Jedro

Ni pravilna odločitev o utemeljenosti vrnitvenega zahtevka po ZIKS zgolj ob sklicevanju na kazensko sodbo, tedaj neurejene razmere in tedanjo zakonodajo, temveč je potrebna ugotovitev tiste pravne podlage, ki je v konkretnem primeru pomenila prehod premoženja v državno last.

Izrek

Revizijama se ugodi in se sklepa sodišč druge stopnje v izpodbijanem drugem odstavku ter prve stopnje v izpodbijani 1. in 5. točki v razmerju do 2. in 3. nasprotnega udeleženca razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Predlagatelji so na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS št. 17/78-26/99, v zvezi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1, Uradni list RS št. 22/2000-59/2002) vložili predlog proti nasprotnim udeležencem zaradi vrnitve premoženja, ki je bilo s sodbo Vojaškega sodišča Mesta Maribor opr. št. Sod 484/45 z dne 17.8.1945 odvzeto njihovemu pravnemu predniku dr. F. A. in njegovi ženi W. Ta sodba je bila s sklepom Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, opr. št. IV K 47/93-30 z dne 14.6.1993 razveljavljena in nato kazenski postopek ustavljen.

Sodišče prve stopnje je z vmestnim sklepom v 1. točki ugotovilo, da so dr. F. A. oziroma njegovi pravni nasledniki upravičeni do vrnitve zaplenjenega premoženja po sodbi vojaškega sodišča. V 5. točki svojega sklepa je odločilo, da se premoženje, za katerega so podani pogoji za vračanje v naravi, vrne obsojencu F. A. in se v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica na njegovo ime. V 2. točki svojega sklepa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je Republika Slovenija dolžna vrniti določene nepremičnine v katastrskih občinah S., A. in K. in da se pri teh vknjiži lastninska pravica na ime dr. F. A. S 3. točko sklepa je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev nepremičnin, kolikor presega deleže dr. F. A. pri določenih nepremičninah, ker gre za deleže drugih solastnikov. V celoti je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev nepremičnin v vložni št. 68 k.o... S 6. točko sklepa je odločilo, da bo o vrnitvi posameznih preostalih nepremičnin ter obliki vrnitve in zavezancih za vrnitev odločeno s posebnim sklepom.

Proti sklepu sodišča prve stopnje sta se pritožila 2. in 3. nasprotni udeleženec. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo in razveljavilo 2. točko sklepa sodišča prve stopnje. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani 1. in 5. točki prvostopenjskega sklepa.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga nasprotna udeleženka, to je Republika Slovenija. Izpodbija odločitev o zavrnitvi pritožbe v zvezi s 1. in 5. točko prvostopenjskega sklepa. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da sta sodišči sprejeli napačno stališče o pravni podlagi za vračanje zaplenjenega premoženja. Sodišči sta nepravilno šteli, da je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo in da je prešlo v državno last z dnem pravnomočnosti sodbe. Sodišči takrat veljavne predpise citirata tako, da za dogodke, ki so se odvijali v letu 1944 in 1945, uporabljata predpise, ki takrat niso veljali oziroma jih razlagata s predpisi, ki so začeli veljati v letu 1946. Hkrati pa sprejemata napačno dokazno oceno o dokaznih sredstvih oziroma listinah, ki kažejo potek dogodkov, povezanih z odvzemom premoženja pravnega prednika predlagateljev. Po mnenju nasprotne udeleženke je pravni temelj podržavljenja Odlok o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (Odlok AVNOJ-a, Uradni list DFJ, št. 2/45), ki je stopil v veljavo dne 6.2.1945. Ta je v 1. členu določal, da z dnem, ko stopi odlok v veljavo (to je 6.2.1945), preide v državno last vse premoženje oseb nemške narodnosti, razen premoženja določenih, izrecno naštetih izjem. S kasnejšim Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (ZPSP, Uradni list FLRJ, št. 63/46) se je čas prehoda premoženja v državno last v primerih iz 1. in 2. točke 1. člena ni spremenil in je še vedno 6.2.1945. Samo premoženje iz 3. točke 1. člena je v primeru sodbe civilnega in vojaškega sodišča prešlo v državno last z dnem pravnomočnosti sodbe. Ne sme se spregledati, da je ta sprememba veljala od 14.8.1946 dalje, ko je ZPSP stopil v veljavo. F. in W. A. sta bili osebi nemške narodnosti, kar je nesporno, zato je njuno premoženje bilo podržavljeno po 2. točki 1. člena odloka AVNOJ-a in je prešlo v državno last dne 6.2.1945. Država je pridobila lastninsko pravico neposredno na pravnem predpisu. Kasnejše zaplembne odločbe niso akti o podržavljenju, temveč so le ugotovitvene odločbe, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki so z zakonom določena kot predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Te odločbe so bile tudi temelj za vknjižbo v zemljiški knjigi. Če je vse premoženje pravnih prednikov predlagateljev dne 6.2.1945 prešlo v državno last, to premoženje ni moglo biti še enkrat podržavljeno v kazenskem postopku kot kazen zaplembe. Kazen zaplembe je zaobsegala tisto premoženje, ki ni bilo podržavljeno že z odlokom AVNOJ-a, oziroma, ki sta ga pridobila prednika predlagateljev po 6.2.1945. Sodišči sta spregledali okoliščino, da pravna posledica, to je prehod v državno last, ki nastopi ex lege, ne more biti odvisna od poznejšega kazenskega postopka, ki se ne konča nujno z obsodilno sodbo, ampak lahko tudi drugače. Gre za dve povsem različni podlagi za podržavljenje, zato je podržavljenje po odloku AVNOJ-a neodvisno od morebitnega kazenskega postopka in ne glede na dejstvo, da so sodišča zaplembne spise in odločbe pridruževala in vključevala v kazenski postopek.

Revizijo je vložil tudi tretji nasprotni udeleženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Uveljavlja revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004). S svojim predlogom in obrazložitvijo se v celoti pridružuje reviziji druge nasprotne udeleženke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in predlagateljem. Ti so v odgovoru na revizijo navedli, da so stališča revizije pravno zmotna. Vojaško sodišče je s sodbo ugotovilo premoženje pravnega prednika predlagateljev in celokupno premoženje zaplenilo. V identični zadevi je tako odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (opr. št. II Ips 148/2001).

Reviziji sta utemeljeni.

Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da že obstoj kazenske sodbe z dne 17.8.1945 o zaplembi premoženja glede na tedaj veljavno zakonodajo pomeni, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnomočne sodbe. Obstoj sodbe izključuje uporabo določb Odloka AVNOJ-a. Drugostopenjsko sodišče se je s tem strinjalo in dodalo, da je ob pravilnem razumevanju in tolmačenju celotnega sklopa zaplembnih predpisov ter namena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I-66/2000) in glede na povojne pravno neurejene razmere, treba zaključiti, da je v sodnem postopku izrečena zaplemba premoženja pomenila, da je premoženje prešlo v državno last z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe, ne pa z dnem sprejema Odloka AVNOJ-a. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je navedeno stališče, ki se sklicuje tudi na sodno prakso, zmotno in da je sodna praksa drugačna (primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 712/2005, II Ips 328/2003, II Ips 275/2002, I Up 379/2004). Sodna praksa namreč stoji na stališču, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prešlo premoženje v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a ali pa na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena tega odloka. V prvem primeru je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6.2.1945 po samem Odloku AVNOJ (ex lege), v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe. Enako ureditev je po navedenem odloku povzel tudi kasnejši ZPSP iz leta 1946. Iz zaplembne zakonodaje nikjer ne izhaja, da je imela zaplemba premoženja s kazensko sodbo prednost. Velja nasprotno: če so bili podani pogoji iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a (oziroma ZPSP), je prišlo do prehoda premoženja po samem odloku oziroma zakonu že dne 6.2.1945. V takem primeru je bila kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku pravno nerelevantna, saj je premoženje že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe prešlo v državno last. Nič drugega ne izhaja niti iz določb Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ št. 40/45). Za vse primere zaplembe premoženja je namreč v 30. členu predvidel odločbe zaplembnih komisij in sklepe sodišč, kar vse pa so bile le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja, ki je bilo že pred tem podržavljeno bodisi po samem zakonu ali s kazensko sodbo. Enako je kasnejši Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ št. 61/46) v 5. členu določil sodišča za izvrševanje zaplembe, tako da so imele te odločbe le deklaratorni učinek.

Glede na doslej povedano ni pravilna odločitev o utemeljenosti vrnitvenega zahtevka po ZIKS zgolj ob sklicevanju na kazensko sodbo, tedaj neurejene razmere in tedanjo zakonodajo, temveč je potrebna ugotovitev tiste pravne podlage, ki je v konkretnem primeru pomenila prehod premoženja v državno last. Od tega so namreč odvisni tako pravna podlaga kot pogoji za vrnitev premoženja. Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a (in kasneje sprejetega ZPSP), je premoženje postalo državno po samem odloku oziroma zakonu in lahko predlagatelji zahtevajo vračilo premoženja samo v upravnem postopku ob pogojih ZDen. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a (in kasneje sprejetega ZPSP), je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Ker je šlo za podržavljenje bodisi po zakonu bodisi s kazensko sodbo, niso sami po sebi odločilni vpisi v zemljiški knjigi niti ne odločbe zaplembnih komisij ali sodišč, saj so predstavljali le izvedbo zaplembe in imajo deklaratorno naravo. Vendar je potrebna analiza vpisov v zemljiški knjigi, sklepov Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. ZP 165/46 z dne 2.6.1946 in ZP 165/46 z dne 15.11.1996 ter opr. št. I 170/55 ter odločbe Okrajne zaplembne komisije št. 56/45 z dne 3.9.1945, ki so se po dosedanjih ugotovitvah nižjih sodišč nanašali na premoženje pravnega prednika predlagateljev. Preučitev je potrebna z vidika, kakšna je bila njihova pravna podlaga. Nižji sodišči namreč nista ugotavljali vsebine vseh naštetih odločb in zemljiškoknjižnih vpisov, ker sta izhajali iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da je pravno odločilen že sam obstoj kazenske sodbe o zaplembi premoženja. Ker pa je mogoče, da je bilo premoženje zaplenjeno po samem odloku oziroma zakonu, ker je bilo odvzeto osebi nemške narodnosti, je zaradi pravilne uporabe materialnega prava, torej ZIKS ali ZDen, potrebno ugotoviti, ali je premoženje dr. F. A. prešlo v državno lastnino pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, kot trdita nasprotna udeleženca. V takem primeru je dejstvo obstoja kazenske sodbe za vrnitev premoženja brez slehernega pomena. Zato je potrebna podrobna ocena vse predložene dokumentacije zlasti listin o vpisu lastninske pravice na FLRJ v zemljiški knjigi, kar je doslej izostalo.

Ker je za pojasnitev vprašanja, kako je prišlo do podržavljenja, odločilna podrobnejša analiza dokazov, je treba zato, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, razveljaviti drugi odstavek sklepa sodišča druge stopnje in 1. ter 5. točko sklepa sodišča prve stopnje v razmerju do drugega in tretjega nasprotnega udeleženca ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.