Jedro

V obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti.

Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno terjatev tožnice do toženke iz prvega odstavka 188. člena OZ, ki pa temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe. V obravnavani zadevi sta zavarovalno pogodbo kršila tako zavarovanec tožnice, kot tudi zavarovanec toženke, odškodnino pa je na pogodbeni podlagi v celoti plačala tožnica, s tem pa so nanjo po zakonu prešle zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli (so)odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. v zvezi z prvim odstavkom 336. člena OZ), v takšni situaciji pa velja za zahtevek solidarnega dolžnika, ki je plačal več, kot zanaša njegov delež (za zahtevek ene od odgovornih zavarovalnic), zastaralni rok treh let.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek na plačilo 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2018 do plačila in zahtevek na povrnitev stroškov postopka, zavrneta, pri čemer je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 5,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 107,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v znesku 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2018. Tožnici je dolžna plačati tudi stroške postopka v znesku 117,00 EUR v primeru zamude z obrestmi (točka II izreka).

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo podlago tožbenega zahtevka in zmotno uporabilo materialno pravo. Ustaljeno stališče v sodni praksi namreč je, da regresni zahtevek zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za odškodninsko terjatev, za takšno terjatev pa bi moralo uporabiti prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na navedeno je odločitev o uporabi splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ zmotna. V obravnavani zadevi gre za regresni zahtevek, ki je odškodninske narave (zavarovalnica, ki jamči do višine pogodbenega zneska, regresira izplačano škodo), zato je treba uporabiti zastaralni rok, veljaven za odškodninske terjatve. Je pa pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica dobila pravico oblikovati regresni zahtevek, t.j. z izplačilom odškodnine oškodovancu (19. 12. 2013). Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena v zvezi s šestim odstavkom 357. člena OZ je triletni zastaralni rok potekel že pred vložitvijo tožbe.

Toženka se v tem kontekstu sklicuje na ustaljeno stališče sodne prakse VS RS (odločba II Ips 404/2009 z dne 23. 9. 2010) in na stališča višjih sodišč v zvezi s to problematiko in poudarja, da je v obravnavani zadevi odločilno le dejstvo, kdaj je bila odškodnina s strani tožnice plačana in kdaj je potekel triletni zastaralni rok.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ker je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi ZPP-E, se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Prehodnih in končnih določb ZPP-E postopek pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah ZPP z novelo ZPP-E (v nadaljevanju, kot je že bilo navedeno, ZPP).

5. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Po tako opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje med sojenjem ni storilo nobene procesne kršitve, upoštevne po uradni dolžnosti, je pa glede na dejansko stanje zadeve sprejelo materialno pravno zmotno odločitev.

7. Iz trditvene podlage obeh pravdnih strank izhaja, da sta njuna zavarovanca v enakem razmerju (to dejstvo med njima ni sporno) odgovorna za škodo, nastalo sopotniku v vozilu zavarovanca tožnice. Tožnica je tretjemu (sopotniku) 19. 12. 2013 odškodnino z naslova obveznega zavarovanja v prometu po Polici za avtomobilsko zavarovanje št. 7408136 izplačala v celoti (1.500,00 EUR). Ker sta za škodo odgovorna oba udeleženca v prometu (četrti odstavek 154. člena OZ), tožnica v skladu s prvim odstavkom 188. člena citiranega zakona zahteva vrnitev tistega, kar je plačala za drugega solidarnega dolžnika (750,00 EUR).

8. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sledilo izvajanjem tožnice, da je slednja tretjemu in ne zavarovancu izplačala odškodnino z naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. S tem ji je nastala škoda, katere povrnitev zahteva v tem postopku na podlagi 188. člena OZ. Gre za notranji regresni zahtevek med dvema solidarnima dolžnikoma, za katerega velja petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

9. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem pritožnice in ne sodišča prve stopnje.

10. Ne drži, da za zahtevek tožnice (ene od odgovornih zavarovalnic), ki od druge (soodgovorne) zavarovalnice zahteva povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, velja petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

11. Soglašati je treba s pritožbo, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS1 izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ2).

12. Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno terjatev tožnice do toženke iz prvega odstavka 188. člena OZ, ki pa temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe. V obravnavani zadevi sta zavarovalno pogodbo kršila tako zavarovanec tožnice, kot tudi zavarovanec toženke, odškodnino pa je na pogodbeni podlagi v celoti plačala tožnica, s tem pa so nanjo po zakonu prešle zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli (so)odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. v zvezi z prvim odstavkom 336. člena OZ), v takšni situaciji pa velja za zahtevek solidarnega dolžnika, ki je plačal več, kot zanaša njegov delež (za zahtevek ene od odgovornih zavarovalnic), zastaralni rok treh let. 13. V tem kontekstu sicer ni nobenega dvoma, da je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je upravičena zavarovalnica (tožnica) pridobila pravico oblikovati regresni zahtevek, takšen trenutek pa nastopil z izplačilom (celotne) odškodnine. Vendar pa to v zadevi glede na sprejeto stališče v zvezi z zastaralnim rokom (tožnica je odškodnino tretjemu izplačala 19. 12. 2013, tožbo je vložila 14. 12. 2018, morala pa bi jo vložiti 19. 12. 2016), ni (več) odločilnega pomena.

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo, kar je natančneje razvidno iz točke I izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

15. Ker je toženka s pritožbo uspela, je v skladu z odločitvijo v točki II izreka te odločbe upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako tudi odločba II Ips 404/2009 z dne 23. 9. 2010 2 Terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodbzastarajo v treh letih