Jedro

Tožena stranka po tem, ko je prenehala opravljati dejavnost kot samostojni podjetnik, kot fizična oseba odgovarja za obveznosti iz naslova plače, stroškov za prehrano med delom in regresa za letni dopust, ki jih tožnici ni poravnala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. in 2. odst. izreka) delno spremeni v odločitvi o teku zamudnih obresti od posameznih zneskov priznane plače, stroškov prehrane in regresa za letni dopust tako, da v celoti na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova neto plače in stroškov prehrane plačati 5.362,74 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih mesečnih zneskov in datumov zamude: 297,93 EUR od 16. 9. 1995 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 10. 1995 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 11. 1995 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 12. 1995 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 1. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 2. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 3. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 4. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 5. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 6. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 7. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 8. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 9. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 10. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 11. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 12. 1996 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 1. 1997 dalje do 1. 1. 2002, 297,93 EUR od 16. 2. 1997 dalje do 1. 1. 2002, vse v 15 dneh, pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka iz naslova obresti več, pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za leto 1996 v znesku 425,64 EUR bruto in ji po akontaciji dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 1996 dalje do 1. 1. 2002, v roku 15 dni, pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka iz naslova obresti več, pa se zavrne.“ V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova neto plače in stroškov prehrane plačati 5.362,74 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in datumov, razvidnih iz sodbe (1. odst. izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za leto 1996 v znesku 425,64 EUR bruto in ji po akontaciji dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 1996 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (2. odst. izreka), višji obrestni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust pa je zavrnilo (3. odst. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, dočim je tožeči stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka 819,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (4. odst. izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da v sporu ni pasivno legitimirana stranka. Kot fizična oseba ne more biti tožničin delodajalec. Tožnica je v postopku modificirala zahtevek tako, da ga je povečala, vendar je sodišče dopustilo spremembo brez tega, da bi obrazložilo takšno odločitev. Tožnica ni bila v delovnem razmerju pri tožencu, temveč pri bistroju B.D.L. s.p. Tožnica je konec meseca januarja 1997 podala odpoved delovnega razmerja. Če je menila, da jo je delodajalec pri pravicah iz delovnega razmerja prikrajšal, je imela na voljo čas 5 let za uveljavljanje zahtevkov. Stranki sta bili takrat hkrati zakonca. V zadevi je ključno vprašanje zastaranje tožničinih zahtevkov. Ni sprejemljivo, da zastaranje uveljavljanja njenih terjatev ni teklo v času trajanja njune zakonske zveze. Ne drži, da je s prenehanjem podjetniške dejavnosti še vedno isti pravni subjekt, saj nima več iste matične številke. Gre za vprašanje osnovne pravne varnosti subjektov, ki opravljajo gospodarsko dejavnost. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja tudi zaradi neupoštevanja njegovih dokaznih predlogov. Ni obrazložilo, zakaj ni sprejelo dokaza z vpogledom v davčne napovedi tožnice in pridobilo potrdilo o plačanih prispevkih. Tako bi se videlo, kakšne prihodke je imela tožnica v spornem času. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delo utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge, razen glede odločitve o teku zamudnih obresti od prisojenih zneskov plače, stroškov prehrane in regresa za letni dopust, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje sodba obrazložene razloge glede odločilnih dejstev, ki niso v ničemer v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje je pri preizkusu utemeljenosti zahtevkov izvedlo vse pomembne dokaze. V skladu z določbo 213. čl. ZPP sodišče prosto presodi, kateri dokazi naj se izvedejo, kar pomeni, da sodišče ni dolžno sprejeti vse predlagane dokaze, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na naroku glavne obravnave izvedlo dokaze ter obrazložilo, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo (l. št. 31). Zato pritožbeno uveljavljanje, da vsebuje izpodbijana sodba glede teh razlogov bistvene postopkovne kršitve, ki utemeljujejo njeno razveljavitev, ne more biti upoštevno.

V sporu gre za obravnavanje upravičenosti tožnice do zahtevanih prejemkov iz delovnega razmerja v obdobju od meseca avgusta 1995 do januarja 1997, ko je bila zaposlena pri tožencu – zakoncu in nosilcu samostojne gostinske dejavnosti – Okrepčevalnica bistro B.D.L. s. p. Tožnica v času takšne zaposlitve ni bila deležna ustreznega obračuna in plačila plače, saj je toženec glede tega odvajal le predpisane prispevke in davke, nadalje ni imela sklenjene formalne pogodbe o zaposlitvi, poleg tega ji toženec ni obračunaval in plačeval stroške prehrane in regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da gre pri takšnih pravicah za prejemke iz delovnega razmerja, ki se jim delavec ne more pravno veljavno odpovedati. Delodajalec jih je dolžan delavcu izplačati najmanj v minimalni višini, določeni v zakonu in kolektivni pogodbi. V tej zvezi je potrebno poudariti, da mora delodajalec vsakokratne takšne prejemke delavcu ustrezno evidentirati in obračunati v izplačilnih listih ter jih nakazati v denarni obliki na njegov transakcijski račun ali hranilno knjižico. Glede tega je lahko možen tudi drugačen način njihovega nakazila ali izplačila. Vendar pa, ko pride iz tega naslova do spora in dokazovanja takšnih razlogov v sodnem postopku, je o tem dokazno breme na delodajalcu. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da toženec v spornem obdobju tožnici ni poravnal zahtevanih prejemkov iz delovnega razmerja, zato jih je utemeljeno prisodilo tožnici v višini in obsegu skladno z zakonom in kolektivno pogodbo, pri čemer je razloge sprejete sodbe pravilno obrazložilo tako z vidika dejanske kot pravne podlage.

Neutemeljena je pritožba, da toženec v sporu kot fizična oseba ne more biti pasivno legitimirana stranka. Gre za presojo vprašanja, ki je materialno pravne narave. V konkretnem primeru je prišlo do obveznosti toženca do tožnice v času njenega delovnega razmerja pri tožencu kot nosilcu podjetniške dejavnosti - s. p., ki nima narave gospodarske družbe, kot to zmotno navaja pritožba. V tej zvezi so tako postopki ustanovitve kot prenehanja obeh subjektov različni ter iz tega naslova tudi predpisane drugačne oblike izpolnjevanja obveznosti iz naslova terjatev po izbrisu dejavnosti oz. družbe iz registra. Tako je samostojni podjetnik vedno nosilec pravic in obveznosti v času opravljanja podjetniške dejavnosti, pri čemer je kasneje, ko z njo preneha oz. jo ustrezno odjavi, zavezan za poravnavanje obveznosti do upnikov v svojstvu fizične osebe. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prenehanje dejavnosti s. p. ne pomeni tudi prenehanje stranke, saj ta ves čas nastopa kot fizična oseba. Zato je v konkretnem primeru toženec pravilno opredeljen kot pasivno legitimirana stranka, zaradi česar je zavezan za plačilo zaostalih tožničinih prejemkov iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba, da je uveljavljanje tožničinih zahtevkov zoper toženca zastaralo. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja pravilno izhajalo iz določbe 1. odst. 358. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe – prej 1. točka 381. čl. ZOR), po kateri zastaranje med zakoncema ne teče. Zato je v konkretnem primeru zastaralni rok za tožničine zahtevke, ki so predmet tega spora, začel teči šele od razveze zakonske zveze med strankama, to je od dne 24. 9. 2007 dalje. Navedena določba OZ je splošne narave in velja za vse terjatve, ki izvirajo tako iz zakonske zveze ali družinskega razmerja kot za terjatve iz delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) namreč v svojih določbah teh vprašanj ne ureja, v skladu z določbo 11. čl. ZDR pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri sprejeti materialno pravni presoji pravilno izhajalo tudi iz uveljavljene sodne prakse. Zato je potrebno šteti, da je tožnica glede uveljavljanja zahtevkov iz delovnega razmerja pri tožencu vložila tožbo z dne 11. 9. 2009 še v času, ko njeni zahtevki še niso zastarali. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo njihovo upravičenost ter jih utemeljeno naložilo v plačilo tožencu.

Vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje od posameznih prisojenih zneskov plače, stroškov za prehrano in regresa za letni dopust, zmotno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060 čl. OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, uporablja 277. čl. ZOR, ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Ta razveljavitev je posledica ugotovitve, da zakonodajalec za različno ureditev teka zamudnih obresti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja po uveljavitvi OZ ni imel razumnega razloga in je bila prehodna določba 1060. člena OZ v nasprotju z 2. odst. 14. čl. Ustave. Ustavno sodišče RS je navedlo, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku zamudnih obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. O zakonskih zamudnih obrestih pred odločbo Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno (44. čl. Zakona o ustavnem sodišču, Ur. l. RS, št. 15/94). Ker je OZ začel veljati 1. 1. 2002, je že od tega datuma naprej potrebno pri priznanju zamudnih obresti upoštevati določbe tega zakona. Med temi je tudi 376. čl. OZ, za katerega je Ustavno sodišče RS v kasnejši odločbi opr. št. U-I-267/2006-41 z dne 15. 3. 2007 ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Po tej določbi, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, obresti (torej tudi zakonske zamudne obresti) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Če je do tega prišlo že s 1. 1. 2002 (od obveznosti, zapadlih pred tem datumom), obresti pač prenehajo teči s tem dnem. To ne pomeni retroaktivne uporabe zakona oz. ne predstavlja kršitve prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. čl. Ustave RS. Navedeno se tako nanaša za vse obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo pred 28. 10. 1998. Takšne pravne razloge pa je potrebno upoštevati tudi v konkretnem primeru pri dosojenih terjatvah, ki so zapadle v plačilo v času, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri tožencu.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. čl. ZPP delno ugodilo pritožbi tako, da je delno spremenilo odločitev v 1. in 2. odst. izreka sodbe glede zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov plače, stroškov prehrane in regresa za letni dopust tako kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako spremenjena odločitev v bistvenem obsegu ne vpliva na prisojeno višino stroškov postopka, ki so v skladu z uspehom v sporu (v 4. odst. izreka) pravilno naloženi v plačilo tožencu.

Pritožbeno sodišče je v preostalem zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Toženec je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Z njo je bil sicer delno uspešen v delu odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja to neznaten pritožbeni uspeh. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPPI).