Jedro

V primerih, ko škodo povzroči fizična oseba, ki predstavlja organ države, je neposredni povzročitelj škode država sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem se je toženka dolžna opravičiti tožniku za namerno napačno predstavitev prestajanja kazni in ji plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v znesku 627,50 EUR.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma spremembo, tako da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da ga v konkretnem primeru ni užalila država, ampak konkretna pravobranilka. Sodišče je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 26. člena Ustave RS. Takšno tolmačenje zakonodaje pomeni dajanje potuhe nepoštenemu uradniku, ki ne izbira sredstev za dosego cilja. Meni, da ni dopustno, da funkcionar lahko brez posledic pri opravljanju svoje javne funkcije stori kaznivo dejanje razžalitve in zaničevanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker ni podana toženkina stvarna legitimacija. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da naj bi mu toženka povzročila škodo pri izvrševanju funkcije državne pravobranilke. V skladu z 26. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 148. členom Obligacijskega zakonika (OZ) bi bila za tak odškodninski zahtevek lahko pasivno legitimirana le država.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno opozorilo na razlikovanje med škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot delavec, in škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot član organa pravne osebe. Drugače kot delavec oziroma uslužbenec, fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju funkcije ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Razlog je v dejstvu, da je ravnanje fizičnih oseb, ki so članice oziroma člani organa pravne osebe (zastopniki), ravnanje same pravne osebe. Pravna oseba namreč svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. Da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, ne more biti osebno odškodninsko odgovorna, pa velja pod pogojem, če je to dejanje storila pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (prvi odstavek 148. člena OZ). Po Zakonu o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/1997) je državno pravobranilstvo samostojni državni organ (prvi odstavek 2. člena ZDPra), ki opravlja funkcijo zastopanja države (prvi odstavek 1. člena ZDPra). Naloge državnega pravobranilstva pa opravlja generalni državni pravobranilec in državni pravobranilci (prvi odstavek 3. člena ZDPRA). Ti torej tvorijo personalno sestavo tega državnega organa. Vprašanje osebne odškodninske odgovornosti državnega pravobranilstva bi se torej lahko postavilo zgolj v primeru, če škode ne bi povzročil v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Tega pa v obravnavanem primeru tožnik toženki ne očita. Njegova tožba je bila zato tudi nesklepčna.

6. Napačen je pritožbeni očitek o nepravilni uporabi določbe drugega odstavka 26. člena Ustave. V primerih, ko škodo povzroči fizična oseba, ki predstavlja organ države, je neposredni povzročitelj škode država sama. Drugi odstavek 26. člena Ustave se tako se nanaša na tiste „neposredne povzročitelje“ škode, ki predstavljajo državne organe, saj je v teh primerih neposreden povzročitelj škode tako ali tako država, ta pa odgovarja že na podlagi prvega odstavka 26. člena Ustave. Drugi odstavek tega člena se torej lahko nanaša le na tiste neposredne povzročitelje škode, za katere država odgovarja po pravilih odgovornosti za ravnanje drugega (1).

7. Tožnikova pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

(1) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 111/2009.