Jedro

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje o upoštevanju kolektivnih stroškov, ki nastajajo v družinski skupnosti. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da zakonca krijeta stroške skupnega gospodinjstva v sorazmerju s svojimi možnostmi. Prav tako pravilno poudarja, da je toženec primarno dolžan izpolnjevati svoje preživninske obveznosti. Gre za zakonito dolžnost (123. člen ZZZDR, primerjaj še npr. 172 in 173. člen Zakona o izvršilnem postopku), ki jo mora preživninski zavezanec izvrševati v skladu s svojimi možnostmi in potrebami upravičenca (129. člen ZZZDR). Zato revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da je za razsojo o preživninskem zahtevku odločilno predvsem to, kakšne dohodke ima preživninski zavezanec in ali ima še kakšne druge preživninske obveznosti. Te ugotovitve pa sodbi druge in prve stopnje imata.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Odločilo je, da mora toženec od 11.9.1996 dalje plačevati za mladoletno P.P. namesto preživnine 5.217,00 SIT preživnino v znesku 7.000,00 SIT mesečno. V preostalem delu, to je do 20.000,00 SIT zahtevane mesečne preživnine, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper izrek o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi zoper izrek o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno uporabilo 132. člen ZZZDR. Bistvo tega pravdnega postopka je v tem, da so se razmere spremenile na obeh straneh, vendar pa huje na strani toženca. Zakonita zastopnica in toženec sta ob prvi sodni določitvi preživnine imela približno enaka osebna dohodka (okrog 40.000,00 tedanjih din) sedaj pa ima zakonita zastopnica približno 92.000,00 SIT na mesec, medtem ko bi imel toženec, če ne bi bil v bolniškem staležu, približno 40.000,00 SIT na mesec. Sodišče bi moralo upoštevati njegov osebni dohodek, ki je skorajda dvakrat nižji od dohodka zakonite zastopnice. Prav tako pa je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da delež kolektivnih stroškov, ki odpadejo na toženca, na odločitev ne more vplivati. Zmožnost preživninskega zavezanca je mogoče ugotoviti le tako, da se ugotovijo vsi njegovi dohodki in vsi njegovi izdatki. Če je sodišče del kolektivnih stroškov upoštevalo na strani tožeče stranke, ko je ugotavljalo potrebe mladoletne tožnice, bi to moralo storiti tudi na strani toženca. Ugotavlja še, da pri kolektivnih stroških njegove družine niso bili upoštevani stroški za obleko in obutev za otroka iz novega zakona, kar naj bi sodišče pri tožeči stranki upoštevalo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta preživnino za mladoletno tožnico zvišali na 7.000,00 SIT mesečno.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR). Pravilno je stališče sodišča druge stopnje o upoštevanju kolektivnih stroškov, ki nastajajo v družinski skupnosti. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da zakonca krijeta stroške skupnega gospodinjstva v sorazmerju s svojimi možnostmi. Prav tako pravilno poudarja, da je toženec primarno dolžan izpolnjevati svoje preživninske obveznosti. Gre za zakonito dolžnost (123. člen ZZZDR, primerjaj še npr. 172 in 173. člen Zakona o izvršilnem postopku), ki jo mora preživninski zavezanec izvrševati v skladu s svojimi možnostmi in potrebami upravičenca (129. člen ZZZDR). Zato revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da je za razsojo o preživninskem zahtevku odločilno predvsem to, kakšne dohodke ima preživninski zavezanec in ali ima še kakšne druge preživninske obveznosti. Te ugotovitve pa sodbi druge in prve stopnje imata.

Zakaj želi toženec doseči upoštevanje njegovih dohodkov za primer, da ne bi bil v bolniškem staležu, ni jasno. Sodišče je pravilno izhajalo iz sedanjega (v času odločanja na prvi stopnji) stanja, ki je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zanj celo ugodnejša dejanska podlaga. Dejstvo pa, da ima toženec ne glede na bolniški stalež (po ugotovljenih podatkih na prvi stopnji), nižje dohodke kot jih ima zakonita zastopnica, pa je sodišče dovolj upoštevalo pri odločitvi o obsegu zvišanja preživnine. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je sodišče le v neznatnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku (le za 1.783,00 SIT). Glede na potrebe mladoletne tožnice, bo zvišana preživnina na 7.000,00 SIT mesečno krila manj kot 1/3 ugotovljenih potreb, pri čemer bo za vse ostale materialne stroške, poleg tega pa tudi še za vso osebno skrb, nego ter vzgojo morala poskrbeti zakonita zastopnica sama.

Kar pa zadeva ugovor zoper ugotovitev o višini stroškov za potrebe mladoletne tožnice, revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za vprašanje dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni predmet preizkusa (prepoved iz 3. odstavka 385. člena ZPP). Kolikor pa toženec očita sodišču druge stopnje, da je pri ugotavljanju tožničinih potreb izhajalo iz kolektivnih stroškov, ki jih pri njem ni upoštevalo, pa revizijsko sodišče le pripominja, da izračun tožničinih potreb nikakor ni v toženčevo škodo (saj je sam za svojega 5 let mlajšega sina zatrjeval višje stroške kot zakonita zastopnica za mladoletno tožnico). Ob splošno znanih stroških za preživljanje in oskrbo 16 letnega otroka, ki obiskuje srednjo šolo, tudi ni mogoče dvomiti o višini ugotovljenih izdatkov zanjo.

Tako tudi materialnopravni preizkus višine preživnine glede na potrebe preživljanca in možnosti preživljalca (129. člen ZZZDR) pokaže, da je bila preživnina zvišana ob upoštevanju razmer na strani obeh pravdnih strank. Zaradi tega revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.