Jedro

Ene vožnje s traktorjem s strani prvega toženca ter prehod tretje toženke iz vinograda in nazaj, kar se ni več ponovilo, pri čemer vožnja oziroma hoja tudi ni bila izvedena v korist iste nepremičnine, ampak s strani dveh različnih oseb in v korist dveh različnih nepremičnin v času trgatve, ne predstavlja takšnega posega v obstoječe posestno stanje, ki bi opravičevalo posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali: - ugotovitev, da sta tožena M. in D. H. motila njuno posest s tem, da je 15. 9. 2012 prvi toženec M. H. zase in tako, da je izvrševal posest za drugo toženo stranko, v korist vinograda na parc. št. 658/2 k. o. X. vozil traktor s prikolico po nepremičnini parc. št. 597/2 k. o. X., ki je v lasti in posesti tožnikov; - ugotovitev, da sta toženki D. H. in A. M. motili posest tožnikov na isti nepremičnini s tem, da sta v korist vinograda tretje tožene stranke na parc. št. 658/4 k. o. X. hodili po tej nepremičnini, drugo tožena stranka D. H. zase in tako, da je izvrševala posest za drugo toženo stranko; - prepoved takih in podobnih ravnanj; - povračilo stroškov postopka (točka I izreka). V delu glede izreka denarne kazni je sodišče postopek zaradi umika tožbe ustavilo (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 380,76 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da naj bi bilo med strankami nesporno, da druga in tretja tožena stranka nimata služnostne pravice po nepremičnini tožnikov v korist svojih vinogradov, temveč le v korist travnikov. Tožene stranke izven tega postopka trdijo drugače in nikoli niso razmejevale svoje pravice glede travnika in vinogradov. To sta v postopku potrdila tudi prvi tožnik in njegov sin B. E., ko sta bila zaslišana. Da je šla tretja toženka že spomladi v vinograd dokazuje to, da je imela v rokah nož za privezovanje trte, trava pa je bila še nizka. Da so šli po tej poti večkrat v vinograd in zato pravni interes za motenjko nedvomno obstoji, potrjuje izpoved zaslišane priče A. M., ko izpove, da gre po tej poti, ko gre na njihovo parcelo, zadnjič je šla po breskve. Breskev namreč leži na parceli, kjer leži vinograd. Ni šlo za enkratno dejanje. Tudi F. E. je izpovedal, da so po tej poti začeli hoditi lani in je drugo toženko na to tudi opozoril. Ne drži, da bi bila pot po nepremičnini tožnikov vidna, kot to zaključuje sodišče v sodbi. Vidne so sledi, ki jih je ob spornem motenju naredil traktor. Do fotografij v zvezi s sledmi traktorja se sodišče ni opredelilo. Obstoj sledi je potrdila tudi druga tožnica, ko je bila zaslišana. V kolikor je bilo sodišču kljub predloženim fotografijam sporno, v katero smer so sledi potekale, bi tožeči stranki to vsekakor lahko vprašalo. Ne bi smelo zaključiti, da ni dokazov o tem, da je prvi toženec vozil v obe smeri. Dejansko je torej šlo za dve vožnji in ne eno. Tudi sicer je odločitev sodišča, ko tožeči stranki odreče pravno varstvo, nepravilna. Sprašujeta, kaj jima ostane, ko bodo toženci svoje ravnanje ponovili. Tožnika se zavedata, da bosta čez čas dobila novo tožbo na priposestvovanje služnosti. Med strankami so bili in so, ravno zaradi zlorabe izvrševanja služnosti, številni spori. Tožnika drugega načina za preprečitev posegov v njuno posest nimata. Nepravilen je zaključek sodišča, da naj bi bila pot po nepremičnini tožnikov bližja kot dostop po javni poti, saj sta približno enaki oziroma je pot po nepremičninah tožnikov celo nekoliko daljša. Ni bilo upoštevano, da se hodi po kmetijskem zemljišču in da se obira grozdje enkrat letno. Če poseg (hoja in vožnja s traktorjem ob trgatvi), ne opravičuje posestnega varstva, ne moreta preprečiti, da toženci služnosti ne bodo priposestvovali. Strah tožnikov je utemeljen, saj so na ta način toženci oziroma njihovi pravni predniki že priposestvovali služnost, kar je bilo predmet dveh pravd. Tožnika imata nedvomno tudi ekonomski interes, saj služnost na nepremičnini zmanjšuje vrednost le-te. S posegi se zmanjšuje tudi vrednost kmetijskega zemljišča, ki je v tem delu namenjen košnji trave in pridelku, to je krmi. Napačen je tudi zaključek sodišča, da služnosti ni mogoče priposestvovati ob nasprotovanju tožnikov. Služnostim sta ves čas nasprotovali, pa so jo toženci vseeno priposestvovali, saj tožnikoma nasprotovanja ni uspelo dokazati oziroma jima sodišče ni verjelo. Dokaz o nasprotovanju sedaj kljub zavrnitvi zahtevka imata, vendar ne more biti pravično, da jih kljub protipravnemu ravnanju tožencev bremenijo stroški postopka in morata te stroške celo povrniti nasprotni stranki. Primeri, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, so s konkretnim neprimerljivi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se strinja in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 24. členu definira posest kot dejansko oblast nad stvarjo. Je dejstvo, na katerega pravni red navezuje določene pravne učinke. Zato jo tudi varuje. Splošno pravilo stvarnega prava, uzakonjeno v 33. členu SPZ je, da se varuje vsaka posest, ne glede na to, ali obstaja zanjo pravna podlaga ali ne in ne glede na to, ali je posestnik dobroveren oziroma ali je posest pridobil s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Pomembno je le, da je posest dejanska, zadnja in mirna. Posest je motena, če je dotedanjemu posestniku odvzeta in je njegova dejanska oblast popolnoma prenehala, ker jo je pričel izvrševati tretji, ki mu je posest odvzel in jo je pridobil sam; posest je motena tudi, če je dotedanji posestnik vznemirjen, to je, če je njegova dejanska oblast v določenem pogledu ali v določenem delu omejena z dejansko oblastjo tretjega, ni pa povsem izključena. Motilno dejanje je tako dejanje motilca glede predmeta v tuji posesti, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje. Ni torej vsaka sprememba dejanskega stanja že motenje ali odvzem posesti.

6. Ker se pri sodnem varstvu posesti morebitna pravica do posesti ne upošteva, je za odločanje v tem postopku nerelevantno, ali toženci morda menijo, da imajo služnostno pravico poti preko nepremičnine tožnikov tudi v korist svojih nepremičnin v delu, ki je v naravi vinograd. Posledično je tudi morebiten spor o tem za odločitev nerelevanten. Na očitek o nepravilni ugotovitvi, da neobstoj služnosti do vinogradov toženih strank med pravdnima strankama ni sporen, pritožbeno sodišče zato podrobneje ne odgovarja, ker to ni potrebno.

7. V tem postopku tožene stranke zahtevku tožeče stranke niso nasprotovale s trditvijo, da so soposestnice nepremičnine tožnikov – niso trdile, da bi sporno pot že pred očitanim motenjem uporabljale za dostop do dela svojih nepremičnin, ki je v naravi vinograd. Takšnih trditev nista dali niti tožeči stranki. Sodišču prve stopnje se zato s tem, ali so toženci že pred zatrjevanim motenjem pot za dostop do vinogradov uporabljale ali ne, niti ne bi bilo potrebno ukvarjati. Pri odločitvi namreč lahko upošteva le tista dejstva, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, ne glede na to, da morda za določena dejstva izve med dokaznim postopkom. Izjema velja le, če ugotovi namen nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki (primerjaj 7. člen ZPP). Nerelevantno za odločitev je zato pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča, da je tudi dokazni postopek potrdil, da toženci pred očitanim motenjem po nepremičnini tožnikov niso hodili oziroma vozili, da bi na ta način dostopali do svojih vinogradov – in da zato soposesti niso imeli. Je pa nasprotovanje tej ugotovitvi tudi sicer nerazumljiva, saj ni v škodo pritožnikov.

8. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev, da je prvi toženec 15. 9. 2012 peljal s traktorjem po sporni poti le enkrat. Tak zaključek ima namreč podlago v izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni, ki je skladno z napotilom 8. člena ZPP upoštevala ne le izpovedbi obeh tožnikov, ki vožnje niti nista sama videla, pač pa tudi ostale dokaze – predvsem izpovedbo priče J. E., ki je sporni dogodek (edina) videla, ter listinske dokaze (izpis dogodka PP G. ter poročilo PP). Pritožbenemu sodišču dvoma v pravilnost te ugotovitve ne more vzbuditi opozarjanje na predložene fotografije, iz katerih naj bi bilo vidno, da je šlo za vožnjo v obe smeri. Samo na podlagi fotografij takšnega zaključka namreč ni mogoče narediti, saj ni nujno, da so (vse) sledi nastale le v posledici vožnje prvega toženca do vinograda in nazaj. Ker je nepremičnina tožnikov obremenjena tudi s služnostjo po sodbi P 41/1998, je mogoče, da je vidna sled nastala v izvrševanju le-te. Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje do fotografij oziroma v naravi vidnih sledi vožnje ni opredelilo, saj je to storilo v razlogih pod točko 8 – je pa te sledi (oziroma v naravi vidno pot) ravno zaradi dejstva, ker preko nepremičnine tožnikov obstaja služnost v korist drugih nepremičnin služnost, štelo za nerelevantne za konkretno odločitev.

9. Glede drugega zatrjevanega motilnega dejanja dne 22. 9. 2012 pa je sodišče ugotovilo (in ta del ugotovitev s pritožbo ni izpodbijan), da je po poti preko nepremičnine tožnikov šla drugo tožena D. H., in sicer iz vinograda tretje toženke do njene hiše in nato skupaj z obiskovalci nazaj v vinograd. Da bi po tej poti hodila tudi tretje toženka ni bilo dokazano.

10. Da bi se očitani motilni dejanji po 15. 9. 2012 oziroma 22. 9. 2012 ponovili, tožnika nista trdila. Šlo je torej, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, za enkraten dogodek v času trgatve, to je eno vožnjo s traktorjem dne 15. 9. 2012 ter prehod tretje toženke iz vinograda in nazaj dne 22. 9. 2012, ki se ni ponovil. Pri tem vožnja oziroma hoja tudi ni bila izvedena v korist iste nepremičnine, ampak s strani dveh različnih oseb in v korist dveh različnih nepremičnin. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da ne prvo in ne drugo dejanje ne predstavlja takšnega posega v obstoječe posestno stanje, ki bi opravičevalo posestno varstvo. Ti dve dejanji tožnikov nista onemogočili v normalnem izvrševanju dejanske oblasti nad svojo nepremičnino, niti je nista omejili – v posledici teh dejanj namreč ni prišlo do nikakršne spremembe v posestnem stanju. Podlage, da bi sodišče tožnikoma nudilo zaščito, zato ni.

11. Na tak zaključek ne more vplivati (ponovno) opozarjanje na spore, ki so tekli med strankami. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so ti pravdni postopki (pravnomočno) zaključeni. In ne samo to. V zadevi P 41/1998 je bil, kot je ugotovilo prvo sodišče, zahtevek na ugotovitev služnostne pravice v korist vinogradov umaknjen, v preostalem delu pa se spor na dostop v oba vinograda ni nanašal. Na to se ni nanašal niti spor P 13/2008. Tudi bojazen tožeče stranke, da bi prišlo do priposestvovanja služnosti, če ji sodišče ne bo nudilo sodnega varstva, je brez pravne podlage. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, do tega, če lastnik služeče stvari v času priposestvovalne dobe izvrševanju nasprotuje, ne more priti. Pravilno je tudi stališče, da za to vložitev motenjske tožbe ni potrebna. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bosta tožnika nasprotovanje uporabi svoje nepremičnine lahko (če bi bilo to potrebno), dokazala tudi na drug način.

12. Na odločitev zato tudi ne more vplivati to, da primeri, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, niso povsem identični konkretnemu. To tudi ni mogoče. Ali je določeno spremembo dejanskega stanja mogoče opredeliti kot motenje posesti, je tako stvar vsakokratne presoje sodišča. Ta presoja pa je odvisna tudi od okoliščin vsakega primera posebej. Sodišče prve stopnje je nanje tudi opozorilo - gre zgolj za enkratno dejanje; tožene stranke so zanikale, da bi za potrebe vinogradov uporabljale ali imele namen uporabljati nepremičnino tožnikov; gre za kmečko okolje, prehod pa je bil opravljen v času trgatve; ni pričakovati, da bi se dejanje ponovilo. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje nato tudi pravilno presodilo, da posega s strani prvega toženca in druge toženke ni mogoče opredeliti za motenje posesti.

13. Ker dejanji obeh tožencev glede na obrazloženo ni mogoče okvalificirati za motilni v smislu 33. člena SPZ, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker sta tožnika s tožbo propadla, je pravilna tudi odločitev s stroških postopka. Le-ta ima namreč podlago v 154. členu ZPP.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Stranka je dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so za postopek potrebni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo nepotrebni, saj vsebina odgovora k odločitvi ni v ničemer prispevala. Tožena stranka je zato te stroške dolžna nositi sama.