Jedro

Na vsa vprašanja oziroma pripombe tožnikov je bilo ustrezno odgovorjeno v dopolnitvah k izvedenskim mnenjem in z zaslišanji izvedencev, novih pripomb pa tožniki niso imeli, zato za postavitev drugega izvedenca v smislu 254. člena ZPP ni bilo ne razlogov ne potrebe.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku odločalo o tožbenem zahtevku tožnikov za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka njihovega pokojnega očeta, ki so jo vtoževali v višini 700.000 SIT mesečno od 12. 7. 1945 do očetove smrti 23. 8. 1948, kar je 3 leta, en mesec in 9 dni, od tega 350.000 SIT mesečno iz naslova izgube na dohodku očeta iz kmetijske in gozdne dejavnosti, in 350.000 SIT mesečno iz naslova izgube dohodka v zvezi z opravljanjem funkcije namestnika župana, skupno torej znesek 25.900.000 SIT.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo nerazdelno v plačilo 3.065.796 SIT odškodnine iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na dohodku iz kmetijske in gozdne dejavnosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2003 do plačila (točka 1 izreka). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova in v celoti zahtevek iz naslova izgube dohodka v zvezi z opravljanjem funkcije namestnika župana je zavrnilo (točka 2 izreka) in odločilo o stroških postopka (točka 3 izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (v točkah 2 in 3 izreka) potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

4. Tožniki z revizijo uveljavljajo razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo spremembo izpodbijane sodbe, tako da sodišče tudi v ostalem delu (točki 2 in 3 izreka) ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišči sta odločitev oprli na izvedenski mnenji J. S. in D. P. in nista upoštevali tožnikovih pripomb. Sodišče predvsem ni upoštevalo pripombe, da če očetu prostost ne bi bila nezakonito odvzeta, bi nabavil živino, poskrbel za vse ostalo, kmetija pa bi delovala naprej, zaradi česar do izpada dohodka ne bi prišlo. Prihodki od pridelave na kmetijah za Suho Krajino, ki jih navaja izvedenec, so vprašljivi, saj gre za statistične podatke. Ti niso realni, poleg tega pa je bil oče tožnikov delaven, iznajdljiv, sposoben in priden ter je izstopal iz povprečja. V času očetovega gospodarjenja je kmetija zelo napredovala; šlo je za veliko kmetijo, ki je imela zaposlene delavce, dekle, hlapca, večino pridelkov pa so prodali. Glede količine mleka poudarja, da statistični podatki niso primerljivi, ker je imel oče prekomerno število živine zaradi prodaje. Izvedenec tudi ni uporabil prave višine cen, ki so v mnenju bistveno nižje kot realno, kar izhaja iz priloženih podatkov iz Kmečkega glasa. Glede prihodka iz gozda je izvedenec ocenil letni porast lesa, namesto da bi ocenil letni posek v gozdu 30 m², kar znaša v 55 letih 1650 m² koristnega lesa. Dejansko je gozd povsem izsekan. Ne drži, da ni bilo treba najemati delovne sile; kajti domači brez pomoči odraslih sorodnikov in sosedov ne bi mogli voditi kmetije in se preživljati, kar velja za žetev, košnjo in podobna večja opravila, kot tudi za pomoč pri vzreji živali. Sosedom ni bilo možno vračati dela, ker je bilo že doma premalo delovne sile. Ugotovitev, da je bila kmetija obdelana tako kvalitetno, da se vrednost zemlje ni zmanjšala, je napačna, saj glede na pomanjkanje delavne sile ni bilo možno obdelati zemljišč, kot bi jih sicer. Ker sodišče ni postavilo drugih izvedencev, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa napačna. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, saj si izvedenci niso ogledali zemljišč in gozdov v naravi, pač pa so podali mnenje na podlagi pavšalnih ocen. Sodišče bi moralo priznati celotno vtoževano škodo in priznati vse pravdne stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožniki so dediči po pokojnem očetu J. T., ki je bil s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja z dne 13. 7. 1945, potrjene s sodbo Vojaškega sodišča IV. Vojne oblasti z dne 27. 1. 1946, obsojen na smrt s streljanjem ter nato pomiloščen z odločbo Prezidija NS z dne 23. 3. 1946 na kazen 20 let strogega zapora s prisilnim delom in je kazen prestajal od 12. 7. 1945 do 23. 8. 1948, ko je v zaporu umrl (tri leta, en mesec in devet dni). V postopku zahteve za spremembo pravnomočne sodne odločbe je okrožno sodišče sodbo vojaškega sodišča razveljavilo in postopke ustavilo. Dediči so na podlagi 541. člena Zakona o kazenskem postopku podedovali oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Temelj odškodninskega zahtevka med strankama ni (bil) sporen, zato je sodišče v postopku ugotavljalo le še škodo in njen obseg. Le-to je ugotovilo na podlagi dokazne ocene izvedenskih mnenj treh izvedencev in njihovih dopolnitev: izvedencev kmetijske stroke J. S. in Š. F. ter izvedenca gozdarske stroke D. P. Vse tri je sodišče tudi zaslišalo ter ocenilo, da so mnenja izdelana izčrpno in v skladu s pravili stroke, na podlagi spisovnih podatkov in ogleda na kraju samem.

8. Revizija je praktično dobesedni prepis pritožbenih trditev. Revidenti razlogov izpodbijane sodbe ne omenjajo, odgovorom pritožbenega sodišča ne naspotujejo niti z njimi ne polemizirajo. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja tožniki sicer posredno utemeljujejo s kršitvijo določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njihovih pripomb na izvedenska mnenja, ker izvedenci niso uporabili pravilnih znanstvenih metod in si zemljišč niso ogledali v naravi. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani odločbi v celoti in izčrpno odgovorilo na pritožbene očitke, revizijsko sodišče pa njegovim zaključkom pritrjuje v celoti. Sodišče je upoštevalo tožnikovo pripombo, da bi bili dohodki večji, če očetu prostost ne bi bila odvzeta, zaradi česar je glede izpada dohodkov upoštevalo celotno vtoževano obdobje in ne le leti 1947 in 1948. Tudi glede pripomb o metodah ugotavljanja prihodkov, ki so jih pri svojem delu uporabili izvedenci, je bilo tožnikom ustrezno pojasnjeno, zakaj so se poslužili prav izbranih in ne kakšnih drugih metod dela. Neutemeljen je tudi procesni očitek, da sodišče ni postavilo drugega izvedenca, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Ker je bilo na vsa vprašanja oziroma pripombe tožnikov ustrezno odgovorjeno v dopolnitvah k izvedenskim mnenjem in z zaslišanji izvedencev, novih pripomb pa tožniki niso imeli, za postavitev drugega izvedenca v smislu 254. člena ZPP ni bilo ne razlogov ne potrebe. Očitek relativne kršitve postopka zaradi izostanka ogledov zemljišč in gozdov pa ni dovoljen, saj ni bil predmet pritožbe ne pritožbenega preizkusa. Ostali revizijski očitki niso dovoljeni in jih sodišče ni upoštevalo, saj presegajo ugotovitve nižjih sodišč in merijo na drugačno dejansko stanje, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dodati je še, da je materialnopravna presoja drugostopenjskega sodišča glede izgube zaslužka, ki naj bi ga oče tožnikov pridobival kot namestnik župana, pravilna. Ta temelji na zaključku, da oče zatrjevane funkcije ni opravljal. V skladu z navedenimi razlogi, ki niso potrdili v reviziji uveljavljanih kršitev, je Vrhovno sodišče revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njihov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).