Jedro

Pri toženi stranki ni bil uveljavljen kakšen poseben pisen postopek, tako da je tožnik na podlagi ustnega dogovora s sodelavcem upravičeno menil, da lahko koristi letni dopust. O tem je toženo stranko tudi obveščal, tako da ni utemeljen očitek, da je z dela izostal neopravičeno in da o tem tudi ni obvestil delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in jo razveljavilo. V drugem odstavku izreka je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 6. 3. 2010 temveč mu še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo na delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2006, pod izvršbo. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas od 6. 3. 2010 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje in mu obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 4.200,00 EUR za čas od 6. 3. 2010 do vrnitve na delo, od mesečnega bruto zneska 4.200,00 EUR obračunati in plačati za tožnika predpisane davke in prispevke, bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več (vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 6. 3. 2010 do vrnitve na delo), je zavrnilo. V četrtem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.686,82 EUR, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da odsotnost tožnika po 6. 3. 2010 ni bila neupravičena, ker se je T.P. ustno dogovarjal s tožnikom glede koriščenja letnega dopusta za čas, ko je bil v bolniškem staležu v februarju 2010 in ker tožena stranka tožnika ni pisno pozvala, naj se po izteku dopusta vrne nazaj na delo. Med strankama ni bila sporna verodostojnost elektronskega sporočila T.P. z dne 22. 2. 2010, ki je edini pisni dokaz v tem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz njega jasno izhaja, da je tožena stranka pričakovala vrnitev tožnika na delovnem mestu po dopustu, ki se je iztekel 6. 3. 2010. Vendar pa se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je splošna praksa delodajalca, da se v primeru bolezni v času dopusta koriščenje dopusta podaljša za čas bolezni. Elektronsko sporočilo je bilo poslano tožniku v času, ko je bil v bolniškem staležu že 16. dan. Toženi stranki je bilo znano, da je tožnik odsoten zaradi bolezni in je to dejstvo upoštevala pri določitvi načina koriščenja dopusta. Tožnik je bil odsoten zaradi zdraviliškega zdravljenja, ki je bilo gotovo načrtovano že bistveno pred februarjem 2010 (kar izhaja tudi iz zaslišanja tožnika, ki je povedal, da je zgodaj povedal, da bo v februarju v zdravilišču), zato še toliko bolj velja, da je bila odsotnost zaradi bolezni s strani tožene stranke upoštevana. Splošna praksa drugih delodajalcev ni nikakršen pravni vir, ki bi zavezoval toženo stranko, zato ni utemeljeno stališče prve stopnje, da bi morala zaradi tega tožena stranka tožnika pisno pozivati k vrnitvi na delo po izteku dopusta. Napačen je prvostopenjski zaključek, da naj bi korespondenca med strankama potekala na način, ki naj ne bi vključeval pisnih dokumentov. Med strankama glede dopustov tri leta pred marcem 2010 ni bilo potrebno sklepati nikakršnih dogovorov, le občasno je potekala uradna korespondenca, saj je bil tožnik odsoten z delovnega mesta. Poleg tega je tožena stranka tožniku pošiljala pisne dokumente (oziroma dokumente preko elektronske pošte) v zvezi z odmero in koriščenjem letnega dopusta, kar vsekakor ni bila ustna korespondenca. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da ne obstaja razlika med situacijo pred 6. 3. 2010 in po tem datumu glede tožnikove odsotnosti. Tožena stranka je v elektronskem sporočilu jasno napisala, da pričakuje tožnika na delovnem mestu po 6. 3. 2010. Za obdobje med 19. 1. 2010 in 6. 2. 2010 (pravilno 6. 3. 2010) je bilo že vnaprej znano, da bo tožnik v kratkem ponovno odsoten zaradi zdraviliškega zdravljenja, kar izhaja tudi iz tožnikovega zaslišanja. Sodišče prve stopnje tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni verjelo izpovedbi P.P., da T.P. ni imel pristojnosti za odobritev letnega dopusta. T.P. je torej po ugotovitvi sodišča lahko odločal o koriščenju letnega dopusta, ko naj bi šlo za ustne dogovore, ko je šlo za pisna obvestila, pa je T.P. ignoriralo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka le pavšalno zatrjuje, da je dejansko stanje popolno in pravilo ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po dokaznem postopku, v okviru katerega je z izjemo zaslišanja prič M.G. in G.P., ki jih je predlagal tožnik, izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali stranki tega individualnega delovnega spora, ugotovilo, da je bila sicer pravočasna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 7. 4. 2010 tožena stranka podala tožniku, nezakonita zato, ker je bil tožnik v spornem obdobju (od 8. 3. 2010 do 26. 3. 2010) upravičeno odsoten z dela zaradi koriščenja letnega dopusta za leto 2009 in sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2010. Ugotovilo je, da je ta dopust koristil na podlagi ustnega dogovora s T.P. (kar pomeni, da je bila tožena stranka obveščena o tožnikovi odsotnosti). Nadalje je ugotovilo, da je bila sicer tožniku očitana odsotnost z dela od 6. 3. 2010 do 29. 3. 2010, vendar pa tožniku v dneh 6. 3. 2010, 7. 3. 2010, 28. 3. 2010 in 29. 3. 2010 odsotnosti z dela ni mogoče očitati že zato, ker so bili navedeni dnevi sobote oziroma nedelje, pri čemer pri toženi stranki sobota in nedelja nista bila delovna dneva. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zgoraj navedenih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenih dokazih, katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno dokazno ocenilo.

Tožena stranka je dne 7. 4. 2010 podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2, B1) po 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v zvezi z drugim odstavkom 111. člena ZDR, ker naj bi tožnik v obdobju od 6. 3. 2010 do 29. 3. 2010 izostal z dela in svoje odsotnosti za to obdobje ni opravičil. Iz te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi izhaja, da je bil tožnik od 29. 3. 2010 do 31. 3. 2010 odsoten z dela zaradi bolniškega staleža (to potrjuje tudi potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela z dne 29. 3. 2010 – A6, B3).

Člen 81/3 ZDR med drugim določa, da lahko tudi delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Po členu 82/2 ZDR je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno je bila torej tožena stranka dolžna v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dokazovati, da je za to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog torej, da tožnik najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti, pri čemer je šlo za tožnikovo neopravičeno odsotnost z dela (3. alinea člena 111/1 ZDR, člen 111/2 ZDR). Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni dokazala.

V postopku je bilo namreč ugotovljeno (to ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo), da je tožnik v spornem obdobju koristil letni dopust za leto 2009 in sorazmerni del letnega dopusta za leto 2010 (tožnik je bil sicer v bolniškem staležu vse od 15. 7. 2007 do 19. 1. 2010) na podlagi ustnega dogovora z delavcem tožene stranke T.P.. Do takšnega zaključka, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnika in tudi ob upoštevanju neprepričljivih izpovedb T.P. in P.P.. Tožnik je namreč pojasnil, da se na delo k toženi stranki po 6. 3. 2010 ni vrnil zato, ker je bilo s T.P. in vodstvom podjetja dogovorjeno, da bo lahko koristil celotni letni dopust za leto 2009 in sorazmerni del letnega dopusta za leto 2010. Od 19. 1. 2010 pa do 6. 3. 2010 je bil tožnik prav tako odsoten z dela, pri čemer je bil del meseca februarja 2010 (14 oziroma 15 dni) v bolniškem staležu zaradi zdraviliškega zdravljenja. Ker torej tožnik v februarju 2010 odobrenega letnega dopusta ni mogel izkoristiti zaradi bolniškega staleža, je ta dopust izkoristil v spornem obdobju. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je v tem času pri toženi stranki potekala tudi reorganizacija in da mu je bilo zato rečeno, naj počaka doma do rešitve njegovega statusa v prihodnje. Tožnik je bil ves čas v stiku s toženo stranko osebno in po telefonu, v začetku marca 2010 (po njegovem védenju 8. 3. 2010) pa se je tudi zglasil na sedežu tožene stranke. Za podaljšanje koriščenja letnega dopusta (zaradi bolniškega staleža, ki mu je bil odobren v zvezi z zdraviliškim zdravljenjem v februarju 2010) so se dogovarjali ustno. Verodostojnost tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje presojalo tudi ob upoštevanju listinskih dokazov (predvsem elektronske pošte z dne 22. 2. 2010 – A5, B4, v kateri je navedeno tudi, da je tožnikov prvi delovni dan 6. 3. 2010, da je lanski dopust koristil do 28. 2. 2010, letošnjega pa do 5. 3. 2010) in ob upoštevanju izpovedbe priče T.P. (ki je tožniku poleg omenjene elektronske pošte poslal tudi elektronsko pošto z dne 19. 2. 2010, ki se je prav tako nanašala na koriščenje tožnikovega letnega dopusta za leto 2009 in leto 2010 in na določitev prvega dne prihoda na delo). Glede na vsebino teh elektronskih sporočil in glede na izpovedbo T.P., ki ustnih oziroma telefonskih razgovorov s tožnikom ni zanikal (tudi v obdobju po poslanem elektronskem sporočilu z dne 22. 2. 2010 je prišlo do komunikacije med tožnikom in T.P.) in ki je dopuščal tudi možnost, da je tožnika glede koriščenja letnega dopusta do konca marca 2010 zaradi bolniškega staleža zmedel, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik menil, da ima tudi v spornem obdobju odobreno koriščenje letnega dopusta. T.P. je sicer zatrjeval, da so bili ti telefonski pogovori med njim in tožnikom neverodostojni, ker bi se moral tožnik za koriščenje letnega dopusta pogovarjati z nadrejenimi in poskrbeti za ustrezno pisno dokumentacijo, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe in elektronskih sporočil pravilno zaključilo, da za odobritev letnega dopusta tožnika kakšnega posebnega pisnega postopka pri toženi stranki ni bilo predvidenega. Iz dokaznega postopka nadalje tudi ne izhaja, da bi tožnik v času, ko je komuniciral s T.P., vedel oziroma moral vedeti, da bi mu letni dopust lahko odobril le direktor tožene stranke oziroma prokurist (kot je to navajal P.P., ki je bil v postopku zaslišan kot prokurist tožene stranke). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožnik izpovedal, da je tudi letni dopust od 19. 1. 2010 dalje koristil na podlagi ustnega dogovora s T.P., tožena stranka pa dokazov, iz katerih bi izhajalo nasprotno, v postopku ni predložila. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno primerjalo tožnikov izostanek z dela v času od 19. 1. 2010 do 5. 3. 2010 (razen v času bolniškega staleža v februarju 2010) in njegov izostanek v spornem obdobju in pravilno zaključilo, da ni razlogov, da bi se obe situaciji obravnavali različno. Ugotovilo je, da je tožnik v obeh obdobjih na enak način (na podlagi ustnega dogovora s T.P.) koristil svoj letni dopust in da je bila tožena stranka o koriščenju letnega dopusta (tudi v obdobju od 8. 3. 2010 do 26. 3. 2010) obveščena. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev ni mogoče zaključiti, da so bili podani zakonsko določeni pogoji za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alieni prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 111. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno praktično v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje upoštevalo splošno prakso delodajalcev, da se v primeru bolezni v času dopusta koriščenje dopusta podaljša za čas bolezni. Do takšnega zaključka (koriščenje letnega dopusta v marcu 2010 zaradi bolniškega staleža tožnika v februarju 2010) je namreč sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov v tem individualnem delovnem sporu. Ugotovilo je, da je bil tožniku njegov letni dopust zaradi koriščenja bolniškega staleža v februarju 2010 podaljšan v mesec marec (torej v sporno obdobje). Sodišče je to svojo ugotovitev, ki izhaja iz konkretno ugotovljenih dejstev, le podkrepilo s sklicevanjem na običajno (splošno) prakso pri drugih delodajalcih. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik v kontaktu s T.P. tudi po 22. 2. 2010, ko mu je poslal elektronsko sporočilo (A5, B4) in da je na podlagi teh pogovorov tožnik upravičeno menil, da mu je odobren letni dopust tudi v spornem obdobju (zaradi bolniškega staleža v februarju 2010), je nebistveno sklicevanje tožene stranke na zgoraj omenjeno elektronsko sporočilo z dne 22. 2. 2010 (kjer je bil kot prvi delovni dan tožnika pri toženi stranki določen 6. 3. 2010). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je med strankama glede koriščenja letnega dopusta potekala le ustna komunikacija. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je ta komunikacija potekala predvsem ustno (poleg dveh elektronskih sporočil), kar izhaja tudi iz izpovedbe tožnika, posredno pa tudi iz izpovedbe priče T.P.. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med tožnikom in T.P. potekala ustna korespondenca glede koriščenja letnega dopusta tudi po 22. 2. 2010, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko ni razlikovalo med tožnikovo odsotnostjo z dela pred in po 6. 3. 2010. V obeh primerih je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik koristil letni dopust na podlagi ustnega dogovora s T.P.. Posledično je nebistvena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi bilo toženi stranki že vnaprej znano, da bo tožnik v obdobju med 19. 1. 2010 in 6. 2. 2010 (pravilno 6. 3. 2010) ponovno odsoten z dela zaradi zdraviliškega zdravljenja. Zatrjevanje tožene stranke, da je bila vnaprej seznanjena s tožnikovo odsotnostjo z dela v februarju 2010 zaradi zdraviliškega zdravljenja pa pomeni tudi navajanje novega dejstva, v zvezi s katerim je bila tožena stranka tudi prekludirana (člen 337. ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ta trditev tožene stranke tudi sicer ni podkrepljena z ustreznimi dokazi. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi tožnik toženo stranko že zgodaj seznanil s svojim zdraviliškim zdravljenjem, saj to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Tožnik v svoji izpovedbi (na katero se sklicuje tožena stranka) namreč ni izjavil, da je že zgodaj povedal, da bo v mesecu februarju v zdravilišču. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 22. 11. 2010, na katerem je bil zaslišan tudi tožnik, je razvidno, da je tožnik na vprašanje predsednice senata odgovoril, da je že zgoraj (in ne zgodaj, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi) povedal, da je bil v mesecu februarju v zdravilišču in da se je zato ta datum (torej datum nastopa dela) premaknil naprej. Z ozirom na izvedene dokaze pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožnik upravičeno mislil, da je za odrejanje njegovega letnega dopusta pristojen T.P. (ki mu je poslal dve elektronski sporočili) in s katerim je tožnik vodil pogovore v zvezi z koriščenjem tega letnega dopusta tudi v obdobju po poslanih elektronskih sporočilih. Glede na takšno ugotovitev so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje T.P. enkrat štelo kot pristojnega za odobritev letnega dopusta tožniku, enkrat pa je njegovo odločitev (vsebovano v elektronskem sporočilu z dne 22. 2. 2010) ignoriralo. Pravilna je sicer pritožbena trditev tožene stranke, da delodajalec po končanju koriščenja letnega dopusta delavca ni dolžan pozivati nazaj na delo, vendar pa je potrebno upoštevati, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, da bi bilo primerno, da bi tožena stranka tožnika po zaključku letnega dopusta pozvala na delo, izhajalo iz dejstva, da je bil tožnik od 15. 7. 2007 do 19. 1. 2010 v bolniškem staležu, da je od tega dne dalje koristil letni dopust po ustnem dogovoru s T.P., da je v tem času prišlo do reorganizacije pri toženi stranki, zaradi česar tožena stranka za tožnika ni imela dela, da je med koriščenjem letnega dopusta tožnik odšel na zdraviliško zdravljenje in zato koriščenje letnega dopusta prekinil, tako da bi morebitni poziv tožene stranke po vrnitvi tožnika na delo prav gotovo pripomogel k razčiščevanju situacije glede tega, kdaj bi se moral tožnik na delo k toženi stranki vrniti po koncu letnega dopusta. Dejstva, da tožena stranka tožnika ni pozvala nazaj na delo pa sodišče prve stopnje sicer ni upoštevalo v breme tožene stranke oziroma ni ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz tega razloga.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.