Jedro

Določba 1. odstavka 165. člena ZKP veže opravo posameznih preiskovalnih dejanj na neznanega storilca. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da preiskovalni sodnik ne bi smel zaslišati A.Š. v času, ko je bila ugotovljena storitev kaznivega dejanja, ni bilo pa povsem jasno, kdo vse so njegovi dejanski storilci, čeprav so se zoper določene osebe, med drugim tudi obdolženca, izvajali prikriti ukrepi.

Le v enotno izvedenem postopku obdolženca ni mogoče zasliševati istočasno kot pričo. Če postopki niso združeni, se obdolženec v drugem postopku zasliši kot priča in kot takemu je treba dati pravni pouk po določbi 2. odstavka 240. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. L.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepoma z dne 03.04.2002 in z dne 13.05.2002 je senat Okrožnega sodišča v Kranju zoper obd. L.Š. po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, s prvim sklepom do 15.05.2002 do 17.43 ure, z drugim pa do 04.06.2002 do 17.43 ure. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepoma z dne 12.04.2002 in z dne 24.05.2002 pritožbi obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik M.M. iz D., je dne 30.05.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedena pravnomočna sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter izda odločbo, s katero spremeni pravnomočna sklepa o odreditvi pripora zoper obd. L.Š. in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovorih, podanih v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ju je vložil obdolženčev zagovornik, zavrne. Navaja, da sodišče s svojimi pravnomočnimi odločbami zakona ni kršilo. Za odreditev in podaljšanje pripora so bili izpolnjeni predpogoji, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kar izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi, podan pa je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z grajo zaključka izpodbijanih pravnomočnih sklepov o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, uveljavlja kršitev določbe 165. člena ZKP. Ocenjuje, da je bilo zaslišanje A.Š.

opravljeno v nasprotju s to določbo, da se izpodbijana pravnomočna sklepa ne moreta opreti na izpovedbo navedene priče in da bi sodišče moralo pisni zapis tonskega posnetka izločiti iz spisa. Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti ima A.Š., ker zoper njega teče v Angliji postopek zaradi istega kaznivega dejanja iz istega dogodka, položaj sostorilca in bi zato moral biti zaslišan kot obdolženec in ne kot priča ter bi mu v skladu s tem moral biti dan tudi pravni pouk. Ker izpovedbe A.Š. ne bi smelo biti v spisu, ni podan zakoniti predpogoj za odreditev pripora, to je utemeljenost suma, zaradi česar je po mnenju vložnika zahteve odrejeni pripor nezakonit. Utemeljenost suma kot enega izmed temeljnih pogojev za odreditev in podaljšanje pripora opirata izpodbijana pravnomočna sklepa na izpovedbo A.Š., zagovor K.H. in analizo vhodno-izhodnih klicev telefonskih številk obdolžencev. Sodišče je ob upoštevanju vsebine teh dokazov presodilo, da je glede obd. L.Š. očitanega kaznivega dejanja izkazan obstoj utemeljenega suma in je takšno presojo tudi izčrpno obrazložilo. Pravnomočnima sklepoma v zvezi s tem ni mogoče očitati nobene pomanjkljivosti. Z izvajanji, s katerimi prikazuje, da med opravljanjem preiskovalnega postopka izvedeni dokazi demantirajo izpovedbo A.Š., zahteva za varstvo zakonitosti napada oceno dokazov, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma. S tem pa dejansko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

V obravnavani zadevi je bilo opravljeno dne 29.10.2001 zaslišanje A.Š. kot priče pred pristojnimi pravosodnimi organi v Veliki Britaniji na podlagi določbe 1. odstavka 165. člena ZKP. Po tej določbi lahko upravičeni tožilec predlaga preiskovalnemu sodniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja, za katera je glede na okoliščine primera smotrno, da jih opravi še preden se uvede preiskava, če je storilec kaznivega dejanja neznan. Smisel in namen te določbe je v tem, da se v primerih, ko je določeno kaznivo dejanje bilo nedvomno storjeno, ne ve pa se, kdo je storilec, opravijo posamezna preiskovalna dejanja, s katerimi se zavarujejo dokazi in odkrije storilec. Preiskava se namreč lahko začne le zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje (1. odstavek 167. člena ZKP). Preiskovalni sodnik je zaslišal A.Š. v času, ko je bila ugotovljena storitev kaznivega dejanja, ni bilo pa povsem jasno, kdo vse so njegovi dejanski storilci, čeprav so se zoper določene osebe, med njimi tudi zoper obd. L.Š., izvajali prikriti ukrepi. Določbe 1. odstavka 165. člena ZKP, ki veže opravo posameznih preiskovalnih dejanj na neznanega storilca, ni mogoče razlagati tako ozko, kot jo razlaga zahteva za varstvo zakonitosti. Zaslišanje priče A.Š. še pred uvedbo preiskave v času zbiranja podatkov in dokazov o možnih storilcih zato ni bilo opravljeno v nasprotju z navedeno določbo. Sodišče je ugotovitev, da je podan utemeljen sum glede storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, lahko oprlo na tako pridobljen dokaz. To bi smelo storiti tudi v nasprotnem primeru, ker zakon o kazenskem postopku kršitve 1. odstavka 165. člena ne uvršča med dokazne prepovedi absolutne narave.

Zoper A.Š. se izvaja kazenski postopek pred pristojnim sodiščem v Veliki Britaniji zaradi kaznivega dejanja po kazenskih predpisih, ki veljajo v tej državi. Čeprav je njegovo ravnanje povezano s kaznivim dejanjem, obravnavanim zoper obd. L.Š., v tem kazenskem postopku nima in ne more imeti položaja obdolženca. Le v enotno izvedenem postopku obdolženca ni mogoče zasliševati istočasno kot pričo. Če postopki niso združeni, se obdolženec v drugem postopku zasliši kot priča in kot takemu je treba dati pravni pouk po določbi 2. odstavka 240. člena ZKP ter v skladu s tem nosi tudi polno odgovornost priče. Glede na navedeno ni nobene zakonske podlage, ki bi narekovala odločitev, za katero se zavzema zahteva za varstvo zakonitosti.

Sodišče je v pravnomočnih sklepih obrazložilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Presodilo je okoliščine, ki zadevajo težo kaznivega dejanja. Slednja se kaže v vrsti in veliki količini zaseženega mamila.

Upoštevalo in ocenilo je tudi način storitve kaznivega dejanja, pri katerem gre za organizirano izvajanje izredno nevarne kriminalne dejavnosti, pri čemer je presodilo obdolženčevo vlogo pri njenem organiziranju in vodenju. Na podlagi ocene teh okoliščin je utemeljeno zaključilo, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil tovrstna kazniva dejanja. V skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP je sodišče tudi navedlo razloge o tem, zakaj je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za varnost ljudi in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navajanjem okoliščin, da v času izvajanja prikritih ukrepov pri obdolžencu ni bilo zaznati niti enega nezakonitega ravnanja in da kljub delovanju tajnega policijskega sodelavca ni storil niti prekrška ter z grajo ocene okoliščine, ki zadeva veliko količino mamila, napada pravilnost s pravnomočnima sklepoma ugotovljenega dejanskega stanja. Tega pa ni mogoče storiti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. L.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).