Jedro

Utrjeno stališče sodne prakse je, da neme degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravno relevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode.

Škodni dogodek je pri tožniku sprožil manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb, zaradi katerih je bilo potrebno zdravljene leve rame. Tožnika je namreč treba sprejeti takšnega kot je in v skladu s teorijo jajčne lupine odločiti, da je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo modifikacijo tožbenega zahtevka in toženko zavezalo k plačilu 18.624,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz II. točke izreka. Poleg tega je toženka dolžna tožniku plačati še neto znesek v višini 195,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2018 dalje do plačila, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine (III. točka izreka) ter neto znesek 2.478,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2020 dalje do plačila, in tudi od tega zneska obračunati ter plačati akontacijo dohodnine (IV. točka izreka). V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (V. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino v II. točki izreka sodbe nad zneskom 12.256,97 EUR ter glede pripadajočih zakonskih zamudnih obresti in prisojene odškodnine v IV. točki izreka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanje in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da odškodnino v točki II izreka zniža za 6.367,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v točki IV izreka pa tožbeni zahtevek za plačilo 2.478,20 EUR zavrne v celoti. Zanjo je sporna ocena sodišča, da je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom in bolečinami ter zdravljenjem tožnikove leve rame. Iz izvedenskega mnenja dr. A. A. izhaja, da tožnik v prometni nesreči ni utrpel poškodbe leve rame. Minimalna parcialna ruptura supraspinatusa in vnetje kite bicepsa predstavljata degenerativne spremembe in sta posledici staranja ter stalnih obremenitev. Izvedenec je zanikal, da bi lahko prometna nesreča direktno sprožila tožnikove težave v levi rami, dopustil pa je indirektno vzročno zvezo. Bolečine v levi rami so se postopno pojavile zaradi večje uporabe leve roke v primerjavi s poškodovano desno roko. Čeprav so bile te sprememb pred prometno nesrečo neme, so takšne ostale vsaj dva meseca po škodnem dogodku. Pripisovanje težav z levo ramo nekoliko večji aktivnosti z levo roko zaradi poškodbe desne rame je življenjsko in pravno neutemeljeno. Iz izvedenskega mnenja dr. A. A. izhaja, da so vzrok za vse tožnikove težave z levo ramo predvsem degenerativne spremembe, ki so tudi bile predmet artoskopskega operativnega posega. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo upoštevalo telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah v povezavi z levo ramo; tožniku pa odmerilo previsoko odškodnino.

Sodišče je tožniku priznalo predpravdni strošek odvetniškega zastopanja za sestavo odškodninskega zahtevka in za sklenitev poravnave. Poravnava pa ni bila nikoli sklenjena, kar je razvidno iz poravnalne ponudbe z dne 5. 6. 2018, ki jo je tožnikov pooblaščenec sicer podpisal, vendar s pripisom, da ponujeni znesek sprejema kot nesporni znesek odškodnine, za sporni del pa si pridržuje pravico uveljavljanja v sodnem postopku. Če bi bila poravnava sklenjena, predmetnega postopka v delu, ki se nanaša na poškodbo desne rame, ne bi bilo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 47-letni tožnik 1. 10. 2016 utrpel poškodbo tetive rotatorne manšete v desni rami – prišlo je do pretrganja tetive subskapularisa. Prav tako je utrpel udarnino desne rame, odrgnine na levi goleni in udarnino palca leve roke. Glede težav z levim ramenom pa je izvedenec navedel, da gre za degenerativne spremembe, ki so bile klinično neme. Ocenil je, da je nesreča indirektno sprožila težave v levi rami. Tožnik je imel z desno roko izrazito hude težave, kar je narekovalo večjo obremenitev leve roke. Leva rama je bila bolj obremenjena in je oslabela, glede na to, da je bil tožnik na splošno manj aktiven. Postopoma so se mu pričele pojavljati bolečine tudi v levi rami.

6. Sodišče je tožniku iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 14.000 EUR, za strah 3.000 EUR ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000 EUR. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 29.000 EUR. Priznana pa mu je bila tudi materialna škoda v višini 195,62 EUR kot neto izguba na zaslužku, 225,70 EUR potnih stroškov v zvezi zdravljenjem leve rame; zaradi dodatnega zdravljenja leve rame pa tudi izguba na plači za leto 2019 v neto znesku 2.478,20 EUR. Priznani so mu bili predpravdni stroški zastopanja po pooblaščencu v višini 1.007,96 EUR.

7. Srž toženkine pritožbe je v zanikanju pravno relevantno vzročne zveze med prometno nezgodo (škodnim dogodkom) ter bolečinami in zdravljenjem tožnikove leve rame. Vzrok za vse tožnikove težave z levo ramo naj bi bile predvsem degenerativne spremembe.

8. Pritožbeno sodišče razlogovanju pritožbe ne sledi. Izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. A. A. je jasno: leva rama in levo zapestje v škodnem dogodku nista bila poškodovana. Tako na levi rami in levem zapestju so bile prisotne degenerativne spremembe mehkih tkiv in kronična zadebelitev ter izobčenje ovojnice levega zapestja, ki so posledica staranja in stalnih obremenitev zgornjih udov. Pri tem pa je pomembno, da so bile te degenerativne spremembe – sicer nedvomno prisotne že pred škodnim dogodkom – vse do škodnega dogodka klinično neme. Prometna nesreča pa je indirektno sprožila težave tudi v levi rami. Izrazite težave z desno roko so povzročile, da si je moral pomagati z levo roko, dalj časa je moral mirovati, ni bil tako aktiven, zato je bila leva rama bolj obremenjena in je zaradi manjše aktivnosti oslabela. Pred tem pa tožnik težav z levo ramo – navkljub degenerativnim spremembam – ni imel. V zvezi z bolečinami v levi rami je še pojasnil, da ni bolečin, če ne gibaš. Kakor hitro pa je tožnik dvignil roko nad ramena, ga je zabolelo.

9. Utrjeno stališče sodne prakse je, da neme degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravno relevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode. Temu stališču je sodišče prve stopnje tudi sledilo in ga podkrepilo z navedbo ustrezne sodne prakse. Pritožba se s tem ne sooči in ne ponudi prepričljivih razlogov za drugačno stališče. Le posplošeno navrže, da je pripisovanje težav z levo ramo nekoliko večji aktivnosti z levo roko zaradi poškodbe desne rame življenjsko in tudi pravno neutemeljeno. Vendar pa 9. 6. 2021 na naroku podano ustno izvedensko mnenje te trditve ne podpira. Konkretnih in prepričljivih razlogov, ki bi omajali izvedensko mnenje, pa pritožba ne ponudi. Zato je tožnik upravičen do odškodnine za vso ugotovljeno škodo; tudi za tisto, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če njegova rama pred škodnim dogodkom ne bi bila nemo degenerirana.1

10. Škodni dogodek je pri tožniku sprožil manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb, zaradi katerih je bilo potrebno zdravljene leve rame. Tožnika je namreč treba sprejeti takšnega kot je in v skladu s teorijo jajčne lupine odločiti, da je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja.2 Iz izvedenskega mnenja izhaja jasna povezava, čeprav indirektna, med prometno nesrečo in tožnikovimi težavami z levo ramo. Ugotovljeno je bilo, da so bile degenerativne spremembe v tožnikovi levi rami neme in da zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav. Manifestirale pa so se prav zaradi škodnega dogodka.

11. Toženka odmerjeni odškodnini konkretizirano ne oporeka. Pritožbo gradi le na zatrjevanjih, da tožnik ni upravičen do odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah v zvezi z levo ramo, pa tudi ne za materialno škodo, ki jo v zvezi z zdravljenem leve rame zatrjuje. Zato se pritožbeno sodišče podrobneje do višine prisojene odškodnine ni opredeljevalo.

12. Tožnik je upravičen tudi do predpravdnih stroškov, nastalih z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka po pooblaščencu. Ni razloga, da mu ne bi bila priznana nagrada za sklenitev poravnave. Pooblaščenec je poravnavo podpisal in ponujeni znesek sprejel kot nesporni znesek odškodnine. Čeprav si je za sporni del pridržal pravico uveljavljanja v sodnem postopku, je bila poravnava sklenjena v višini, ki jo je ponudila toženka. Bistveno je torej, da je bil dogovor podpisan – tožnik se je moral z njim seznaniti, ga proučiti – zato mu pripada tudi povračilo te postavke.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Primerjaj II Ips 934/2007. 2 Primerjaj II Cp 833/2021.