Jedro

V zadevi je sporno, ali je bil tožniku sklep o davčni izvršbi vročen v skladu z določili 87. člena ZUP. Iz povratnice v spisu izhaja, da je bilo sporočilo o prispelem pismu tožniku vloženo v hišni predalček 14. 6. 2013. Pri tem iz podpisa vročevalca izhaja oznaka, da je hišni predalček odprt. Iz poštne pošiljke nadalje tudi izhaja, da je bilo sodno pisanje dne 1. 7. 2013 vrnjeno pošiljatelju iz razloga, ker je bil hišni predalček odprt. Če je bil torej hišni predalček odprt, kar očitno med strankama ni sporno in kot tak po navedbi vročevalca neprimeren za to, da bi pustil dokument v hišnem predalčku, potem tak odprt predalček tudi ni mogel biti primeren za to, da je vročevalec v njem pustil pisno sporočilo, kje se dokument nahaja (tretji odstavek 87. člena ZUP). Vročevalec namreč lahko v skladu z omenjenim določilom zakona pusti sporočilo ne samo v poštnem predalčku, pač pa tudi ali na vratih stanovanja, ali poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu. V danem primeru pa ne glede na nesporno neprimernost hišnega predalčka, poročevalec pisnega sporočila tožniku ni pustil na primernem mestu, kot to določa tretji odstavek 87. člena ZUP. Tako vročitev spornega dokumenta tožniku ni mogla biti pravilno vročena po pravilnih osebne vročitve iz 87. člena ZUP. To pa posledično pomeni, da je vprašljiva odločitev davčnega organa, da se tožnikova pritožba iz razlogov zamude roka za vložitev pritožbe zavrže.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Ljubljana št. DT 4218-81122/2013-3 08-3231-04 z dne 29. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. 42918-81122/2013-1-08-3231- 20 z dne 12. 6. 2013 kot prepozno vloženo zavrgel. Posledično tudi ni ugodil predlogu zavezanca za povračilo stroškov postopka davčne izvršbe.

V obrazložitvi navaja, da je pritožnik 28. 10. 2013 vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 12. 6. 2013. Ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep pritožniku v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročen 29. 6. 2013. Vročevalec je namreč obvestil prejemnika pošiljke, da je bila dne 14. 6. 2013 poskušena vročitev priporočenega pisma. Ker se osebna vročitev po 87. členu ZUP ni dala opraviti, je lahko pismo pritožnik osebno prevzel na pošti dne 14. 6. 2013 oziroma vsak dan v delovnem času. 15 dnevni rok za prevzem pisma je pričel teči 15. 6. 2013 in se je iztekel 29. 6. 2013. S tem dnem se je štela vročitev za opravljeno. Pritožba zoper sklep pa je bila vložena 28. 10. 2013, tako da je pritožbeni rok osmih dni iz drugega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zamujen. Zadnji dan za vložitev pritožbe je bil namreč 8. 7. 2013. Zavezanec navaja, da mu je bil sklep dejansko vročen 21. 10. 2013, kar pa na zadevo ne vpliva. Vročitev je bila dejansko izkazana v mesecu juniju 2013. V zvezi s stroški davčne izvršbe davčni organ še pojasnjuje, da so sestavni del sklepa o davčni izvršbi. Višina stroškov za sklep o davčni izvršbi v znesku 25 EUR pa je določena v skladu s 66. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-89/2014-2 z dne 4. 7. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da pritožbena navedba, da pritožniku dne 29. 6. 2013 sklep o davčni izvršbi ni bil vročen pravilno v skladu s 87. členom ZUP, ampak mu je bil pravilno vročen šele 21. 10. 2013 na davčnem uradu, ne drži. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bil pritožniku sklep o davčni izvršbi pravilno vročen 29. 6. 2013. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je bil dne 14. 6. 2013 v odprtem pritožnikovem hišnem predalčku puščeno sporočilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Čeprav pritožnik navaja, da ni bil seznanjen z obvestilom o prejetem sklepu, ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da mu obvestilo ni bilo vloženo v odprt hišni predalček. To njegovih navedb brez izkazanih okoliščin, ki bi utemeljevale navedbe, ni mogoče upoštevati. Pritožnik v spornem času pisanja ni dvignil. Zato je po poteku roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bil pritožnik v obvestilu pravilno opozorjen. Ker je bil pritožnikov hišni predalček neuporaben, poštar po poteku 15 dnevnega roka v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP utemeljeno ni pustil pisanja v takšnem predalčku, ampak ga je vrnil prvostopnemu organu. Prvostopni organ je zato ravnal pravilno, ko je zavrgel pritožnikovo pritožbo vloženo dne 28. 10. 2013 kot prepozno. Pritožnikova kasnejša seznanitev z izpodbijanim sklepom ne vpliva na dejstvo, da mu je bil sklep o davčni izvršbi pravilno vročen že 29. 6. 2013. Glede pritožnikovega uveljavljanja pravice do vrnitve v prejšnje stanje pritožbeni organ pojasnjuje, da je za odločanje o tem pristojen prvostopni davčni organ.

Tožnik v tožbi navaja, da iz podatkov iz spisa izhaja, da se je sporna pošiljka vrnila nazaj na davčni organ iz razloga, ker poštar ni pustil te pošiljke v poštnem nabiralniku. Tožnikov hišni nabiralnik je bil namreč neuporaben, zato po 87. členu ZUP poštar ni pustil pisanja v takšnem predalčku pač pa ga je vrnil nazaj davčnemu organu. Poštar tako ni pustil obvestila na vratih stanovanja, kar bi moral storiti po 87. členu ZUP v primeru da hišni nabiralnik ni ustrezen. Zaradi opisanega s pošiljko ni bil seznanjen, na njegovi strani pa tudi niso nastali krivdni razlogi za nesprejem pošiljke. Ni mogoče trditi, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom. Pri tem še pojasnjuje, da so bili predalniki dalj časa neustrezni zaradi zamenjave z novimi. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sodišče sklicuje na 1. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zadevi je odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je v zadevi sporno, ali je bil tožniku sklep o davčni izvršbi z dne 12. 6. 2013 pravilno vročen v skladu z določili 87. člena ZUP. Iz priložene povratnice, ki je v spisu izhaja, da je bilo sporočilo o prispelem pismu tožniku vloženo v hišni predalček 14. 6. 2013. Pri tem iz podpisa vročevalca izhaja oznaka, da je hišni predalček odprt. Iz poštne pošiljke nadalje tudi izhaja, da je bilo sodno pisanje dne 1. 7. 2013 vrnjeno pošiljatelju Davčnemu uradu Ljubljana iz razloga, ker je bil hišni predalček odprt. Če je bil torej hišni predalček odprt, kar očitno med strankama ni sporno in kot tak po navedbi vročevalca neprimeren za to, da bi pustil dokument v hišnem predalčku, potem tak odprt predalček tudi ni mogel biti primeren za to, da je vročevalec v njem pustil pisno sporočilo, kje se dokument nahaja (tretji odstavek 87. člena ZUP). Vročevalec namreč lahko v skladu z omenjenim določilom zakona pusti sporočilo ne samo v poštnem predalčku, pač pa tudi ali na vratih stanovanja, ali poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu. V danem primeru pa ne glede na nesporno neprimernost hišnega predalčka, poročevalec pisnega sporočila tožniku ni pustil na primernem mestu, kot to določa tretji odstavek 87. člena ZUP.

Po izbranih podatkih tako vročitev spornega dokumenta tožniku 29. 6. 2013 ni mogla biti pravilno vročena po pravilnih osebne vročitve iz 87. člena ZUP. To pa posledično pomeni, da je vprašljiva odločitev davčnega organa, da se tožnikova pritožba iz razlogov zamude roka za vložitev pritožbe zavrže. Glede na navedeno sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter ga vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Pri tem je davčni organ dolžan upoštevati tudi četrti odstavek 64. člena ZUS-1.