Jedro

Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Takšno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava prek sodne prakse, je prepoznati v vložnikovem zatrjevanju, da bi moralo slovensko sodišče pri odločanju o zastaranju izvršitve kazni, izrečene v priznani tuji sodni odločbi, upoštevati njeno zastaranje po tujem pravu.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da slovensko sodišče niti na podlagi določb 14. poglavja Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) niti na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/909/PNZ (v nadaljevanju Okvirni sklep) nima pristojnosti za presojo zastaranja izvršitve kazni, ki je izrečena s priznano tujo sodno odločbo, po tujem pravu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tuja sodna odločba s trenutkom pravnomočnosti odločbe o njenem priznanju postane del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da je njene učinke, tudi ob upoštevanju 14. in 22. člena Ustave RS, načeloma potrebno presojati po pravu Republike Slovenije, razen glede vprašanj, ki po sami naravi instituta priznanja in izrecnih določbah Okvirnega sklepa in ZSKZDČEU-1 ne morejo biti predmet presoje slovenskih sodišč.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom III Pom-i 29972/2022 z dne 4. 11. 2022 sklenilo, da se zoper obsojenega A. A. v Republiki Sloveniji prizna in izvrši sodba Občinskega sodišča v Dubrovniku K-135/05 z dne 9. 2. 2017, v zvezi s sodbo Županijskega sodišča v Zagrebu Kž 601/2017 z dne 19. 9. 2017 v delu, ki se nanaša na obsojenega A. A. (prej B. B.), in s katero je bil obsojenec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zoper verodostojnost listin - ponarejanje listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 311. člena, v zvezi z 61. členom hrvaškega Kazenskega zakonika (KZ-97), ter mu je bila izrečena kazen sedem mesecev zapora. Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da se priznana kazen sedem mesecev zapora izvrši v Republiki Sloveniji, pri čemer se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti v Republiki Hrvaški. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 29972/2022 z dne 22. 12. 2022 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II IKZ-t 29972/2022 z dne 2. 4. 2024 zavrnilo obsojenčev predlog za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Kp 29972/2022 z dne 9. 5. 2024 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

3.Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijani pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez izrecne navedbe razloga, smiselno s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da ugotovi zastaranje izvršitve kazni za obsojenca, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev.

5.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki v izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi.

B-1.

6.Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočno končanem kazenskem postopku pa tudi zoper drugo odločbo, vendar le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenca za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni zapora. Iz razlogov sklepa izhaja, da je odločalo ob smiselni uporabi 28. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in ob upoštevanju 25. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje ni navedlo procesnopravne podlage za odločanje, iz razlogov sklepa pa je razbrati, da je pri odločanju uporabilo Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).

8.Glede na takšno stanje stvari je moralo Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali gre pri izpodbijani odločbi za t. i. drugo odločbo iz prvega odstavka 420. člena ZKP, izdano v kazenskem postopku. Prvi odstavek 28. člena ZIKS-1 pristojnemu sodišču nalaga, da po uradni dolžnosti pazi na morebiten nastop zastaranja izvršitve kazni, pri čemer v primeru zastaranja o tem izda ugotovitveni sklep. Če v zadevi nastane dvom o dovoljenosti izvršbe, po četrtem odstavku 28. člena ZIKS-1 sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, pošlje spise sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji. Glede na zakonsko besedilo se sklep po prvem odstavku 28. člena ZIKS-1 izda le, če sodišče, ki je pristojno za izvrševanje kazni zapora, sámo ugotovi, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti zaradi zastaranja.¹ Če sodišče, pristojno za izvrševanje kazni, prejme predlog za ugotovitev zastaranja izvršitve kazni, vendar meni, da izvršitev kazni ni zastarala, po nasprotnem argumentu (a contrario) o tem ne izda sklepa po prvem odstavku 28. člena ZIKS-1, pač pa po četrtem odstavku 28. člena ZIKS-1 pošlje spise sodišču, ki je izreklo kazen na prvi stopnji. To sodišče v skladu s sistemsko razlago o predlogu odloči na podlagi 133. člena ZKP.²

9.Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre pri izpodbijanem sklepu po vsebini za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Takšno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava prek sodne prakse, je prepoznati v vložnikovem zatrjevanju, da bi moralo slovensko sodišče pri odločanju o zastaranju izvršitve kazni, izrečene v priznani tuji sodni odločbi, upoštevati njeno zastaranje po tujem pravu.

B-2.

10.Srž vložnikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je v trditvi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili o neobstoju zastaranja izvršitve kazni, saj bi za obdobje od pravnomočnosti tuje sodne odločbe dne 19. 9. 2017 do priznanja te odločbe s strani slovenskega sodišča dne 4. 11. 2022 morali uporabiti pravo Republike Hrvaške. Posledično sodišči po vložnikovo nista imeli pravne podlage za upoštevanje zadržanja zastaranja v času ukrepov zaradi razglašene epidemije Covid-19, saj je vsa relevantna zakonodaja prenehala veljati pred 4. 11. 2022, v Republiki Hrvaški pa ni veljala.

11.Vložnikova stališča so zmotna. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da slovensko sodišče niti na podlagi določb 14. poglavja Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) niti na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/909/PNZ (v nadaljevanju Okvirni sklep)³ nima pristojnosti za presojo zastaranja izvršitve kazni, ki je izrečena s priznano tujo sodno odločbo, po tujem pravu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tuja sodna odločba s trenutkom pravnomočnosti odločbe o njenem priznanju postane del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da je njene učinke, tudi ob upoštevanju 14. in 22. člena Ustave RS, načeloma potrebno presojati po pravu Republike Slovenije, razen glede vprašanj, ki po sami naravi instituta priznanja in izrecnih določbah Okvirnega sklepa in ZSKZDČEU-1 ne morejo biti predmet presoje slovenskih sodišč. Tako je npr. po četrtem odstavku 145. člena ZSKZDČEU-1 in drugem odstavku 19. člena Okvirnega sklepa izrecno izključena možnost obnove postopka v državi izvršitve.

12.Nasprotno pa mora slovensko sodišče že ob odločanje o priznanju tuje sodne odločbe po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1 in točki e) prvega odstavka 9. člena Okvirnega sklepa preveriti, ali je izvršitev kazni zastarala po pravu Republike Slovenije. Tega pa, v nasprotju z razumevanjem vložnika, po naravi stvari ne more storiti drugače kot z upoštevanjem zakonodaje Republike Slovenije glede teka zastaralnega roka od pravnomočnosti tuje sodne odločbe dalje. Iz navedenega razloga ni mogoče pritrditi vložniku, da tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-1 sodišču onemogoča presojo zastaranja po slovenskem pravu. Navedena določba domačemu sodišču prepoveduje spremembo vrste, trajanja ali načina izvršitve kazenske sankcije, medtem ko se za samo izvrševanje kazenske sankcije po prvem odstavku 145. člena ZSKZDČEU-1 in prvem odstavku 17. člena Okvirnega sklepa uporablja pravo države izvršitve, obveznost sodišča te države preveriti morebitno zastaranje pa izhaja iz zgoraj citiranih določb. Ko je tuja sodna odločba enkrat priznana, postane del slovenskega pravnega reda ter velja kot katerakoli druga sodba slovenskega sodišča z vsemi njenimi posledicami. Nenazadnje in čeprav ne neposredno, pa je treba upoštevati še, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v tujini kot državljan Republike Slovenije,⁴ za katerega je v 12. členu KZ-1 določena veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije, vključno z določbami o zastaranju izvršitve kazni.

13.Dejstvo, da slovensko sodišče morebitno zastaranje izvršitve kazni presoja izključno po slovenski zakonodaji, sicer ne pomeni, da morebitno zastaranje izvršitve po tuji zakonodaji v nobenem primeru ni več relevantno, pomeni pa, da o tem vprašanju ni pristojno odločati slovensko sodišče. Država izdajateljica namreč lahko po 13. členu Okvirnega sklepa do začetka izvrševanja kazenske sankcije v državi izvršitve umakne potrdilo, država izvršitve pa po umiku ne izvrši kazenske sankcije. Kot izhaja iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ter iz podatkov spisa, Republika Hrvaška do začetka izvrševanja kazni 28. 3. 2024 tega ni storila.

14.Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje za presojo zastaranja izvršitve kazni pravilno uporabili pravo Republike Slovenije, vključno z zakoni, ki so bili sprejeti v zvezi z epidemijo Covid-19 in so pomenili zakonsko oviro za izvršitev kazni zapora,⁵ zaradi česar zastaranje izvršitve kazni v tem času ni teklo. Ob upoštevanju obdobij, ko na podlagi t. i. Covid zakonodaje zastaranje izvršitve kazni ni teklo, sta zaključili, da izvršitev kazni zapora ne bi zastarala vsaj do 27. 6. 2024,⁶ pri čemer vložnik same pravilnosti tega izračuna niti ne izpodbija. Po četrtem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje izvršitve kazni preneha teči z dnem nastopa kazni, ki jo je obsojenec v obravnavani zadevi dejansko nastopil 28. 3. 2024, torej še preden bi izvršitev kazni glede na zgoraj pojasnjeno pravno podlago zastarala.

15.Že zgolj iz navedenega razloga vložnik ne more uspeti z nadaljnjimi navedbami, da zastaranje izvršitve kazni z dnem 18. 7. 2023 ni bilo zadržano po tretjem odstavku 94. člena KZ-1, ker naj obsojenec ne bi bil seznanjen s pozivom za nastop zadržanja kazni v skladu z 18. členom ZIKS-1 in naj torej ne bi bilo mogoče šteti, da je na begu. Vložnik v tem delu zahteve sicer neutemeljeno navaja, da je bil poziv na prestajanje kazni obsojencu nepravilno vročen po 196.a členu (očitno 96.a členu) ZUP, namesto po 18. členu ZIKS-1. Prvi odstavek 18. člena ZIKS-1 namreč določa le, katero sodišče in v kakšnem roku mora obsojenca pozvati na prestajanje kazni, medtem ko se za vprašanja vročanja smiselno uporabljajo določbe ZUP.

16.Preostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti so usmerjene v zatrjevanje, da se obsojenec ni izmikal vročitvi poziva na prestajanje kazni zapora. Na vsebinsko enake navedbe je že odgovorilo sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve, kjer je med drugim pojasnjeno, da obsojenec na naslovu v Avstriji, ki ga vložnik ponovno izpostavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni bil znan. V isti točki obrazložitve je najti tudi odgovor na vložnikovo izpostavljanje drugega prekrškovnega postopka v Mariboru, v katerem naj bi obsojenec sodeloval, zato ni mogoče pritrditi vložniku, da se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo. Vložnik s povzetimi navedbami po vsebini izpodbija predvsem pravnomočne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, s čimer v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

17.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo po prvem odstavku 425. člena ZKP.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. A. Carli, M. Wohinz: Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) s komentarjem in podzakonskimi akti, Bonex, Ljubljana 2001, str. 80-81.

2Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 27258/2012 z dne 24. 9. 2020, zlasti točko 8 razlogov sodbe.

3Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji; UL L 327, 5.12.2008, str. 27-46.

4Tako izhaja tudi iz pravnomočnega sklepa III Pom-i 29972/2022 z dne 4. 11. 2022 in podatkov Centralnega registra prebivalstva.

5Upoštevana zakonska podlaga je pregledno povzeta v 12. točki razlogov prvostopenjskega sklepa.

6Točka 13 razlogov prvostopenjskega sklepa.