Jedro

Členi 3 do 3 ea ZKZ sicer res dopuščajo možnost graditve posameznih objektov na posameznih zemljiščih, vendar morajo biti ti grajeni v skladu s prostorskim aktom lokalne skupnosti, kjer se nahajajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik, lastnik kmetijskega zemljišča s parc. št. 1218 in 1224, k.o. ..., obravnavano kmetijsko zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, in sicer tako, da: - odstrani lesen objekt s tlorisno površino 7 x 4 m, betonsko ploščo, na kateri stoji objekt, tla nasuti z rodovitno zemljo in zatraviti ter obravnavano kmetijsko zemljišče v tem delu uporabljati v skladu z namenom, tj. za kmetijsko proizvodnjo; - odstrani peščeno nasutje terena severno od objekta iz prejšnje alineje, tla nasuti z rodovitno zemljo in zatraviti ter obravnavano kmetijsko zemljišče v tem delu uporabljati v skladu z namenom, tj. kmetijsko proizvodnjo; - odstrani peščeno nasutje kolovozne poti, ki po navedenih parcelah vodi do lesenega objekta (1. točka izreka), da mora tožnik, uporabnik dela kmetijskega zemljišča s parc. št. 1226, k.o. ..., ki v naravi predstavlja s peskom nasuto kolovozno pot, obravnavano kmetijsko zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje tako, da po celotni dolžini trase kolovozne poti odstrani nasut material, po odstranitvi peska tla nasuje z rodovitno zemljo in zatravi ter na obravnavanem kmetijskem zemljišču v tem delu zagotovi uporabo v skladu z namenom, tj. kmetijsko proizvodnjo (2. točka izreka), da se tožniku odredi, da za kmetijsko zemljišče z vrsto dejanske rabe 1100 - njiva na parc. št. 1218, k.o. ..., v Register kmetijskih gospodarstev (RKG) vpiše podatek o grafični enoti rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) (3. točka izreka), da mora tožnik v Registru čebelnjakov uskladiti podatke o lokaciji stacionarnega čebelnjaka SI ..., da bodo podatki odražali dejansko stanje v naravi (4. točka izreka), da je rok za izvršitev inšpekcijske odločbe: iz točke 1 najkasneje do 4. 11. 2019, iz točke 2 v roku 60 dni od prejema inšpekcijske odločbe, iz točke 3 in 4 v roku 30 dni od prejema inšpekcijske odločbe (5. točka izreka), da bo o možnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (6. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi je organ navedel, da je na podlagi prijave nasipavanja kmetijskih zemljišč po uradni dolžnosti opravil pregled namenske rabe teh zemljišč, na katerem je bilo ugotovljena uporaba le-teh v nasprotju z namenom, tj. s kmetijsko proizvodnjo. Po pridobitvi lokacijske informacije Občine Cerknica je bilo ugotovljeno, da nasipavanje kolovozne poti in postavitev lesenega objekta (čebelnjaka) na ta zemljišča nista dovoljena posega. Organ je opravil ogled na kraju samem, na katerem je bil prisoten tožnik. V zvezi z izjavo tožnika je organ pojasnil, da samovoljni posegi na kmetijsko zemljišče, četudi gre za ukrep, ki se zdi inšpekcijskemu zavezancu smiseln (utrditev kolovozne poti zaradi lažjega dostopa do nepremičnine v lasti), brez upoštevanja veljavnih predpisov, Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) v povezavi s prostorskimi akti, ni dovoljen. Pravica do opravljanja kmetijskih opravil (102. člen ZKme-1) ne daje možnosti ureditve prostorov, namenjenih za počitek, pa čeprav se na zemljišču dejansko ukvarja s kmetijsko proizvodnjo. Organ je tudi ugotovil neskladnost dejanskega stanja po stanju v RKG in Registru čebelnjakov. Organ je svojo odločitev oprl 4., 7. in 107. člen ZKZ, 143. 174. in 175. člen ZKme-1, 23., 108. ter 109. člen Zakona o živinoreji (ZŽiv) in 8. ter 10. člen Pravilnika o označevanju čebelnjakov in stojišč.

3. Drugostopni organ je z odločbo, v kateri je obširno odgovoril na pritožbene navedbe tožnika, njegovo pritožbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopnega organa.

4. Tožnik je uvodoma navedel, da so v tožbi navedeni dokazi in dokazni predlogi bili že vloženi/predloženi/predlagani v okviru pritožbe, zato se nahajajo v upravnem spisu in jih tožnik ne prilaga k tožbi. Tožbo je vložil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka, predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo razveljavi oziroma odpravi. K 1. točki izreka izpodbijane odločbe je navedel, da gre pri zemljiščih s parc. št. 1218 in 1224, ki sta v njegovi lasti, deloma za kmetijsko, deloma za gozdno zemljišče. V naravi gre deloma za cesto, deloma nerodovitne površine in deloma površine razpršenega gozda. Že tu je težava, saj so po prvem odstavku 2. člena ZKZ kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo. Urejajo se torej dejanske rodovitne kmetijske površine. S tem se organ ni ukvarjal, kljub pisnim izjavam prič. Tako je bilo tudi že leta. Kmetijska zemljišča niso kategorizirana kot K1 (najboljša KZ), ker to dejansko niso. Tožnik je skladno s prostorskimi akti upravičen imeti na kmetijskih zemljiščih tudi pomožni objekt, v obsegu in širini, kot ga ima. S tem se pritožbeni organ ni ukvarjal. Dejstvo je, da ima tožnik lahko na teh zemljiščih kmečko lopo, kot tudi kozolec, pa mu to inšpektorat brani. Po vsej Sloveniji se nahajajo takšni manjši objektu tudi ob robu drugih kmetijskih površin. Odstranitev objekta, ki je dovoljen, je popolnoma ustavno nesorazmeren poseg. Sicer se na teh zemljiščih izvaja kmetijska dejavnost: obdelovanje in čebelarjenje, torej je namen zakona izpolnjen. Organ tudi ni pristojen odrediti odstranitve objekta, saj bi to lahko odredil gradbeni inšpektor. Tega pa slednji ne bo storil, ker je objekt skladen z veljavnimi prostorskimi akti, ki so veljali v času začetka uporabe objekta. V zvezi s peščenem nasutjem terena je tožnik navedel, da pod nasutjem ni in nikoli ni bila rodovitna zemlja, ampak gola skala. Tožnik je tudi pojasnil, da bo na tem mestu stal pomožni kmetijsko-gospodarski objekt, ki bo skladen z občinskimi akti, da pa mu je zmanjkalo časa, prav tako je želel pri občini in upravni enoti preveriti tip in velikost objekta. V tem smislu predpisi ne terjajo posebnih dovoljenj glede na velikost. V zvezi s tretjo alinejo v 1. točki izreka pa je dodal, da gre za kmečko pot, ki obstoji že od druge svetovne vojne, kar tudi pričajo pisne izjave prič, kot tudi ortofoto posnetki. Tudi sicer mora tožnik nekako priti do svoje nepremičnine. Pri tem je tožnik samo zapolnil luknje v kolesnicah s kamni, tako da je med kolesnicama še vedno zaplata trave. Na tak način je pot saniral. Ob tem pritožbeni organ tudi ni pojasnil, od kod stališče, da tožnik ni izvajal zakonite agromelioracije - ureditve obstoječe poljske poti, ki je obstajala že pred ustanovitvijo te države in pred sprejemom ZKZ. Vknjižba poti je tudi predmet sodnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, kjer bo tožniku dosegel, da se bo na prijaviteljevem zemljišču vknjižila stvarna služnost. Tožnik je torej zgolj popravil poljsko pot, ki je že sedaj v travnati izvedbi v celoti. Utrditev poljskih poti nikoli ni bila izvedena z rodovitno zemljo, ampak vedno z nasipom kamna, peska, še posebej v kolesnicah. Pri 2. točki izreka odločbe gre predvsem za zlorabo pravic. Lastnik zemljišča s parc. št. 1226 je namreč podžupan ..., ki je očitno izvajal (prepovedan?) pritisk na inšpektorat. Drugače ni mogoče razumeti dejstva, da je tri dni po izdaji odločbe ta lastnik z zapornico, količki in verigo zaprl turistično-kmetijsko pot "...", pri čemer zoper njega inšpektorat ni odreagiral, četudi bi moral. Organ je tudi zatrjeval, da tožnik nima služnosti, čeprav se je služnost izvajala pri pravnem predniku tožnika, kot pri tretjih, že od druge svetovne vojne naprej, pod imenom "...". V pravdnem postopku P 10/2019 pred Okrajnim sodiščem v Cerknici je prišlo tudi do sodne poravnave in ima tožnik zakonito posest ter mu jo je lastnik dolžan omogočiti. V drugih sodnih postopkih tožnik tudi zahteva priposestvovanje stvarne služnosti. Opozoril je še na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) glede nujne poti. Tudi za izrek pod točko 3 ni podlage, saj tožnik ni prejemnik subvencij in ni zavezan urejati državnih kmetijskih evidenc, ob tem da je zemljišče deloma gozd, deloma cesta -kolovoz, deloma njiva, deloma objekt. Enako velja glede evidenc čebelarjenja. Tudi sicer je odredba o vpisu GERK podana na podlagi lažnive izjave. Površina je - kot že povedano - popolnoma skalnata na več mestih in ne gre za najboljša kmetijska zemljišča. Organ se sklicuje na namensko rabo, ZKZ pa ureja dejansko rabo. Dejanska raba konkretnih zemljišč pa je deloma nerodovitno, deloma kmetijski gospodarski manjši objekt (ki je dopusten po predpisih), deloma ekstenzivni travnik, deloma njiva. Tožnik mora kot lastnik kmetijskega zemljišča tudi priti do tega zemljišča, zato mora imeti pot. Če pot ni primerno vzdrževana, je neuporabna, posledično bo prišlo do zaraščanja kmetijskih zemljišč, kar ni v skladu z ZKZ. Kozolec, ki ga je tožnik nameraval postaviti, je kmetijski objekt in zato dopuščen, za njegov postavitev pa je treba za nosilne stebre utrditi teren.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da imajo ukrepi inšpektorja podlago v citiranih predpisih. Pooblastilo inšpektorja je v 107. členu ZKZ. V zvezi s prostorskimi akti je podal svoje pojasnilo drugostopni organ. Zato ne drži, da se drugostopni organ ni izjavil glede pravne podlage za izrečeni ukrep. Kako je drugod v Sloveniji, ni predmet tega postopka. Ni pomembna dejanska raba po ZKZ, temveč določitev območij kmetijskih zemljišč s prostorskimi akti lokalnih skupnosti. Če pa je tožnik menil, da na njegovem zemljišču ni določena ustrezna namenska raba, bi moral pri organih lokalne skupnosti sprožiti postopek za spremembo in šele po tem, bi lahko, upoštevajoč občinske prostorske akte, izvedel dovoljene posege. Sicer pa se za kmetijska zemljišča štejejo tudi zemljišča, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko namensko rabo in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco dejanske rabe uvrščena med njive, vrtove, travniške površine, druge kmetijske površine. Torej ni pomembno, ali gre za trajno varovana kmetijska zemljišča (K1) ali za druga kmetijska zemljišča (K2). V zadevi ni sporna raba pomožnega objekta, temveč uporaba kmetijskega zemljišča z njegovim namenom. Ne gre za presojo dovoljenosti ali nedovoljenosti objekta, temveč za presojo namenske rabe zemljišča, vključno s presojo, ali posegi na zemljišču predstavljajo onesnaževanje, degradacijo ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Organ torej ni odredil odstranitve objekta, temveč vzpostavitev v prejšnje stanje. Priznanje služnosti ni predmet tega postopka. Navedba, da naj bi tožnik izvedel agromelioracijo po 78. členu ZKZ, pa je nedopustna tožbena novota. V ostalem se je sklicevala na razloge odločb in predlagala zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o izreku ukrepa kmetijskega inšpektorja – prvostopnega organa, ki je tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu odredil: vzpostavitev v prejšnje stanje (na v izreku določen način) na parc. št. 1218, 1224, k.o. ..., last tožnika, na parc. št. 1226, k.o. ..., last tretje osebe in v uporabi tožnika, zaradi postavitve pomožnega objekta, nasutja in utrditve zemljišča ter nasutja poti (1. in 2. točka izreka), vpis podatkov v RKG za GERK ter v Register čebelnjakov (3. in 4. točka izreka) z v nadaljevanju izreka določenimi roki za izvršitev.

8. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 107. člena ZKZ, kjer so v točki A določena njegova pooblastila, v točki B pa njegove pristojnosti. Kmetijski inšpektor ima tako poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti: - pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča, in - prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku, ter - nadzirati, ali lastnik, zakupnik ali drugi uporabnik kmetijskega zemljišča obdeluje kmetijsko zemljišče kot dober gospodar in – izreči ukrepe, če lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča ne obdeluje kmetijskega zemljišča kot dober gospodar.

9. Oprl se je tudi na 174. člen ZKme-1, po katerem ima poleg pooblastil, ki jih ima po drugih predpisih s področja kmetijstva in splošnih predpisov, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti: - nadzirati pravilnost podatkov v zbirkah podatkov po tem zakonu (osma alineja prvega odstavka), po prvi alineji prvega odstavka 175. člena ZKme-1 pa lahko pri opravljanju inšpekcijskega nadzora poleg ukrepov, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, odredi še spremembo podatkov v zbirkah podatkov iz tega zakona skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tako se v RKG za posamezno kmetijsko gospodarstvo vodijo ali prevzemajo naslednji podatki: 5. kmetijska zemljišča v uporabi s podatki iz 144. člena tega zakona (prvi odstavek 143. člena ZKme-1).

10. Kot zaključno je odločitev utemeljil še na 109. členu ZŽiv, po katerem lahko, poleg ukrepov, določenih s splošnimi predpisi o inšpekcijah, pri opravljanju inšpekcijskega nadzora odredi odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti pri vodenju hlevske knjige, evidenc, registrov in drugih zbirk podatkov (23. člen ZŽiv – označitev in registracija živali) (sedma alineja prvega odstavka). 8. člen Pravilnika o označevanju čebelnjakov in stojišč predpisuje, da mora biti vsak čebelnjak registriran v registru čebelnjakov (prvi odstavek), med drugim mora vloga za registracijo vsebovati podatke in katastra in geografske koordinate lokacije, kjer stoji čebelnjak (tretji odstavek). Vsak čebelar pa mora vse spremembe in popravke podatkov iz tretjega odstavka 8. člena tega pravilnika, razen števila čebeljih družin, sporočiti v register čebelnjakov najpozneje v 30 dneh po spremembi oziroma še pred uveljavljanjem kakršnihkoli pomoči, olajšav ali finančnih podpor po predpisih (prvi odstavek 10. člena Pravilnika).

11. Po 2. členu ZKZ so kmetijska zemljišča po tem zakonu zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska zemljišča določena v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom tega člena (prvi odstavek); kmetijska zemljišča se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč (drugi odstavek); za izvajanje 4. in 7. člena tega zakona in za izvajanje določb, ki se nanašajo na skupne pašnike, se poleg zemljišč iz prejšnjega odstavka za kmetijska zemljišča štejejo tudi zemljišča, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko namensko rabo in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine (tretji odstavek). Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje ali drugačno zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ). Lastnik, zakupnik ali drugi uporabnik kmetijskega zemljišča iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona mora (med drugim) obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar (prva alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ). Kot je razvidno iz citiranih določb, ZKZ ne določa dejanske rabe, temveč namensko rabo zemljišč, torej nasprotno od zatrjevanja tožnika.

12. Tožnik v zvezi s 1. točko izreka izpodbijane odločbe najprej ugovarja, da ne gre za kmetijska zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, saj je teren v regiji skalnat, neuporaben oziroma uporaben le za čebelarjenje, torej da ne gre za najboljša kmetijska zemljišča K1. Kot sta tožniku pojasnila že upravna organa, gre nedvomno za kmetijska zemljišča, razvrščena v območje ostalih kmetijskih zemljišč – K2, torej še vedno za kmetijska zemljišča, to, da pa ne sodita v območje trajno varovanih kmetijskih zemljišč (K1), pa tožnika še ne odveže obveznosti ravnanja s svojimi zemljišči kot dober gospodar (prvi odstavek 7. člena ZKZ), torej jih je dolžan uporabljati v skladu z njihovim namenom, kar med drugim pomeni tudi zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ). Če pa tožnik meni, da je njihova raba drugačna, kot izhaja iz podatkov uradnih evidenc, pa lahko sproži postopek spremembe te rabe pri lokalni skupnosti, kot mu je pojasnil že organ. Glede na povedano zato na drugačno odločitev tudi ne vpliva tožbeni ugovor, da se pod nasutim peskom nikoli ni nahajala rodovitna zemlja.

13. Tožnik tudi meni, da je postavitev pomožnega objekta na teh, tj. kmetijskih zemljiščih, dovoljena, ker da gre za kmečko lopo, ki se nahajajo po vsej Sloveniji, in kjer tožnik ne prebiva, temveč se dejansko tu izvaja čebelarjenje. Ni pravno relevantno za ta primer, da se določene vrste pomožnih objektov nahajajo na kmetijskih zemljiščih po Sloveniji, temveč je treba v tem primeru ugotoviti, ali je postavitev pomožnega objekta, ki se nahaja na obravnavanih zemljiščih (parc. št. 1218 in 1224, k.o. ...), dopuščena po občinskih prostorskih aktih. In kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ (in s tem saniral pomanjkljivosti prvostopne odločbe, kar je ob upoštevanju 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP smel), postavitev objekta, katerega tlorisne izmere ter prostorska razporeditev med strankama ni sporna (iz podatkov odločbe namreč izhaja, da tožnik ugotovitev organa pri ogledu na kraju samem ni prerekal, ne prereka pa jih tudi ne v tožbi), ni dovoljena. Členi 3 do 3 ea ZKZ sicer res dopuščajo možnost graditve posameznih objektov na posameznih zemljiščih, vendar morajo biti ti grajeni v skladu s prostorskim aktom lokalne skupnosti, kjer se nahajajo. Po Odloku o prostorskem načrtu Občine Cerknica je postavitev objektov (kozolec s tam navedeno površino ali premični čebelnjak) dopustna na drugih kmetijskih zemljiščih – K2, vendar v tem primeru ne gre za kozolec ali premični čebelnjak, temveč za leseni objekt, postavljen na betonskih temeljih, z vgrajenimi okni in vrati, površine 28 m2, brez panjev. Zemljišče pa se tudi ne nahaja v 15 m pasu ob območju z namensko rabo SKs, SKk, CUv, IK, ZDs, AK, kjer bi bila sicer dopustna gradnja vseh pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov. Nasprotnega tožnik niti ne zatrjuje.

14. Vzpostavitev prejšnjega stanja, kot je tožniku naloženo z izpodbijano odločbo in za kar ima organ podlago v 107. členu ZKZ, pa tako glede na nesporno ugotovitev obstoja objekta na kmetijskem zemljišču pomeni tudi odstranitev tega objekta (kot je pravilno ukrep vzpostavitve v prejšnje stanje v izreku odločbe konkretiziral tudi prvostopni organ) in zato ne gre za preseganje pristojnosti kmetijskega inšpektorja. Sodišče se v tem delu sklicuje še na razloge drugostopnega organa in jih zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožnik sicer še navaja, da je objekt skladen s predpisi, ki so veljali v času njegove gradnje, vendar pri tem ne pove niti, kdaj je bil objekt zgrajen, zaradi česar vsebinski preizkus njegovega ugovora niti ni mogoč.

15. Bodoča gradnja objekta, za katero je tožnik nameraval pridobiti dovoljenje, vendar mu je zmanjkalo časa, in ki bo, kot tožnik navaja, skladna s prostorskimi akti, pa tudi ne more vplivati na sodno presojo izpodbijane odločbe. V tem postopku se namreč presoja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja na dan izdaje odločbe (prvi odstavek 138. člena ZUP).

16. Prav tako za odločitev v tem postopku ni (bilo) relevantno, da kmečka pot (ki jo je tožnik nasul s peskom – op. sod.) obstaja že od II. svetovne vojne naprej in kar naj bi potrjevale tudi pisne izjave prič, ki jih je tožnik predložil že v upravnem postopku in predlagal tudi njihovo zaslišanje. Kot povedano že v prejšnji točki obrazložitve, je relevantno dejansko stanje na dan izdaje odločbe, to pa je, da je tožnik po poti nasul pesek. Pri tem količina nasutega peska tudi ni pomembna - tožnik namreč ugovarja, da je samo napolnil kolesnice - s čimer pa samo pritrjuje ugotovitvi organa.

17. Da se organ ni izjasnil, od kod stališče, da tožnik ni izvajal zakonite agromelioracije – ureditve obstoječe poljske poti, ki je obstajala še pred obstojem te države, pa je tožbena novota (kot je na to pravilno opozorila tudi toženka v odgovoru na tožbo), saj tožnik tega ugovora v upravnem postopku ni uveljavljal. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogl predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Slednjega tožnik niti ne zatrjuje, zato sodišče tega tožbenega ugovora ne presoja.

18. V zvezi z 2. točko izreka tožnik najprej ugovarja, da gre za zlorabo pravic. Lastnik zemljišča s parc. št. 1226, k.o. ..., je tri dni po ekspeditivni izdaji odločbe namreč zaprl pot (turistično-kmetijsko pot "..."), pri tem pa organ zoper njega ni ukrepal. S tem je tožniku onemogočil dostop do njegovega zemljišča, ki ima služnostno pot. Najprej sodišče tožniku pojasnjuje, da ravnanje osebe, ki ni vključena v ta postopek, oziroma se je ta postopek ne tiče, ni predmet obravnave tega spora. Tožnik lahko morebitno nezakonito ravnanje lastnika zemljišča s parc. št. 1226, k.o. ..., prijavi pristojnim organom. Kar pa se tiče oviranja prostega prehoda tožnika do njegovega zemljišča, je drugostopni organ sicer tožniku pravilno pojasnil, da mu mora biti nujna pot (za katero tožnik zatrjuje, da jo ima) priznana po SPZ (87. člen in dalje). Ugotovitve organa, da iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi imel tožnik vpisano služnostno pravico, pa tožnik tudi ne izpodbija, navaja le, da se je služnost izvajala že pri njegovem pravnem predniku A. A. in drugih (že od II. svetovne vojne naprej), Vendar pa to na presojo pravilnosti odločitve ne vpliva, saj obstoj služnostne poti niti ni predmet tega postopka, temveč je predmet postopka nezakonito nasutje poti (tudi) na kmetijskem zemljišču, ki ni tožnikova last. Sodišče pripominja le, da mu mora biti taka pravica kot npr. stvarna služnost, priznana in vpisana v zemljiško knjigo. Tožnik se sicer sklicuje na postopek P 10/2019 pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, v katerem naj bi prišlo do sodne poravnave in priznanje zakonite posesti tožnika, kar pa iz že povedanih razlogov ni relevantno.

19. V zvezi s 3. in 4. točko izreka odločbe tožnik kot poglavitno ugovarja, da k vpisu podatkov v RKG oziroma register čebelnjakov ni zavezan, ker ni prejemnik nobenih sredstev. To stališče tožnika pravno ne vzdrži. K vpisu podatkov v register čebelnjakov ga zavezuje že zgoraj citirani 23. člen ZŽiv in na tej podlagi izdan Pravilnik o označevanju čebelnjakov in stojišč v 8. in 10. členu. K vpisu v RKG pa tožnika zavezuje 141. člen ZKme-1, po katerem se morajo v RKG vpisati kmetijska gospodarstva na območju Republike Slovenije, ki izpolnjujejo vsaj enega izmed naslednjih pogojev: 1. da so v skladu s predpisi zavezanci za vpis v zbirke podatkov z delovnega področja pravilnika, 2. da uveljavljajo finančne podpore po tem zakonu ali kakršne koli druge ukrepe kmetijske politike, 3. da so za opravljanje kmetijske dejavnosti vpisane v uradne evidence ali registre pod drugih predpisih, 4. da imajo v uporabi tam opredeljena zemljišča po vrsti rabe in izmeri. Iz citiranega sledi, da pogoj za obvezen vpis v RKG in posledično tudi obveznost javljanja predpisanih podatkov in njihovih sprememb ni zgolj obveza nosilca kmetijskega gospodarstva za uveljavljanje finančne podpore ali drugih ukrepov kmetijske politike. Da ne izpolnjuje tudi ostalih pogojev, pa tožnik ne ugovarja. Za vpis v RKG pa tudi ni pomembno, da so na enem zemljišču različne vrste rabe, kot za obravnavana zemljišča navaja tožnik, saj se vrišejo GERK-i, tj. več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon, katerih najmanjša površina je 25 m2 (8. člen Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev) na podlagi dejanskega stanja v naravi (7. člen tega pravilnika). Odreditev oziroma ne-odreditev tovrstnih ukrepov drugim pa tudi ni (bil) predmet izpodbijane odločbe, zato tudi to ni pravno relevanten ugovor.

20. Z izrekom ukrepov iz izpodbijane odločbe organ tudi ni kršil načela sorazmernosti. Po drugem odstavku 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za ugotovljene kršitve našteti materialni predpisi določajo le ukrep/e, kot so bili izrečeni, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega/ih ukrepa/ov, kot so s predpisi določeni.

21. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je odločilo na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je pravno relevantno za odločitev v tem upravnem sporu (na obravnavanih kmetijskih zemljiščih obstoj objekta, nasutje zemljišča s peskom in nasutje s peskom kolovozne poti, neustrezen oziroma nepravilen vpis v RKG ter register čebelnjakov) ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Predlagani dokazi (pisne izjave prič ter njihova zaslišanja, ogled na kraju samem, zgodovinski ortofoto posnetki, posnetki Google maps, idr.) pa se nanašajo na dejstva, ki niso sestavni del pravno relevantnega dejanskega stanja (obstoj poti od II. svetovne vojne, obstoj služnostne poti), zato jih sodišče ni izvedlo.

23. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.