziroma pri katerem od njih izpolnjeni pogoji za dovolitev obročnega plačila sodne takse.

1 Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1065/2014, I Cp 2615/2017, I Cp 1964/2018, I Cp 791/2019, ...